Jedro

Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za določitev prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, na zgodnejšo določitev datuma pa lahko vplivajo tudi druge relevantne okoliščine primera.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v III. in IV. točki izreka tako, da se na novo glasita: "III. Pogodba o zaposlitvi z dne 26. 9. 2011 na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 28 ur na teden (70 %) ni prenehala 30. 9. 2016, ampak je prenehala veljati 31. 12. 2016 na podlagi sodbe sodišča. Tožeči stranki delovno razmerje po navedeni pogodbi o zaposlitvi ni prenehalo 30. 9. 2016, ampak je trajalo do 31. 12. 2016. Zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2017 do 25. 1. 2019 se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 9. 2011, obračunati zanjo razliko med nadomestilom plače, kakor da bi delala po navedeni pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 28 ur na teden (70 %), in plačo, ki jo je dejansko prejemala v navedenem obdobju, od teh zneskov v korist tožeče stranke obračunati in odvesti pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek plačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v posameznem mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, vse v roku 8 dni.

Zavrne se zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 1. 1. 2017 do 25. 1. 2019 priznati vse pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 9. 2011, vključno z razliko v plači, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 9. 2016 (I. točka izreka), ter da je pogodba o zaposlitvi št. ... z dne 12. 10. 2016 za delovno mesto ... Višji znanstveni sodelavec razvezana in je prenehala veljati (II. točka izreka). Razsodilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženki po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 9. 2011 na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 28 ur na teden (70 %) ni prenehalo s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 10. 2016, ampak je trajalo do 25. 1. 2019, ko se pogodba o zaposlitvi z dne 26. 9. 2011 na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 28 ur na teden (70 %) sodno razveže (III. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku za čas od 1. 10. 2016 do 25. 1. 2019 prizna vse pravice iz delovnega razmerja skladno z določili pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2011, obračuna zanj razliko med nadomestilom plače, kakor da bi delal po navedeni pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 28 ur na teden (70 %), in plačo, ki jo je prejemal v navedenem obdobju, od teh zneskov v korist tožnika obračuna, odvede in plača vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek plača tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v posameznem mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku izplača denarno povračilo v znesku 18.020,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od poteka 8‑dnevnega roka do plačila (V. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za vrnitev nazaj na delo, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 25. 1. 2019 dalje in višje denarno povračilo (VI. točka izreka). Zavrglo je tožbo za ugotovitev, da ima tožnik s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del na A. na delovnem mestu ... Visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 28 ur na teden (70 %) (VII. točka izreka). Toženki je naložilo, naj tožniku povrne 1.179,31 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po prejemu te sodbe (VIII. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper I., II., III., IV. in V. točko izreka in zoper odločitev o stroških postopka v VIII. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da je sodišče tožniku neodpustno priznalo dvojno delovno razmerje za čas po 1. 1. 2017. Od takrat dalje je polno zaposlen pri drugem delodajalcu, tj. B.. Zato ni podlage za priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas za krajši delovni čas (70 %) tudi po 31. 12. 2016 za pedagoško delo in za priznanje pravic, ki iz tega razmerja izhajajo. Sodišče bi moralo pogodbo o zaposlitvi razvezati z 31. 12. 2016. Izrek v IV. točki predstavlja neupravičeno obogatitev, ker je tožnik od 1. 10. 2016 do 25. 1. 2019 prejemal višjo plačo, kot jo je imel po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Sodišče bi moralo navesti, kolikšna je bila plača tožnika v obdobju od 1. 10. 2016 do 25. 1. 2019 in koliko bi znašala plača po pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 9. 