Jedro

Za izpolnitev pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da se prepreči uporaba sile, ne zadošča že vzdrževanje protipravnega stanja v zvezi z nepremičnino, v kateri naj bi bile premičnine, ki so predmet zahtevka. Teorija in sodna praksa ravno nasprotno poudarjata, da se izraz „uporaba sile“ ne nanaša na silo, ki je podana ob že izvršenem nasilnem dejanju, ampak je upoštevna le bodoča grozeča sila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Piranu zavrnilo izdajo začasne odredbe, s katero bi prepovedalo obremenjevanje in razpolaganje z v izreku sklepa naštetimi premičninami, ker tožeča stranka ni izkazala predpostavke iz drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), to je, niti nevarnosti uporabe sile, niti nevarnosti nastanka nenadomestljive škode, niti dejstva, da toženi stranki z realizacijo začasne odredbe ne bi nastala nobena škoda.

Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. Navaja, da je sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnika z uporabo sile in grožnje pripravila do tega, da sta se izselila iz stanovanja, napačno pa na tej podlagi zaključilo, da ne obstoji nevarnost uporabe sile. Sodna praksa je že zavzela stališče, da že samo vzdrževanje protipravnega stanja predstavlja nasilje. Dejstvo, da je tožena stranka posest stanovanja dobila protipravno in da to posest tudi protipravno vzdržuje, je sodišče ugotovilo kot nesporno, kljub temu pa ugotovilo, da ni podan pogoj iz 2. točke drugega odstavka 272. člena ZIZ. Taka odločitev predstavlja odmik od sodne prakse, ki ga sodišče ni obrazložilo, čeprav bi to moralo storiti. Nenadomestljiva škoda je pravni standard, vendar je razlaga sodišča, da nekaj uničenih oblačil, porabljen čas in stroški zaradi obiskovanja knjižnice, ne predstavljajo nenadomestljive škode, preozka in glede na jasno konkretizirano škodo tudi povsem zgrešena. Nerazumljivo je razlogovanje sodišča, da ni izkazana nobena od predpostavk za izdajo začasne odredbe, saj sodišče verjetnosti terjatve kot predpogoja sploh ni ugotavljajo. Sodišče si je samovoljno postavilo vrstni red. Najprej bi moralo odločati o verjetnosti terjatve in šele nato o obstoju vsaj ene od alternativno določenih predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve morata biti, kot je tožeči stranki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, kumulativno podani dve predpostavki, to je verjetnost terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) in eden izmed pogojev iz drugega odstavka istega člena. Če ena od predpostavk ni verjetno izkazana, razpravljanje o drugi ni več potrebno. Vrstni red obravnavanja pri tem ni določen, sodišče samo odloči, katerega od obeh pogojev bo obravnavalo najprej. Očitana kršitev postopka zato ni podana, še manj pa je dejstvo, da sodišče prve stopnje ni najprej obravnavalo verjetnosti terjatve, vplivalo na pravilnost odločitve v zadevi.

Odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, je pravilna. Tožeča stranka mora namreč za verjetno izkazati, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile in nastanek nenadomestljive škode. Predmet zahtevka je vrnitev premičnin. S tem, ko jih tožeča stranka ne more uporabljati, res nastaja škoda, vendar ta tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nenadomestljiva, vedno namreč obstaja možnost zahtevati povračilo v obliki denarne odškodnine. Za izpolnitev naslednjega pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, da se prepreči uporaba sile, pa ne zadošča že vzdrževanje protipravnega stanja v zvezi z nepremičnino, v kateri naj bi bile premičnine, ki so predmet zahtevka. Sklicevanje v pritožbi na drugačno sodno prakso je zgolj pavšalno in ga ni mogoče preveriti. Teorija in sodna praksa ravno nasprotno poudarjata, da se izraz „uporaba sile“ ne nanaša silo, ki je podana ob že izvršenem nasilnem dejanju, ampak je upoštevna le bodoča grozeča sila. Vse navedbe tožeče stranke se nanašajo na izselitev iz stanovanja, ničesar pa ne pove o premičninah, in tudi ne, zakaj bi v zvezi s premičninami v bodoče grozila uporaba sile. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni verjetno izkazan nobeden od v predlogu uveljavljanih pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, je pravilen. Ker tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni pokazal nobene kršitve, je pritožbeno sodišče na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).