Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da kondicijski tek, pri katerem se je poškodovala tožnica ne predstavlja nevarne dejavnosti, za katero bi tožena stranka odgovarjala po načelu objektivne odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.116,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo zneska 46.000 EUR iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je tožnici nastala zaradi poškodbe, ki jo je utrpela med kondicijskim tekom. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ni ravnala protipravno in da ni vzročne zveze med zatrjevanimi kršitvami pravil telesne vadbe (tek izven vojašnice, tek v popoldanskem času, neizvedba razgibavanja pred tekom in strokovno neusposobljen vaditelj) in tožničino poškodbo. Postavilo se je tudi na stališče, da tožena stranka ni objektivno odgovorna, saj tek, pri katerem se je poškodovala tožnica, ne predstavlja nevarne dejavnosti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je izpovedba tožnice dokaz in ne del trditvene podlage. Iz prvega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) izhaja, da izpovedba stranke ob zaslišanju ni samo dokaz, temveč tudi njena osebna izjava o dejstvih, na podlagi katerih gradi zahtevek. Potem, ko je tožnica izpovedala, da ji za tek ni bila zagotovljena primerna obutev, bi sodišče na podlagi 285. člena ZPP od nje oziroma njenega pooblaščenca moralo zahtevati dodatna pojasnila, ali ta izjava pomeni del trditvene podlage tožbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je izvedenec športne stroke v odsotnosti tožnice opravil ogled kraja poškodbe, čeprav mu je sodišče s sklepom naložilo, da ogled opravi ob prisotnosti tožnice in predstavnika tožene stranke. Zmotno je stališče pritožbenega sodišča, da bi tožnica morala predlagati ponovni ogled kraja dogodka. Sodišče je tisto, ki bi moralo odpraviti nezakonitosti v postopku in zagotoviti popolno razjasnitev odločilnih dejstev. Zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da za pravilno odločitev ni pomembno kako se je pri teku poškodovala priča A. A. Prav tako je zmotno stališče, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost tožene stranke. Sodišče bi moralo upoštevati, da iz okoliščin, ki jih je navajala tožnica in o katerih sta izpovedali priči A. A. in B. B. izhaja povečana nevarnost za nastanek škode. Izpovedba priče C. C. o tem, da je bilo v vojašnici E. mesečno 200 ali več poškodb pri teku potrjuje, da je šlo za nevarno dejavnost. Revizija opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 293/2008. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 360. člena ZPP je podana, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene trditve in razloge. Pritožbeno sodišče bi se tako moralo opredeliti do izpovedbe prič C. C. in A. A. ter do načina izvajanja teka, obutve in števila poškodovanih vojakov pri teku.

4. Tožena stranka je odgovorila na revizijo. Prerekala je revizijske navedbe in predlagala, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker sodišče izpovedbe tožnice o tem, da za tek ni imela primerne obutve ni upoštevalo kot del trditvene podlage tožbe. Tako pravna teorija (1) kot sodna praksa (2) sta enotni, da je potrebno ločevati strankine navedbe od njene izpovedbe. V skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. To morajo storiti najkasneje do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnica je dejstva navedla v tožbi in večih pripravljalnih vlogah, vloženih do prvega naroka za glavno obravnavo, dejstva pa je navajala tudi na prvem naroku, tako v okviru opredelitev do navedb tožene stranke, kot tudi v okviru informativnega izpraševanja strank glede nespornih dejstev, vendar pa pri tem ni navajala ničesar glede obutve. O tem je tožnica govorila šele, ko je bila zaslišana kot stranka. Vendar pa izpovedba stranke ne more nadomestiti njenih navedb. Navedeno pomeni, da zgolj zaradi tega, ker sodišče tega dela izpovedbe ni upoštevalo, ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 7. člena ZPP.

8. Res je sicer, da je bila tožnica kot stranka zaslišana na prvem naroku za glavno obravnavo in da bi tožnica na tem naroku tudi po tistem, ko je bila že zaslišana, lahko dopolnila svoje navedbe tako, da bi navajala tudi dejstva, o katerih je izpovedovala, ko je bila zaslišana in je na vprašanje svoje pooblaščenke povedala, da so bili športni copati, ki so jih imeli, neprimerni za tek „ker so te pekli podplati, ko si v njih tekel, žulili so nas, potili smo se v njih“. Vendar tožnica tega ni storila.

