Jedro

Iz Pogodbe ne izhaja kakšna je sedanja obveznost tožeče stranke (do izgradnje počivališča X. z ureditvijo prometne signalizacije, ki bo s piktogrami označevala Hotel A.) kot protidajatev plačevanju nadomestila tožene stranke tožeči stranki. Pogodba torej nima podlage in je zato nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Ker podlage pogodbe ni, se tožeča stranka ne more sklicevati na svobodo pri urejanju obligacijskih razmerij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1457/2015-2 z dne 9. 1. 2015 razveljavilo še v prvem in v tretjem odstavku ter tožbeni zahtevek, naj tožena stranka tožeči stranki plača 16.831,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 212 do plačila, zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 1.278,05 EUR pravdnih stroškov, v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da sta pravdni stranki 24. 1. 2007 sklenili Pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij pri rekonstrukciji priključka X. in izgradnji počivališča X. št. 00/2007 (A12, v nadaljevanju: Pogodba) Pogodba je v delu 7. člena, kjer tožeča stranka toženi stranki zaračunava nadomestilo zaradi ugodne lege pilona (vidnost pilona z avtoceste, AC), ki označuje Hotel A., nična.

Pilon je oglasni steber. Postavljen je na zemljišču tožeče stranke. Od avtoceste je oddaljen manj kot 40 metrov, kar nasprotuje prisilnim predpisom. Pravica tožene stranke do postavitve pilona je pravica upravnega prava. Upravnega postopka ni bilo. O interesu tožene stranke po postavitvi pilona ni bila izdana nobena odločba. Zato je tožeča stranka razpolagala z nečim (pravico do postavitve pilona) kar ne more biti predmet pogodbe.

Pogodba je nična, ker predmet obveznosti ni dopusten (37. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Pogodba z dopustitvijo postavitve pilona v zameno za navedeno plačilo nadomešča upravno odločanje v upravni stvari, brez katerega v izhodišču nobenega pilona v varovalnem pasu avtoceste ne sme biti (razen, če se v upravnem postopku doseže spoznanje, da to ni nevarno za avtocestni promet na X. in da ima določeno pomembnost za tamkajšnje prometne udeležence). Doslej v obravnavani zadevi ni bilo nobenega upravno pravnega odločanja. Zato je iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in odloči o pravdnih stroških. Podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča do dneva plačila, v 15-tih dneh.

V pritožbi je tožeča stranka poudarila, da upravno pravno razmerje med strankama ni bilo nikoli vzpostavljeno. Tožena stranka namreč nikoli ni vložila zahteve za izdajo soglasja za postavitev pilona. Brez zahteve pa tožeča stranka na postavitev pilona ni mogla vplivati.

Sploh pa je treba izhajati izključno iz obligacijsko pravne narave pogodbe, kjer sta obe stranki zasledovali lastne poslovne interese. Kot odmeno za koristi, ki jih ima tožena stranka od bližine avtoceste, to je vidnost pilona, kjer je prometna signalizacija, ki opozarja na hotel, se je zavezala tožeči stranki plačevati letno "nadomestilo zaradi ugodne lege pilona" v višini 20.000,00 EUR. To nadomestilo je treba razumeti širše, ker je plačilo nadomestila za "vidnost pilona" proti dajatev za koristi, ki jih ima tožena stranka od bližine avtoceste.

Nadomestilo pa se bo zvišalo na 115.000,00 EUR, ko bo postavljena dodatna prometna signalizacija, ko bo izgrajeno počivališče X. oziroma z dnem odprtja priključka in počivališča X. Nadzor nad gradnjo in rekonstrukcijo objektov v varovalnih pasovih državnih avtocest je spadal v pristojnost prometnega inšpektorata Republike Slovenije ter gradbene in urbanistične inšpekcije (72. člen Zakona o javnih cestah, ZJC).

Pilon je bil postavljen že pred sklenitvijo pogodbe, na kar tožeča stranka ni mogla vplivati in je sprejela obstoj pilona kot dano dejstvo. Zato predmet pogodbe ni nedopusten, sklenitev pogodbe pa nobeni stranki ni bila prepovedana. Zato je sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v skladu z njegovim predlogom. Pritožbenih stroškov konkretizirano ni opredelila.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Povzetega ugotovljenega dejanskega stanja v sodbi prvostopenjskega sodišča tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija. Zato je sodišče druge stopnje moralo odgovoriti le na pravno vprašanje, ali je vidnost pilona z avtoceste dopusten predmet pogodbe in ali je tožeča stranka opravila kakšno proti dajatev zato, da je tožena stranka lahko obdržala pilon na navedenem območju avtoceste. Če je tožeča stranka opravila kakšno protidajatev je podlaga Pogodbe dopustna, če je ni, podlaga Pogodbe ni dopustna. Sodišče druge stopnje je omejilo preizkus izpodbijane sodbe na obligacijsko pravno razmerje, ki je bilo sklenjeno med pravdnima strankama na podlagi Pogodbe.

6. Samo po sebi sicer drži, da je imela tožena stranka lahko korist od postavitve pilona na svojem zemljišču zato, ker je pilon opozarjal na njen hotel. Korist od pilona sodi v njeno sfero pogodbenega razmerja. Kot odmeno za to korist pa naj bi bila zavezana po 7. členu Pogodbe tožeči stranki plačevati nadomestilo.

