Jedro

Dovoljenje za raziskavo podzemnih voda, katerega obnovo predlaga tožnik, je bilo izdano v postopku, na podlagi določbe 115. člena ZV-1. Ta določba ne predvideva vključitve tretjih oseb v postopek pridobitve dovoljenja za raziskavo podzemnih voda, določa pa, da se to dovoljenje izda pod pogoji smiselne uporabe določb tega zakona, ki se nanašajo na vodno dovoljenje. Iz tega razloga je organ pravilno ugotovil, da tudi določbe, ki se nanašajo na izdajo vodnega dovoljenja, ne vsebujejo obveznosti vključitve tretjih oseb v postopek pridobitve vodnega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom združil postopka v zadevah stranke A. d.o.o., v zvezi s podanim predlogom za vročitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda, izdanega stranki B. d.d., št. 35505-21/2014 in predlogom za obnovo postopka izdaje dovoljenja za raziskavo podzemnih voda izdanega B. d.d. (1. točka izreka). Zavrgel je predlog vlagatelja za vročitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda, št. 35505-21/2014 z dne 14. 3. 2014 (2. točka izreka) in predlog A. d.o.o. za obnovo postopka končanega z izdajo dovoljenja za raziskavo podzemnih voda, št. 35505-21/2014 z dne 14. 3. 2014 (3. točka izreka) in v 4. točki izreka odločil, da stroški postopka niso nastali.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je A. d.o.o. vročitev dovoljenja in predlog za obnovo postopka zahteval kot koncesionar, ki ima sklenjeno koncesijsko pogodbo št. 35503-4/2008 z dne 18. 3. 2008, na podlagi katere ima pravico rabiti podzemno vodo iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje naravne mineralne vode, zato bi kot stranki udeleženec moral biti udeležen v postopku izdaje dovoljenja za raziskavo podzemnih voda, št. 35505-21/2014, z namenom zaščite svoje pravice nemotenega črpanja iz vrtine Rgs-2/88. 3. Zavrženje predloga za vročitev odločbe št. 35505-21/2014 izdano 14. 3. 2014 temelji na ugotovitvi, da je predlagatelj zahtevo vložil 5. 5. 2014, po poteku roka za pritožbo, zato je bila njegova zahteva vložena prepozno.

4. V zvezi v vloženim predlogom za obnovo na podlagi 9. točke 260. člena ZUP, je bilo ugotovljeno, da določbe Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), na podlagi katerih je bilo izdano dovoljenje za raziskavo podzemnih voda, ne določajo, da se v postopek izdaje dovoljenja za raziskavo podzemnih voda pritegne stranski udeleženec, ki ima na istem vodnem viru že podeljeno vodno pravico, zato je bilo treba pravni interes za sodelovanje v postopku presojati na podlagi 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upoštevano je bilo predlagateljevo zatrjevanje, da ima sklenjeno koncesijsko pogodbo za rabo podzemne vode iz vrtine RgS-2/88, da želi s sodelovanjem v postopku zaščititi svojo pravico nemotenega črpanja iz vrtine RgS-2/88 in vlogi priloženo mnenje Inštituta za rudarstvo, geotehnologijo in okolje (v nadaljevanju IRGO), glede možnega vpliva vrtanja in raziskav na vrtini Mg 1/14 ter vrtino RgS-2/88. 5. Prvostopenjski organ je pojasnil, da dovoljenje za raziskavo ni enako dovoljenju za rabo vode in že po svoji vsebini ne more vplivati na morebitne ostale pravice. Iz dovoljenja izhaja, da je mesto raziskav (vrtina Ng-1/14) od najbližje črpalne vrtine RgS-2/88 oddaljeno več kot 1.800 m in da negativni vplivi vrtanja na samo rabo vode iz vrtine RgS-2/88 niso mogoči. Prvostopenjski organ je pojasnil, da bo hidravlični vpliv natančno ovrednoten šele po izvedbi vrtine in njenem testiranju in da bo dejanski vpliv vrtalnih del zaradi nizke prepustnosti vodonosnika segal največ nekaj metrov okrog mesta vrtine, lahko pa bi segal tudi do obstoječih eksploatacijskih vrtin, vendar ne predstavlja vpliva na podeljene vodne pravice, ker v ničemer ne zmanjšuje kvalitete ali kapacitete načrpane vode.