2011. Le, če bi ugotovilo prikrajšanje, bi toženki lahko naložilo plačilo, tako pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Od ZPIZ je skušala pridobiti podatke o zaposlitvi in višini plačanih prispevkov za tožnika v obdobju od 2016 do 2018, a tega še ni prejela. Zato je predlagala, naj te podatke pridobi sodišče, česar pa ni storilo, zato je podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno kršitev in kršitev 22. člena Ustave RS toženka uveljavlja tudi zato, ker sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev predlogov za zaslišanje C.C. in D.D. oziroma je navedlo le pavšalne razloge. Sodišče bi priči moralo zaslišati, da bi izpovedali o tem, da so bili vsi zaposleni pri toženki seznanjeni s pogoji izstopa in možnostjo izbire delodajalca. Zaslišanje teh prič bi moralo sodišče izvesti po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena ZDSS-1. Meni, da ima konkretni primer bistvene posebnosti, zaradi katerih sodišče ne bi smelo odločiti enako kot v vzorčnem postopku. Tožniku je z izjavo iz aneksov sporazumno prenehalo delovno razmerje s toženko. Če bi zavzeli stališče, da bi sodišče lahko upoštevalo sodbo iz vzorčnega postopka, sodba še vedno ni obrazložena in je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo kronološkega poteka ukinitve članstva E. v okviru toženke in ustanovitve novega zavoda. Zmoten je zaključek, da poslovni razlog ni podan, saj že sama odločitev o reorganizaciji zadostuje za obstoj tega razloga, kot izhaja iz sodne prakse. Ker odločitev odstopa od sodne prakse, so podane kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. in 13. člena EKČP. Ker sodišče navede, da naj bi obstajala nespremenjena potreba po opravljanju pedagoškega dela in da to delo opravljajo drugi delavci, hkrati pa ugotavlja, da ne obstaja več potreba po delu tožnika, je podano nasprotje v razlogih sodbe in nasprotje z listinami, s tem pa kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prenehanje članstva E. je povzročilo prenehanje potreb po delu delavcev in s tem potrebo po reorganizaciji, zato je podan poslovni razlog. Odločitev o tem, kdo bo poučeval, spada na področje, ki ga varuje avtonomija univerze. V času odpovedi tožnik ni bil vključen v najavo za študijsko leto 2016/2017, njegovi izbirni predmeti pa se po odpovedi tudi niso več izvajali. Zato je potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov prenehala, hkrati pa tožnik ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela. Splošni akt o spremembi študijskih programov predstavlja samostojni poslovni razlog, ki je opisan v kadrovskem načrtu kot del elaborata, na katerega se v odpovedi sklicuje toženka. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker se sodišče ni opredelilo do navedb v zvezi z vsebino konkurenčne prepovedi. Ker v izpodbijani sodbi in sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih glede obstoja poslovnega razloga - izvedbe reorganizacije delovnega procesa, sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker se sodišče ni opredelilo do navedb v zvezi z avtonomijo univerze in tudi ni upoštevalo vsebine s tem povezanih dokazov, s tem pa je poseglo tudi v načelo avtonomije univerze iz 58. člena Ustave RS, kršilo 14. in 22. člen Ustave RS. Nadalje pritožba navaja, da je zmoten in protispisen zaključek sodišča, da tožnik ni sam prostovoljno prešel na nov zavod s 1. 1. 2017. Iz 1. točke elaborata izhaja, da je osnova za prenos kadrov nabor vseh tistih zaposlenih, ki imajo del svoje pogodbe o zaposlitvi vezan na E., z izjemo tistih, ki so podali prošnjo za prenos na drugo članico toženke. Sodišče ni upoštevalo dopolnjenega elaborata, ki je bil sprejet v skladu s sklepom z dne 18. 5. 2016, da delavci, ki bodo raziskovalno delo nadaljevali na B., ne morejo ostati v delovnem razmerju s toženko. Vsak visokošolski učitelj mora na univerzi opravljati raziskovalno in pedagoško delo. Podana je kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni vsebinsko presojalo listin in ni iskalo skupnega namena strank, ampak je v škodo toženki štelo dejstvo, da v elaboratu ni bilo posebnega listinskega dokaza, ki bi predstavljal izjavo tožnika. Tožnik je namreč s podpisom aneksov z dne 27. 12. 2016 in 20. 1. 2017 izrazil voljo za sklenitev delovnega razmerja z B.. Določilo, da se z aneksom ne prejudicira tega sodnega postopka, toženke ne zavezuje, saj ni podpisnica aneksa. Sodišče je kršilo določbo 279.b člena ZPP. Podana je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do navedb toženke glede uporabe 75. člena ZDR‑1. Kršilo pa je tudi 14. in 22. člen Ustave RS. Toženka svoje dejavnosti ni prenesla, ampak je prenesla le del projektov, sredstev in kadrov. Univerza brez raziskovalnega dela ne more več obstajati. V konkretnem primeru gre za upravno reorganizacijo organov oblasti, kar pa ni prenos v smislu 75. člena ZDR-1 in Direktive Sveta 2001/23/ES. 75. člen ZDR-1 ne dopušča delnega prenosa le za določeno delo in za krajši delovni čas. Ne strinja se, da je tožniku odpoved dejansko podala zaradi izstopa E. iz toženke in ker je predvidevala, da se bo določeno število delavcev prezaposlilo na novi B.. Takšni zaključki so v nasprotju z listinami v spisu in gre za kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz nobene listine ne izhaja, da bi bilo dogovorjeno, da se prenese le raziskovalna dejavnost, ampak se je delo preneslo v celoti, zagotovljena je bila delovnopravna kontinuiteta. Mani še, da tožniku ne pripada denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, saj se je za prenehanje delovnega razmerja odločil prostovoljno. Tožnik pri novem delodajalcu opravlja vsebinsko enaka dela kot pri toženki. Za razvezo pogodbe o zaposlitvi je odgovoren sam, ker od 8. 