Jedro

Toženec od vsega začetka trdi, da je solastnik in ne skupni lastnik stanovanja, saj je stanovanje tako kupil in se tudi vknjižil kot solastnik do ½. Ob takih ugovornih navedbah je tožeča stranka tista, ki bi morala zatrditi, da je stanovanje kljub drugačnemu zemljiškoknjižnemu stanju skupno premoženje zakoncev. Tega trditvenega bremena samo z navedbo, da sta solastnika mož in žena, ni zmogla.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: * v točki II. izreka tako spremeni, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 30. 11. 2010, opr. št. VL 171543/2010, razveljavi še v preostalem ter se tožbeni zahtevek v celoti zavrne; * v točki IV. izreka tako spremeni, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 40,00 EUR.

II. Tožeča stranka je dolžna tožencu v roku 8 dni povrniti 90,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in sklep o izvršbi z dne 30. 11. 2010, opr. št. VL 171543/2010, ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka, po katerem je toženec dolžan plačati tožeči stranki 154,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v tretjem odstavku izreka, po katerem je toženec dolžan plačati stroške izvršilnega postopka v znesku 51,53 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklep o izvršbi z dne 30. 11. 2010, opr. št. VL 171543/2010, v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavilo (III. točka izreka), tožencu pa naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka).

Toženec vlaga pritožbo zoper II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Kot bistveno navaja, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe najprej kot nesporno ugotovilo, da sta stanovanje in garaže v solastnini toženca in njegove žene, vsakega do ½, nato pa nasprotno navedlo, da sta garaža in stanovanje skupno premoženje. Ta zaključek naj bi izhajal iz dejstva, da toženec ni niti zatrjeval, da bi bilo ½ stanovanja in garaže ženino posebno premoženje. Glede na navedeno je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj obstaja očitno nasprotje v obrazložitvi sodbe. Meni, da je s trditvijo, da sta stanovanje in garaža v solastnini in dokazilom iz zemljiške knjige zaobsegel celoten spekter vseh materialnopravnih posledic obstoja solastnine in razumljivo ni še posebej zatrjeval pojma posebno premoženje. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti, o pritožbi zoper tako sodbo pa praviloma odloči sodnik posameznik, vendar je ta ocenil, da je od odločitve o pritožbi mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, zato je zadevo odstopil v odločitev senatu (peti odstavek 458. člena ZPP).

Toženec sodišču prve stopnje utemeljeno očita nepravilen zaključek, da stanovanje in garaža sodita v skupno premoženje. Pri tem je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz nepravilnega izhodišča, da je v danih okoliščinah toženec tisti, ki nosi dokazno breme, da stanovanje, v zvezi s katerim tožeča stranka vtožuje svojo terjatev, ni skupno. Toženec je namreč v postopku na prvi stopnji izrecno ugovarjal, da je solastnik navedenega premoženja, in sicer deleža do ½, zaradi česar ni dolžan nositi stroškov, ki odpadejo na drugo polovico premoženja. Svoje trditve je tudi ustrezno dokazno podkrepil. Tožeča stranka je v odgovor na to ponudila zgolj pavšalno navedbo, da stanovanje in garaža predstavljata skupno premoženje zakoncev, ker sta toženec in solastnica mož in žena, zaradi česar za obveznosti v zvezi z njim odgovarjata solidarno. Sodišče prve stopnje je toženca na naroku povprašalo, ali sta z ženo sklenila sporazum o razdelitvi stanovanja v notarski obliki ali je tekel kak sodni postopek o razdelitvi premoženja med njima. Ker je toženec na obe vprašanji odgovori negativno, je sodišče zaključilo, da gre za skupno premoženje in (ker toženec ni niti trdil, da bi šlo za ženino posebno premoženje, pravi prvo sodišče) tožencu v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR naložilo v plačilo tudi znesek, ki odpade na drugo polovico stanovanja. Tak zaključek je materialnopravno zmoten.

Dejstvo, da sta toženec in preostala solastnica stanovanja, na katerega se nanaša plačilo vtoževane terjatve, mož in žena, samo po sebi še ne pomeni, da je to premoženje skupno in zakonca zanj odgovarjata solidarno. Skupno premoženje je le tisto, ki ga zakonca pridobita v času trajanja zakonske zveze in z delom. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega izhodišča, da je toženec tisti, ki mora, ob s strani tožeče stranke zatrjevanem dejstvu, da sta solastnika mož in žena, dokazati, da premoženje ni skupno (oziroma kot da bi moral, ob dejstvu, da sta s solastnico mož in žena, izpodbiti domnevo, da je premoženje skupno). To ni res. Tožeča stranka je tista, ki mora zatrditi in dokazati, da je stanovanje skupno premoženje, še toliko bolj, ker je toženec od vsega začetka trdil nasprotno, in sicer, da je stanovanje solastnina (tako sta ga kupila in tako sta se vknjižila v zemljiško knjigo, kar v postopku niti za tožečo stranko ni sporno, kot ugotavlja sodišče prve stopnje). Ker tožeča stranka ni podala zadostne trditvene podlage, na podlagi katere bi sodišče lahko ugotavljalo, ali je premoženje kljub drugačnemu zemljiškoknjižnemu stanju res skupno (1), je materialnopravno nepravilen sklep, da gre za skupno premoženje. Tožbenemu zahtevku, ki presega delež ½ stroškov, ki odpadejo na stanovanje, zato ni mogoče ugoditi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženec prispevek v rezervni sklad mesečno delno poravnaval, in to v znesku, ki celo presega njegov polovični delež prispevka, zato je svojo obveznost plačila prispevkov v rezervni sklad s tem že izpolnil. Z ostalimi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, ker glede na obrazloženo niso (več) pravno odločilne, temveč je na podlagi obrazloženega v skladu s 5. točko 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je o stroških postopka na prvi stopnji odločilo skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka na prvi stopnji, in sicer 40,00 EUR za sodno takso.

Tudi o stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo na podlagi uspeha strank ob uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker je toženec (pritožnik) s pritožbo uspel, mu je tožeča stranka dolžna povrniti njegove stroške pritožbenega postopka, in sicer 27,20 EUR nagrade za pritožbo, materialne stroške v višini 5,44 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 39,82 EUR, skupaj s sodno takso v višini 51,00 EUR torej 90,82 EUR.

(1) Režima skupnega premoženja ni mogoče izigrati na način, da bi se mož in žena vknjižila kot solastnika ali pa da bi bilo stanovanje vknjiženo zgolj na enega. Če bi se izkazalo, da je bilo stanovanje pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze, bi za obveznosti v zvezi z njim ne glede na zemljiškoknjižno stanje odgovarjala oba zakonca.