6. Drugostopenjski organ je pritožbo A. d.o.o. zavrnil. 7. Tožnik v tožbi zahteva, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi in izpodbijani sklep in odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje ter predlaga povrnitev stroškov postopka. Tožnik tožbo vlaga iz vseh razlogov Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navaja, da je stališče, da dovoljenje za raziskavo podzemnih voda z dne 14. 3. 2014 ne posega v tožnikove pravice ali pravne koristi, napačno. Že prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da lahko hidravlični vpliv v času izdelave in testiranja vrtine seže tudi do obstoječih eksploatacijskih vrtin, zato vsekakor posega v pravice oziroma pravne koristi tožnika, ki je iz tega razloga izkazal pravni interes za sodelovanje v postopku.. Gre za realen vpliv raziskovanja na vrtino tožnika, ki se ne strinja z navedbo, da bo hidravlični vpliv natančno ovrednoten šele pri izvedbi vrtine in njenem testiranju. Takrat bo ovrednotenje vpliva prepozno, ker bo že prišlo do vpliva na tožnikovo vrtino in njegove vodne pravice, do česar po določilu 127. člena ZV-1 ne sme priti. To velja toliko bolj, ker ima tožnik na istem vodonosniku podeljeno vodno pravico za vrtino RgS-2/88 in zato, ker še samo dovoljenje, ki sicer napačno zatrjuje, da ne more priti do negativnih vplivov vrtanja na samo rabo vode, ne navede pa ali lahko do negativnih vplivov pride v času testiranja vrtine. V izpodbijanem sklepu je prvostopenjski organ navedel ravno obratno, da lahko pride do vplivanja tudi v času testiranja. Glede na navedeno je podan obnovitveni razlog po 9. točki 260. člena ZUP, tudi na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 127. člena ZV-1, ki jasno določa, da se vodno dovoljenje izda samo, če nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanja obstoječih vodnih pravic. Vprašanje statusa stranskega udeleženca bi se v takem postopku moralo obravnavati tudi z vidika določb ZUP in ker ni sporno, da je toženec koncesionar, ki ima pravico rabe podzemne vode iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje naravne mineralne vode, ima pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje dovoljenja za raziskovanje, toliko bolj, ker je na podlagi koncesijske pogodbe zgradil novo polnilnico in nov cevovod od vrtine do polnilnice. Z negativnimi vplivi raziskovanja na vrtino RgS-2/88 bo v svoji pravici do črpanja navedene vode prizadet. Vrtini sta medsebojno oddaljeni 1.800 m in trditev, da medsebojnega vplivanja ne bo, ni utemeljena. Svoje navedbe utemeljuje z navajanjem podatkov o dosedanjih raziskavah na tem območju, ki dokazujejo ravno obratno. Da je možen vpliv izhaja tudi iz mnenja IRGA, ki ga je priložil vlogi. Prav tako v postopku pridobitve spornega dovoljenja ni bilo pridobljeno mnenje izvedenca hidrološke stroke. Navaja tudi, da v dovoljenju niso navedene dovolitve oziroma prepovedi, ki bi stranki onemogočale zajemanje vode iz vrtine na globini, ki je manjša od 900 m, kar bi neposredno vplivalo na vrtino RgS-2/88. 8. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja:

11. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik zahtevo za vročitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda št. 35505-21/2014 vložil 5. 5. 2014. Prav tako v zadevi ni sporno, da je bilo prej navedeno dovoljenje stranki B. d.d. vročeno 25. 3. 2014. Navedeno pomeni, da upravni organ ni mogel upoštevati določbe 142. člena ZUP, ki določa postopek če zahteva vstop v postopek nekdo, ki doslej ni bil stranka, ampak je prvostopenjski organ pravilno uporabil določbo drugega odstavka 229. člena ZUP, ki ureja vstop osebe v upravni postopek v pritožbeni fazi. Ta določa, da če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranski udeleženec, ni bila vročena odločba, lahko v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe, zahteva vročitev odločbe in nato vloži pritožbo v enakem roku, kot je določen za stranko, če iz vseh okoliščin izhaja, da za izdajo odločbe ta oseba ni vedela oziroma iz okoliščin ni mogla sklepati, da je bila odločba izdana. Ker v zadevi ni sporno, da je dovoljenja za raziskavo podzemnih voda št. 35505-21/2014 postalo dokončno in pravnomočno 10. 4. 2014, je bila tožnikova zahteva za vročitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda št. 35505-21/2014 pravilno zavržena (kot prepozna) tudi na tej pravni podlagi.

