Jedro

Glede vlaganj v poslovne prostore, ki jih toženka uveljavlja v pobot, sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali pogodbena določila, saj določilo 572. člen ZOR omogoča sporazum pogodbenih strank o vlaganjih. Pri tem očitek tožene stranke, češ da nista upoštevali vsega besedila 2. člena pogodbe z dne 10.5.1991, ni utemeljen.

Toženka se je odrekla nadomestilu za sredstva, vložena v ureditev prostorov, čeprav se je ob sklenitvi pogodbe zavedala, da se bo morala izseliti zaradi rušenja zgradbe, ko bo nekdo tretji to zahteval. Dejstvo, da je morala izprazniti prostore zaradi tega, ker je bila zgradba vrnjena v denacionalizacijskem postopku, ne predstavlja take spremembe okoliščin, kot jo predvidevajo 133. do 136. člen ZOR. Namen pogodbe, ki je bil v tem, da ima toženka začasno v najemu poslovne prostore, se ni spremenil, saj je toženka za začasnost najema vedela ob podpisu pogodbe in ga je lahko pričakovala, ko se je odrekla nadomestilu za sredstva, vložena v ureditev prostorov (prvi in drugi odstavek 133. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep Temeljnega sodišča v M., enote v M., opr. št. I 1463/93 z dne 13.1.1994, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 226.037,60 tolarjev z zamudnimi obrestmi po zakoniti obrestni meri od zapadlosti posameznega zneska dalje, kot je navedeno v sklepu o izvršbi, in stroške izvršilnega postopka v znesku 4.600,00 tolarjev. Sklep o napotitvi na pravdo je razveljavilo, pravdne stroške pa je odmerilo na 42.276,00 tolarjev in jih z obrestmi, ki tečejo od 5.7.1994 dalje, naložilo v plačilo toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni, razveljavi sklep o izvršbi in zavrne tožbeni zahtevek, ali pa naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priznava sicer, da se je v pogodbi, ki jo je sklenila s tožečo stranko, zavezala, da bo na svoje stroške uredila poslovne prostore, vseeno pa meni, da sodišči tolmačita 2. člen te pogodbe v prid tožeči stranki. Tu je res določeno, da se odpoveduje v poslovne prostore vloženim sredstvom, toda zaradi tega, ker je zgradba predvidena za rušenje. Dejansko pa ni prišlo do rušenja, marveč so nastopile drugačne okoliščine, ki v pogodbi niso bile predvidene: v denacionalizacijskem postopku je bila zgradba vrnjena novim lastnikom in toženki je prenehalo najemno razmerje z 31.12.1994. Zato meni, da je pogodba neveljavna ali celo nična in da ima pravico do vračila vloženih sredstev.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvo Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 in RS št. 55/92).

Revizija ni utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je bilo plačilo najemnine po pogodbi z dne 10.5.1991, s katero se je tožeča stranka kot upravljalec zgradbe zavezala, da bo toženki izročila v rabo poslovne prostore v zgradbi na K. v M., toženka pa se je zavezala, da ji bo za to plačevala določeno najemnino. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče, izhaja: - da sta pravdni stranki sklenili dvostransko pogodbo pred uveljavitvijo Zakon o denacionalizaciji (Ur.l. RS št. 27/91 in 31/93), - da se je najemnica v 4. členu pogodbe zavezala na lastne stroške urediti in opremiti prostore in da se je v 2. členu najemne pogodbe odrekla možnosti nadomestila za sredstva, vložena v ureditev prostora, ter - da toženka od januarja 1993 dalje ni plačevala najemnine, - da je med pravdnima strankama obstajalo najemno razmerje, vse dokler ni bila na podlagi odločbe Sekretariata za varstvo okolja dne 9.2.1994 zgradba vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določila Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78 do 57/89), ko sta ugotovili, da je najemna pogodba veljavna in da mora toženka plačati najemnino (prvi odstavke 583. člena ZOR).

Glede vlaganj v poslovne prostore, ki jih toženka uveljavlja v pobot, sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali pogodbena določila, saj določilo 572. člen ZOR omogoča sporazum pogodbenih strank o vlaganjih. Pri tem očitek tožene stranke, češ da nista upoštevali vsega besedila 2. člena pogodbe z dne 10.5.1991, ni utemeljen.

Toženka se je odrekla nadomestilu za sredstva, vložena v ureditev prostorov, čeprav se je ob sklenitvi pogodbe zavedala, da se bo morala izseliti zaradi rušenja zgradbe, ko bo nekdo tretji to zahteval. Dejstvo, da je morala izprazniti prostore zaradi tega, ker je bila zgradba vrnjena v denacionalizacijskem postopku, ne predstavlja take spremembe okoliščin, kot jo predvidevajo 133. do 136. člen ZOR. Namen pogodbe, ki je bil v tem, da ima toženka začasno v najemu poslovne prostore, se ni spremenil, saj je toženka za začasnost najema vedela ob podpisu pogodbe in ga je lahko pričakovala, ko se je odrekla nadomestilu za sredstva, vložena v ureditev prostorov (prvi in drugi odstavek 133. člena ZOR). Zaradi nastopa zatrjevanih novih okoliščin pogodba ni nična, saj ne nasprotuje prisilnim predpisom in družbeni morali (103. člen ZOR), tožena stranka pa svoji sopogodbenici ali sodišču tudi ni predlagala, da bi razveljavilo ali spremenilo pogodbo. Pravica do enostranske spremembe pogodbe ji ne gre, zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in odločili, da ne more uveljavljati v lokal vloženih sredstev v pobot. Ker torej v reviziji zatrjevani razlog ni podan in ker tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki jo revizijsko sodišče upošteva po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.