Jedro

Ne drži, da bi sodišče moralo zaradi neskladnosti navedb tožene stranke, stranki zaslišati, saj je zaslišanje strank dokazno sredstvo, s katerim se dejstvena podlaga ne dopolnjuje, temveč dokazuje.

Sodišču prve stopnje dokaznega postopka z zasliševanjem pravdnih strank ali prič ni bilo potrebno izpeljati, saj lahko dejstvo, ki ga druga stranka ne prereka, šteje za priznano. Pri tem pa ne gre za dejstva, ki tožeči stranki niso bila poznana in se zato ne bi mogla opredeliti, saj le ona ve, če sploh je prejela in zakaj je prejela določen denar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0944 I 14430/2007 z dne 28.11.2007 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je sodišče prve stopnje naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.844,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2.Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne oziroma nepravilne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče preuranjeno zavrnilo dokazne predloge po zaslišanju predlaganih prič in obeh pravdnih strank in napačno presodilo, da bi tožeča stranka morala konkretneje navesti, na kaj se nanašajo plačila toženca v višini 3,800.000,00 SIT in 3,400.000,00 SIT in ostali zneski, ki jih je tožena stranka dvigovala iz hranilne knjižice. Glede na spreminjanje toženčevih navedb, bi moralo sodišče šteti navedbe tožeče stranke, da so bili med pravdnima strankama še drugi posli, ki niso predmet tega postopka, za zadostne. Ravno zaradi spreminjanja navedb tožene stranke, bi sodišče moralo zaslišati pravdne stranke in toženi predočiti nasprotovanje njenih navedb. Glede dvigov gotovine pa je tožeča stranka v zadnji pripravljalni vlogi pozvala sodišče, da pozove toženo stranko, da poda trditveno podlago glede posameznih dvignjenih zneskov, saj se do dvigov gotovine kot takih, tožeča stranka niti ne more opredeljevati, saj ne ve, kaj je tožena stranka počela s svojo gotovino. Ker je M.V. za tožečo stranko prejemal plačila od tožene stranke, bi ga sodišče moralo zaslišati, pri tem pa pritožnica poudarja, da ne drži navedba sodišča, da navedena priča ni bila predlagana s strani pritožnice. Prav V. je tisti, ki bi lahko potrdil, koliko denarja je prejel od tožene stranke in iz katerega naslova in s tem prispeval k razjasnitvi stvari. Tožena stranka je k pripravljalni vlogi z dne 9. 6. 2010 priložila tudi plačilne naloge v znesku dvakrat 1,500.000,00 SIT ter 400.000,00 SIT (skupaj 3,400.000,00 SIT), iz katerih je jasno razvidno, da so bili zneski poravnani za komunalno ureditev hiše. Ker že iz samih plačilnih nalogov izhaja za kaj so bila nakazana sredstva, posebene navedbe pritožnice niti niso bile potrebne.

3.V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da je tožeča stranka poslovala netransparentno in po domače in je šele na sodišču izvedela, da je znašala cena za eno hišo 13,500.000,00 SIT in ne 24,000.000,00 SIT, kot je od njega zahtevala tožeča stranka. Kljub temu, da je tožena stranka plačala preveč, jo tožeča stranka še dodatno toži. Sodišče je pravilno zavrnilo zaslišanje prič, saj nobena priča ne more nadomestiti obračuna opravljenih del in izstavljenih računov, poleg tega dokazovanje s pričami za zbiranje informacij ni dovoljeno. S pritožbo zatrjevano nejasno dejansko stanje je povzročila pritožnica s pomanjkljivimi trditvami in dokazi v tožbi.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 24.268,90 EUR oziroma 5,815.800,00 SIT ker je štelo, da je tožena stranka s plačili, ki jih je dokazovala z listinskimi dokazi, uspela dokazati, da je tožeči stranki za izdelavo dveh hiš dvojčkov plačala vsaj 29,815.800,00 SIT, pri tem pa tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage, na kaj drugega, kot na plačilo del za hiši, naj bi se dokazana plačila nanašala.