12. Tožnik je 5. 5. 2014 vložil tudi predlog za obnovo postopka končanega z izdajo dovoljenja za raziskavo podzemnih voda, št. 35505-21/2014 z dne 14. 3. 2014, na podlagi 9. točke 260. člena ZUP, na podlagi katere lahko predlaga obnovo postopka le subjekt, ki izkaže, da vstopa v postopek zaradi svojih pravnih koristi, to je zaradi varstva svojih osebnih koristi, ki jih stranki priznava zakon ali drug predpis. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pri tem zato dejanski interes, brez opore v pravnem predpisu ne zadošča, saj gre za korist, ki temelji na materialnem predpisu. Ta pa je tisti, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist oz. interes v upravni zadevi, o kateri se odloča z upravno odločbo. Le tak pravni interes je pravno relevanten za to, da se prizna status stranskega udeleženca v upravnem postopku.

13. Predlog za obnovo postopka lahko vloži stranka postopka oziroma, ko gre za predlog po 9. točki 260. člena ZUP tudi oseba, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ji ta možnost ni bila dana. Kot izhaja iz upravnih aktov in predmetnega spisa, je bila stranka v postopku izdaje dovoljenja za raziskavo podzemnih voda stranka B. d.d., ki ji je dovoljenje izdano, kar pomeni, da bi moral v spornem postopku tožnik izkazati pravni interes za vstop v postopek.

14. Dovoljenje za raziskavo podzemnih voda št. 35505-21/2014 z dne 14. 3. 2014, katerega obnovo predlaga tožnik, je bilo izdano v postopku, na podlagi določbe 115. člena ZV-1. Iz navedene določbe izhaja, da mora dovoljenje za raziskave pridobiti pravna ali fizična oseba, ki namerava raziskovati podzemne vode. Ta določba ne predvideva vključitve tretjih oseb v postopek pridobitve dovoljenja za raziskavo podzemnih voda, določa pa, da se to dovoljenje izda pod pogoji smiselne uporabe določb tega zakona, ki se nanašajo na vodno dovoljenje. Iz tega razloga je po presoji sodišča prvostopenjski organ v izpodbijanem aktu in drugostopenjski organ v odločbi, s katero je odločal o pritožbi, pravilno ugotovil, da tudi določbe, ki se nanašajo na izdajo vodnega dovoljenja, ne vsebujejo obveznosti vključitve tretjih oseb v postopek pridobitve vodnega dovoljenja.

15. Sodišče na podlagi vpogleda v listine priloženega upravnega spisa ugotavlja, da je tožnik predlog za obnovo postopka vložil na podlagi 9. točke 260. člena ZUP, ki določa, da se postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Odločitev o predlogu je v takem primeru odvisna od ugotovitve, ali je predlagatelj v predlogu izkazal pravni interes za vstop v postopek. Ta se v primeru, ko materialni predpis, ne opredeljuje strank z interesom, na podlagi določbe 43. člena ZUP.