7. Vendar pa je bilo pravno odločilnega pomena, ali je tožeča stranka zato, da bi lahko bila upravičena do plačila nadomestila po 7. členu Pogodbe opravila za toženo stranko ustrezno proti dajatev. Zaradi same lege avtoceste od katere ima tožena stranka sicer lahko korist, tožeča stranka pa za to ni storila nič, tožeča stranka nadomestila toženi stranki ne bi smela zaračunavati. Njen zahtevek za plačila nadomestila sodi že v izpolnitveno fazo Pogodbe.

8. Za pravilno odločitev v tej zadevi pa je treba preizkusiti ali je Pogodba vsebovala vse elemente sklenitvene faze. Po določbi prvega odstavka 39. člena OZ mora namreč vsaka pogodbena obveznost imeti dopustno podlago (razlog), ki se načeloma domneva (tretji odstavek 39. člena OZ). Pravdni stranki sta sklenili dvostransko (odplačno) pogodbo. Tožeča stranka je v pritožbi zatrjevala, da je bil pilon postavljen na opisanem mestu že pred sklenitvijo Pogodbe. Zato vidnost pilona z avtoceste in obstoječa prometna signalizacija, ki opozarja na hotel tožene stranke, ki je bila med strankama dogovorjena ob sklenitvi Pogodbe, ni obveznost (protidajatev), ki jo je bila na podlagi Pogodbe, dolžna izpolniti tožeča stranka.

9. Pravdni stranki med postopkom nista zatrjevali, da bi bila določba 7. člena Pogodbe nejasna ali, da bi bila vsebina Pogodbe med strankama sporna. Po mnenju sodišča druge stopnje, je treba drugi stavek prvega odstavka 7. člena Pogodbe, ki se glasi: „DARS se obvezuje, da bo v okviru prometne signalizacije za počivališče X. izvedel ustrezno označitev s piktogrami, ki bo v skladu z veljavnimi predpisi označevala Hotel A.,“brati skupaj s tretjim odstavkom 7. člena Pogodbe, ki se glasi: “Pogodbenici se dogovorita, da bo DARS ob odprtju AC povezave med Y. skozi tunel do X., postavil prometno signalizacijo, ki bo v skladu z veljavnimi predpisi (piktogrami) označevala Hotel A. v okviru počivališča X.“

10. Tožeča stranka se je že s Pogodbo zavezala izpolniti neko svojo bodočo obveznost, ki je bila odvisna od izgradnje počivališča X, ki pa se sploh še ni začelo graditi. Njena obveznost torej sploh še ni zapadla. Od izgradnje počivališča X. pa bi tožena stranka morala plačevati še višje nadomestilo v znesku 115.000,00 EUR. Sodišče druge stopnje le še pripominja, da se pravdni stranki ne moreta odpovedati pravici do izpodbijanja ali uveljavljanja ničnosti pogodbe,1ker ta instituta spadata v prisilno ureditev obligacijsko pravnih razmerij. Tudi določilo drugega odstavka 13. člena Pogodbe2 je najmanj vprašljivo in nakazuje na obveznost tožene stranke plačevati nadomestilo, brez kakršnekoli nasprotne dajatve tožeče stranke.

11. Iz Pogodbe ne izhaja kakšna je sedanja obveznost tožeče stranke (do izgradnje počivališča X. z ureditvijo prometne signalizacije, ki bo s piktogrami označevala Hotel A.) kot protidajatev plačevanju nadomestila tožene stranke tožeči stranki. Pogodba torej nima podlage in je zato nična (četrti odstavek 39. člena OZ). Ker podlage pogodbe ni, se tožeča stranka ne more sklicevati na svobodo pri urejanju obligacijskih razmerij.

12. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je pogodba nična zaradi pomanjkanja podlage Pogodbe, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z dopustnostjo predmeta Pogodbe.

13. Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov zavrnilo pritožbo tožeče stranke in izpodbijano sodbo potrdilo, potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka se je sklicevala še na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani,3kjer sta sodišči odločali med istima strankama v obratnem procesnem položaju kot v konkretni zadevi, ob identičnem bistvenem dejanskem stanju o vprašanju zakonitosti 7. člena Pogodbe. Sodišči sta namreč sprejeli nasprotno odločitev od te v konkretni zadevi. Vendar pa je VS RS reviziji tožene stranke (tam tožeče stranke),4 ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Zato odločitev prvostopenjske sodbe v navedeni zadevi ni več pravnomočna.

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 163. člena ZPP. Tožeča stranka v pritožbi ni opredeljeno navedla stroškov, za katere zahteva povračilo. Že zato ji pritožbeni stroški ne pripadajo.

1 Primerjaj drugi odstavek 12. člena Pogodbe. 2 Del drugega odstavka 13. člena Pogodbe se glasi: ..“če zaradi objektivnih razlogov te pogodbe ni možno realizirati, pogodbenici druga do druge nimata nobenih obveznosti, razen pravice oziroma obveznosti iz 2. odstavka 7. člena.“ Ta pa se nanaša ravno na plačilo nadomestila tožene stranke tožeči stranki. 3 VSL sodba I Cpg 324/2016 z dne 21. 9. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani XIII Pg 4915/2013 z dne 10. 11. 2015. 4 III Ips sklep 21/2018 z dne 10. 5. 2019.