9. Revizija uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP, ker sodišče po tožničini izpovedbi od nje ali njene pooblaščenke ni zahtevalo dodatnih pojasnil. Očitek je neutemeljen tako postopkovno kot vsebinsko. Tožnica te kršitve določb pravdnega postopka, na katero drugostopenjsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ni zatrjevala v pritožbi, zato gre pri teh revizijskih navedbah za nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev in jih že zato ni možno upoštevati. Očitek pa je neutemeljen tudi vsebinsko. Tožnica niti v izpovedbi ni zatrjevala, da bi bila poškodba posledica tega, da je bila obutev neprimerna. Tudi sicer ni jasno, kakšna naj bi bila vzročna zveza med poškodbo in tem, da so tožnico (oziroma glede na izpovedbo tudi ostale vojake) pri teku pekli podplati, da se je potila in da so jo copati žulili. Iz tožničinih navedb izhaja, da se je poškodovala, ker ji je pri teku klecnila noga, da se je to zgodil pri opravljanju vojaške dejavnosti, za katero tožena stranka odgovarja po načelih objektivne odgovornosti in da je krivdna odgovornost podana, ker je bil tek odrejen izven vojašnice po neravnem terenu in ob kršitvi vojaških predpisov glede časa in kraja izvajanja kondicijske vadbe. Ob takšni trditveni podlagi tožbe bi zahteva, da bi predsednica senata v okviru materialnoprocesnega vodstva tožnico morala pozvati, da svoje navedbe dopolni, preseglo dopustni okvir takšnega vodstva.

10. Pritožbene navedbe v zvezi z ogledom, ki ga je izvedenec športne stroke opravil v odsotnosti tožnice, ki je bila o času in kraju ogleda sicer obveščena, je sodišče druge stopnje pravilno štelo za uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar tožnica sicer prvič uveljavlja šele z revizijo, temveč bi lahko šlo kvečjemu za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi z 251. in 252. členom ZPP, vendar pa ta kršitev ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

11. Zmotno je revizijsko stališče, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 360. členom ZPP podana, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene trditve in razloge. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe dolžno presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati na prav vse pritožbene trditve in razloge. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. Opredelilo se je tudi do izpovedbe priče C. C. in pojasnilo, zakaj šteje, da ta izpoved ne more vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe, prav tako je odgovorilo na pritožbene očitke v zvezi s postavljanjem vprašanj priči A. A. 12. Preostale revizijske navedbe v zvezi z izpovedmi prič C. C. in A. A. pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog.

13. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da kondicijski tek, pri katerem se je poškodovala tožnica ne predstavlja nevarne dejavnosti, za katero bi tožena stranka odgovarjala po načelu objektivne odgovornosti. V zvezi s tem se izpodbijana sodba pravilno sklicuje na sodno prakso, razvidno iz sodb Vrhovnega sodišča II Ips 52/2001 z dne 13. 9. 2001 in II Ips 525/2009 z dne 11. 10. 2012. Res je sicer, da se pri presoji ali neka dejavnost pomeni povečano tveganje za nastanek škode, upoštevajo tudi konkretne okoliščine primera, vendar pa v tem sporu niso bile ugotovljene takšne posebne okoliščine, zaradi katerih bi sicer nenevarna dejavnost kondicijskega teka po makadamski cesti z rahlim naklonom, postala nevarna dejavnost. Primer, na katerega se sklicuje revizija, ni primerljiv s kondicijskim tekom, pri katerem se je poškodovala tožnica. V navedeni zadevi je revizijsko sodišče pritrdilo stališču drugostopenjskega sodišča, da je v konkretnem primeru premagovanje lesene pregrade predstavljalo nevarno dejavnost glede na okoliščine, v katerih se je izvajalo in zaradi katerih je bila nevarnost nastanka škode povečana. Te okoliščine pa so bile: časovna presija, več vojakov je vajo izvajalo drug za drugim; menjavanje položajev, obrabljenost in s tem drsnost deske na mestu oprijema z rokami, višina ovire in, nenazadnje, izvajanje vaje v okviru obveznega služenja vojaškega roka. Glede izvajanja kondicijskega teka, pri katerem se je poškodovala tožnica, pa ni bilo ugotovljenih nobenih primerljivih okoliščin.

14. Obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke revizija uveljavlja z navedbo, da tožena stranka tožnici ni zagotovila primerne obutve in da bi se tek praviloma moral izvajati v zaprtem prostoru. Že zgoraj je razloženo, da tožnica ni pravočasno podala navedb glede neprimerne obutve in vzročne zveze med neprimerno obutvijo in poškodbo. Vrhovno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da noben predpis, ki ureja izvajanje športne vadbe v Slovenski vojski ne nalaga toženi stranki obveze, da tek izvaja le zjutraj in znotraj vojašnice. Takšna zahteva bi bila tudi povsem nerazumna glede na to, kakšne naloge vojaki opravljajo in za kaj se usposabljajo. Revizija se sklicuje na interna pravila tožene stranke, ki na dan škodnega dogodka še niso veljala (očitno gre za Direktivo za šport v Slovenski vojski - priloga A83 ter navodila in program za izvajanje redne športne vadbe v SV - Priloga A84). Ne le, da navedena akta ob škodnem dogodku sploh še nista veljala, temveč iz njiju tudi ne izhaja to kar zatrjuje tožnica. Nobene določbe teh aktov ni mogoče razumeti tako, da bi toženi stranki onemogočali izvedbo kondicijskega teka v popoldanskem času in izven vojašnice.

15. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Tožnica z revizijo ni uspela, zato je dolžna v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Dr. Aleš Galič in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba 2005, stran 507. Op. št. (2): II Ips 599/2009 z dne 30. 5. 2013