16. Tožnik pravni interes utemeljuje z nespornim dejstvom, da ima sklenjeno koncesijsko pogodbo št. 35503-4/2008 z dne 18. 3. 2008, na podlagi katere ima pravico rabiti podzemno vodo iz vrtine RgS-2/88 za stekleničenje naravne mineralne vode. Zatrjuje tudi, da bo zaradi izdanega dovoljenja za raziskavo podzemnih voda v vrtini Ng-1/14 prišlo do negativnega vpliva vrtanja oziroma raziskovanja na samo rabo vode iz vrtine RgS-2/88 in da želi s sodelovanjem v postopku zaščititi svojo pravico nemotenega črpanja vode iz vrtine RgS-2/88. Sklicuje se na vlogi priloženo mnenje IRGA, da bo raziskovanje podzemnih voda v vrtini Ng-1/14 negativno vplivalo na rabo vode v vrtini RgS-2/88. Negativni vplivi bodo prizadeli njegovo pravico do črpanja navedene vode, saj bo oddaljenost načrtovane vrtine Ng-1/14 znašala samo 1.800 m. Sklicuje se tudi na vplive na vrtino RgS-2/88 pri črpanju iz bližnje vrtine V-6/67 in vrtine RGS-1/05. 17. Sodišče po natančni proučitvi tožnikove vloge in mnenja IRGO ugotavlja, da slednje ocenjuje, da na podlagi dosedanjih raziskav na območju ni mogoče trditi, da medsebojni vpliv ni mogoč in to svojo trditev utemeljuje s podatki, ki se nanašajo na črpanje iz bližnje vrtine V-6/67, ki je bila od vrtine RgS-2/88 oddaljena 11,5 m in vplivi črpanja oziroma črpalnim poskusom na 400 m globoki vrtini RGS-1/05, ki se nahaja 300 m jugovzhodno od vrtine RgS-2/88. Sodišče na podlagi teh podatkov ugotavlja, da sta upravna organa možnost medsebojnega vpliva pravilno utemeljila z ugotovitvijo, da sta na vodonosniku mineralne vode C., ki bo raziskovano z vrtino Ng-1/14, že podeljeni vodni pravici za vrtine V-3/66-70, K-2a/86 ter RgS-2/88. Upoštevano je bilo, da je zaradi nizke prepustnosti kamnin precejanje vode v vodonosniku zelo počasno in upoštevano tudi, da je mesto raziskav od najbližje črpalne vrtine oddaljeno več kot 1.800 m, zato negativni vplivi vrtanja na samo rabo vode niso mogoči. Navedeno pomeni, da je bilo že pri izdaji dovoljenja za raziskavo podzemnih voda upoštevano oziroma presojano morebitno vplivanje na obstoječe vrtine, možnost vpliva zaradi raziskave podzemnih voda v vrtin Ng-1/14, pa sta v okviru preizkusa oziroma ugotovitve pravnega interesa opravila prvostopenjski organ v izpodbijanem sklepu in tožena stranka v odločbi, s katero je odločala o pritožbi. Sodišče soglaša z ugotovitvijo obeh upravnih organov, da tožnik s svojim predlogom, v katerem se je skliceval na možnost vpliva vrtine do že obstoječih eksploatacijskih vrtin, ni utemeljil. V svojem predlogu za obnovo postopka se namreč sklicuje na potrjene medsebojne vplive črpanja iz vrtine V-6/67, ki je od vrtine RgS-2/88 oddaljena 11,5 m in vplivanja na vrtini RGS-1/05 oddaljeni od vrtine RgS-2/88 400 m. Tudi po presoji sodišča gre za tako oddaljenost načrtovane vrtine Ng-1/14 od vrtine RgS-2/88, ki utemeljuje izpodbijani sklep, da do medsebojnega vplivanja ne bo prihajalo. Sodišče prav tako soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega organa, da na drugačno odločitev ne more vplivati niti sama podeljena vodna pravica. Tudi sicer sodišče, enako kot je to storila v obrazložitvi odločbe tožena stranka (drugostopenjski organ) ugotavlja, da že iz predlogu za obnovo postopka priloženega mnenja IRGO izhaja, da je vplivni radij plitvejše vrtine RgS-2/88 ocenjen na red velikosti 1 km (Prestor in Sod. 2006).

18. Ker tožnik pravnega interesa za sodelovanje v predmetnem postopku kot stranka ni izkazal (43. člen ZUP), s tem pa ni izkazal upravičenja do udeležbe v postopku, sodišče pritrjuje zaključku upravnih organov, da ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v postopku (43. člen ZUP), zato je njegov predlog za obnovo postopka pravilno zavržen (prvi in drugi odstavek 267. člena ZUP).

19. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbene navedbe pa neutemeljene in ker je skladno z določbo 130. člena ZUP prvostopenjski organ oba predloga (za vročitev odločbe št. 35505-21/2014 z dne 14. 3. 2014 in obnovo postopka v tej zadevi) s sklepom pravilno združil v en postopek, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. O zakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče odločilo na podlagi presoje v upravnem postopku izvedenih dokazov, zato ni sledilo tožnikovemu predlogu za izvedbo nadaljnjih predlaganih dokazov (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

20. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.