Jedro

V primeru storitve več prekrškov po 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o meroslovju gre za realen, ne pa navidezni stek.

Izrek

Ugotovi se, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba drugega odstavka 27. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o meroslovju na način iz 4. točke 156. člena Zakona o prekrških.

Obrazložitev

A. Urad za meroslovje je kot prekrškovni organ s plačilnim nalogom z dne 3.3.2005 odgovorno osebo samoupravne lokalne skupnosti župana B.P. spoznal za odgovornega za tri prekrške po 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o meroslovju (Ur. l. RS, št. 22/2000 in 86/2004, v nadaljevanju ZMer-1), ki je veljal v času storitve prekrškov, za katere mu je izrekel enotno globo 150.000,00 SIT. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo izpodbijani plačilni nalog odpravilo in župana B.P. kot odgovorno osebo samoupravne lokalne skupnosti spoznalo za odgovornega za (en) prekršek po 3. točki prvega odstavka 27. člena ZMer-1. Sodišče je storilcu prekrška na podlagi drugega odstavka 27. člena ZMer-1 naložilo plačilo globe v višini 312,97 EUR ter 150,00 EUR povprečnine.

2. Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je vrhovna državna tožilka N.F. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je navedla, da sodišče pri izreku globe ni uporabilo določb o steku prekrškov iz 27. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), s čimer je kršilo zakon. Tako po teleološki kot tudi jezikovni razlagi določbe 3. točke prvega odstavka 27. člena ZMer-1 gre v obravnavanem primeru lahko le za tri prekrške, ne pa za en prekršek. V omenjeni določbi ZMer-1 je namreč samostalnik merilo uporabljen v ednini, v ednini pa je tudi nadaljnje besedilo te določbe, ki se nanaša na merilo. Posamezni dejanski stan se nanaša na eno merilo, zakon pa sam določa primere, ko gre za množinsko obliko samostalnika merilo (npr. v določbi 1. točke prvega odstavka 26. člena ZMer-1 je kot prekršek določeno dajanje v promet in uporabo meril, kar pomeni, da prekršek stori pravna oseba ali podjetnik posameznik ne glede na to, ali da v promet ali uporabo večje število meril). Tudi iz navodil o postopku redne overitve meril izhaja, da mora imetnik merila vložiti zahtevo za overitev za vsako merilo posebej in se tudi postopek overitve izvede za vsako merilo posebej. Individualno je za vsako merilo določen tudi čas veljavnosti overitve. V obravnavanem primeru je bil upravljalec vodomerov odgovoren za skladnost vsake merilne naprave z meroslovnimi predpisi. Ob razlagi, ki jo je uporabilo sodišče, ko bi se upravljalcu izrekla globa za en prekršek ne glede na število merilnih naprav, ki ne bi bile urejene skladno z veljavnimi predpisi, bi stroški overitve merilnih naprav lahko za več desetkrat presegli znesek izrečene globe, kar bi upravljalce privedlo do opuščanja dolžnosti overitve merilnih naprav. Končno pa ZP-1 tudi ne pozna konstrukcije nadaljevanega prekrška. Za primere večjega števila prekrškov, storjenih v steku, je v drugem odstavku 27. člena ZP-1 predvidena zgornja meja enotne sankcije.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilcu, ki sodne pošiljke ni dvignil, in njegovemu zagovorniku, ki se o zahtevi ni izjavil. B.

4. Iz plačilnega naloga Urada za meroslovje Republike Slovenije je razvidno, da je B.P. kot župan občine in kot odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti opustil dolžno nadzorstvo nad rednim vzdrževanjem obračunskih vodomerov s tem, da je dopustil, da je občina imela v uporabi tri vodomere, za katere je prenehala veljati oznaka redne overitve. S tem je storil tri prekrške po 3. točki prvega odstavka 27. člena ZMer-1. 5. Ob preizkusu z zahtevo za sodno varstvo izpodbijanega plačilnega naloga je okrajno sodišče ugotovilo, da je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter uporabil pravilno pravno prekvalifikacijo prekrška, vendar pa je sodišče ocenilo „da gre v obravnavanem primeru za navidezni stek, zaradi česar gre le za en prekršek, ne pa za tri, kot je odločil prekrškovni organ“.

6. Prekršek po 3. točki prvega odstavka 27. člena ZMer-1 stori pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, če uporablja merilo, za katerega je nehala veljati oznaka redne ali izredne overitve oziroma potrdilo o skladnosti merila s predpisi. Takšno merilo se po določbah tretjega in četrtega odstavka 13. člena ZMer-1 ne sme uporabljati. Za omenjeni prekršek se po določbi drugega odstavka 27. člena ZMer-1 kaznuje tudi odgovorna oseba v samoupravni lokalni skupnosti z globo od 50.000,00 do 100.000,00 SIT. Po določbi prvega odstavka 15. člena ZP-1 odgovorna oseba odgovarja za prekršek, ki ga stori pri opravljanju poslov, za katere je pooblaščena pri pravni osebi, samostojnem podjetniku posamezniku, oziroma posamezniku, ki samostojno opravlja dolžnost pri državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti. Odgovorna oseba odgovarja za prekršek, če je bil storjen z njenim dejanjem ali z opustitvijo dolžnega nadzorstva (drugi odstavek 15. člena ZP-1).