6.Glede na to, da med strankama ni bilo soglasja o tem, kolikšna je bila pogodbeno dogovorjena cena za obe hiši, je sodišče pravilno štelo, da je bila dogovorjena cena vsaj 29,815.800,00 SIT, kolikor zatrjuje tožeča stranka. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je tožena stranka med postopkom spreminjala navedbe o tem, koliko je bila dogovorjena pogodbena cena, vendar je sodišče v okviru materialnoprocesnega vodstva na obravnavi dne 3. 9. 2010 pozvalo stranki, da se dokončno opredelita do tega dejstva. Ker je tožena stranka nato zatrjevala celo višjo pogodbeno vrednost, kot jo je trdila tožeča, je sodišče pravilno štelo kot dogovorjeno ceno vsaj 29,815.800,00 SIT. Pri tem pa tožeča stranka v pritožbi nima prav, da bi sodišče moralo zaradi neskladnosti navedb tožene stranke zaslišati stranki, saj je zaslišanje strank dokazno sredstvo, s katerim se dejstvena podlaga ne dopolnjuje, temveč dokazuje.

7.Dalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki plačala 3,800.000,00 SIT. Navedena plačila je tožena stranka zatrdila in jih tudi dokazala s kopijami plačilnih nalogov (priloge B3 in B4), na katerih je kot namen plačila navedeno plačilo gradbene izvedbe za hišo oziroma plačilo izvedbe za hišo. Glede teh plačil je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo trditveno in dokazno breme na tožeči stranki, ki ni niti zatrdila, niti dokazala, da naj bi se plačilo zneskov 1,800.000,00 SIT ter 2,000.000,00 SIT nanašalo na kaj drugega, kot na vrednost del za gradnjo hiš. Pri tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj pavšalna navedba, da so med pravdnima strankama obstajala tudi druga razmerja, ki niso predmet tega postopka, ne zadošča. 8.Toženec je trdil, da je zneske dvakrat po 1,500.00,00 SIT in 400.000,00 SIT (skupaj 3,400.000,00 SIT) plačeval po dogovoru s tožečo stranko M.V., ki je zbiral denar za komunalno ureditev za hišo. V dokaz je predložil kopije plačilnih nalogov (priloga B5), pri katerih je res kot namen plačila navedena komunalna ureditev za hišo. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da je upoštevajoč navedbe tožeče stranke na obravnavi dne 3. 9. 2010, da so bili dodatno dogovorjeni in plačevani zneski še za izgradnjo poti, kanalizacije in čistilne naprave, sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožena stranka s plačilom 3,400.00,00 SIT poravnavala tudi stroške za hišo. Takšna nenazadnje ni bila niti trditev tožene stranke, ki je, kot povedano, izrecno zatrdila, da je zneske plačevala za komunalno opremljenost hiše, pri tem pa ni zatrdila, da je bil strošek komunalne opremljenosti vključen v dogovorjeno ceno hiše. Kljub navedenemu pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za dokazano plačilo 20 milijonov SIT, ki jih je tožena stranka dvignila iz hranilne knjižice in jih je po svojih navedbah izročila tožeči stranki za plačilo hiše. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo trditveno in dokazno breme glede teh plačil. Ker je tožena stranka trdila, da je tožeči stranki izročila navedeni denar za hiši (pri tem toženi stranki ni bilo treba podrobneje navajati, kaj konkretno je plačevala s posameznimi plačili) in je s tem izpolnila svoje trditveno breme, bi tožeča stranka morala postaviti ustrezno trditev, bodisi da denarja ni prejela, bodisi da ga je prejela za kaj drugega in pri tem natančno opredeliti, koliko in za kaj je bilo posamezno plačilo namenjeno. Tudi glede teh plačil sodišču prve stopnje dokaznega postopka z zasliševanjem pravdnih strank ali prič ni bilo potrebno izpeljati, saj lahko dejstvo, ki ga druga stranka ne prereka, šteje za priznano (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)). Pri tem pa ne gre za dejstva, ki tožeči stranki niso bila poznana in se zato ne bi mogla opredeliti, saj le ona ve, če sploh je prejela in zakaj je prejela določen denar. Da pa bi sodišče prve stopnje zaslišalo kakšno pričo, ki bi s svojo izpovedbo nadomestila oziroma dopolnila navedbe tožeče stranke, pa je v skladu s postopkovnimi pravili in tudi obširno sodno prakso, nedopustno.

10.Kljub temu, da sodišče prve stopnje plačila v višini 3,400.000,00 SIT ne bi smelo upoštevati (8. točka obrazložitve te sodbe), je vendarle tožena stranka uspela dokazati, da je tožeči stranki plačala najmanj 5.815.800,00 SIT oziroma 24.268,90 EUR (3,800.000,00 SIT in 20,000.000,00 SIT), kolikor tožeča stranka vtožuje v tem postopku, zato je zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnjen.

11.Ker je s tem pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12.Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo ni podala pravnorelevantnih navedb in so njeni stroški pritožbenega postopka nepotrebni, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in 155. člen v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).