7. Vrhovno sodišče je o podobnem vprašanju že odločilo s sodbo IV Ips 87/2008 z dne 16.9.2008, v kateri je sprejelo stališče, da gre v primeru storitve več tovrstnih prekrškov za realen, ne pa navidezni stek. Z vidika jezikovne in namenske razlage določbe 3. točke prvega odstavka 27. člena ZMer-1 gre po oceni Vrhovnega sodišča pritrditi mnenju zahteve, da je prekršek po tej določbi storjen s tem, ko storilec uporabi eno samo merilo, katerega oznaka redne oziroma izredne overitve je prenehala veljati ter da je bil namen zakonodajalca sankcionirati kršitev predpisa za vsako posamezno merilno napravo. Posamezno merilo predstavlja individualno določeno stvar, ki ima svoj naziv, tip, uradno oznako, če ta obstaja, proizvajalca in serijsko številko. Prav tako je potrebno dobiti potrdilo o skladnosti merila s predpisi ter oznako redne oziroma izredne overitve za vsako merilo posebej. Tudi čas veljavnosti oznake redne oziroma izredne overitve je določen posebej za vsako posamezno merilo. V konkretnem primeru Vrhovno sodišče ne vidi razlogov za drugačno stališče, kot je bilo sprejeto v navedeni odločbi.

8. Glede na navedeno zahteva utemeljeno navaja, da so bili v obravnavanem primeru storjeni trije in ne le en prekršek in da gre torej za realni stek prekrškov, ne pa za navidezni (realni) stek, kot nepravilno ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi. Po določbi prvega odstavka 27. člena ZP-1 se za prekrške, storjene v steku, določi najprej sankcija za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. Če so za prekrške, storjene v steku, določene sankcije iste vrste, pa se po drugem odstavku navedene določbe izreče enotna sankcija, ki je enaka njihovemu seštevku, vendar ta sankcija ne sme presegati dvakratne največje mere posamezne vrste sankcije po tem zakonu. Sodišče je torej ob nepravilni razlagi določbe 3. točke prvega odstavka 27. člena ZMer-1 nepravilno uporabilo določbe 27. člena ZP-1 o steku, zaradi česar storilcu tudi ni izreklo predpisane sankcije.

9. Ob povedanem je po oceni Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru potrebno opozoriti še na vprašanji, ki ju vložnica zahteve za varstvo zakonitosti sicer ni izpostavila. Pogoj, da je odgovorni osebi moč očitati opustitev dolžnega nadzorstva, je določenost njenega nadzora v zakonu. Občina je z dopolnitvijo Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju občine z dne 15.7.1999 organizirala preskrbo s pitno vodo v okviru režijskega obrata (1. člen). Slednje v povezavi z določbo 21. člena Odloka o oskrbi s pitno vodo na območju občine z dne 10.4.1998 pomeni, da je bil s tem odlokom režijski obrat občine v času storitve prekrška, ki je očitan županu občine, zadolžen za nameščanje, premeščanje in vzdrževanje vodomerov kot tudi za nadzor nad njimi. Po določbi 65. člena Statuta občine (v nadaljevanju Statut) v zvezi z 1. alineo 63. člena tega statuta, občina za organiziranje gospodarske javne službe za oskrbo s pitno vodo oblikuje režijske obrate v okviru občinske uprave. Naloge župana občine so opredeljene v določbi 39. člena Statuta ter v določbah Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLO), po katerih župan vodi občinsko upravo, predstavlja in zastopa občino, skrbi za izvajanje odločitev občinskega sveta, kateremu tudi predlaga sprejetje odločitev, nadzoruje zakonitost delovanja občinskega sveta, mu predlaga v sprejem proračun in zaključni račun proračuna občine, končno pa tudi sprejema začasne nujne ukrepe.

10. Iz določb ZLO in predpisov občine je razvidno, da med naloge župana občine kot odgovorne osebe samoupravne lokalne skupnosti ne sodi nadzorovanje oskrbe s pitno vodo in vzdrževanje ter nadzor nad vodovodnim omrežjem v občini. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je v obravnavanem primeru bil v prvi vrsti odgovorna oseba samoupravne lokalne skupnosti vodja režijskega obrata, ki pa bi se lahko razbremenil svoji odgovornosti, če bi storil vse, kar je obsegalo njegovo dolžno nadzorstvo, pa je kljub temu prišlo do prekrška. Sodišče je v izpodbijani sodbi obrazložilo županovo dolžnost nadzora s tem, da ni zagotovil zadostnih finančnih sredstev za nadomestitev neustreznih vodomerov z ustreznimi. Župan bi se po stališču izpodbijane sodbe lahko razbremenil svoje odgovornosti le, če bi dokazal, da je storil vse, da bi se ta sredstva pravočasno zagotovila, vendar pa iz predložene listinske dokumentacije ni razvidno, da je storil vse, kar bi lahko. Župan je v občinskem svetu zgolj predlagal, da sprejme sklep o uvedbi števnine. Takšno obrazlaganje županovega dolžnostnega ravnanja pa je v nasprotju z očitkom dolžnostnega ravnanja iz izreka sodbe, v katerem je bila storilcu očitana opustitev nadzora nad rednim vzdrževanjem vodomerov. Poleg tega sodišče tudi ni obrazložilo, kakšno naj bi sploh bilo županovo dolžnostno ravnanje. Kot je že bilo navedeno pa vložnica zahteve teh vprašanj ni izpostavila.

11. Vrhovno sodišče je zato odločilo v okviru uveljavljane kršitve (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1) ter v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugotovilo, da je bila z izpodbijano sodbo prekršena določba 3. točke prvega odstavka 27. člena ZMer-1 na način iz 4. točke 156. člena ZP-1, ne da bi poseglo v pravnomočno odločbo.