5. 2017 nima habilitacije za opravljanje pedagoškega dela. Zaradi odpovedi ni v ničemer prikrajšan, sploh ne denarno, saj pri B. prejema višje plačilo kot pri toženki. Tožnik ima tudi novo oziroma neprekinjeno zaposlitev.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP ter 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitev Ustave RS. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, ter - razen v delu odločitve glede trajanja delovnega razmerja (datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi) in s tem povezano reparacijo, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodba in sklep sodišča prve stopnje sta bila izdana po izvedenem vzorčnem postopku na podlagi določbe 279.b člena ZPP. V obravnavani zadevi je bil postopek prekinjen in se je nadaljeval po pravnomočni odločitvi v vzorčni zadevi XX Pd 173/2016 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča Pdp 692/2017 z dne 7. 2. 2018. Zoper pravnomočno sodbo in sklep pritožbenega sodišča je bila vložena revizija, ki je bila zavrnjena s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 129/2018 z dne 18. 7. 2018. Skladno z določbo četrtega odstavka 279.b člena ZPP sodišče po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. V skladu s petim odstavkom 279.b člena ZPP stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

6. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem iz razloga, ker pod tem pritožbenim razlogom in pod to kršitvijo večinoma izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ali pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Enako velja za očitek kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka neutemeljeno navaja, da na vrsto pravnih vprašanj sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Če sodišče ne sledi pravnemu naziranju glede materialnopravnih vprašanj, ki jih stranka razlaga drugače kot sodišče, potem sodišču, ki ustrezno obrazloži svoja stališča, ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti kršitev ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS, kot to uveljavlja toženka. Ob stališčih, ki jih je sodišče zavzelo in obrazložilo že v vzorčnem postopku, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še izrecno zavračati posameznih pravnih naziranj toženke, ki jim nasprotujejo. Sploh pa se ni bilo dolžno opredeljevati do stališč in trditev toženke, ki niso bile odločilnega pomena. Ne drži očitek, da naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe o neutemeljenosti poslovnega razloga. Sodišče namreč potrebnosti in smotrnosti organizacijskih sprememb niti ni presojalo, pač pa je bistvena ugotovitev sodišča, da je bil dejanski razlog odpovedi v prenosu dela dejavnosti oziroma spremembi delodajalca, kar pa je neutemeljen odpovedni razlog (8. alineja 90. člena Zakona o delovnih razmerjih ‒ ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi 29. 9. 2016 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 28 ur na teden (70 % polnega delovnega časa) na A. (A.) in za določen čas od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 za delovno mesto znanstveni sodelavec za krajši delovni čas 12 ur na teden (30 % polnega delovnega časa) na E.. Toženka mu je podala odpoved navedenih pogodb o zaposlitvi, in sicer iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti, ter mu hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji znanstveni sodelavec za polni delovni čas za delo na E.. Ponujeno pogodbo o zaposlitvi je tožnik podpisal 12. 10. 2016. Toženka je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala s sledečim: senat toženke je sprejel sklep o prenehanju članstva E. v toženki in sklep, da zaradi kolizije interesov (konkurenčne prepovedi) delavci E. ne morejo imeti sklenjenega delovnega razmerja s toženko; na podlagi tega delavci E., ki izvajajo študijske programe, med njimi tudi tožnik, v napovedi izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 niso bili vključeni, kar je organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi; hkrati tožnik ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Gre torej za povsem enake dejanske razloge odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je navedla toženka v vzorčnem postopku, in na katere je sodišče pri odločanju vezano. V vzorčnem primeru je sodišče ugotovilo, da je bil dne 24. 11. 2016 sprejet sklep o ustanovitvi B. (B.). Dejavnost E., njegovo premoženje, zaposlene ter pravice in obveznosti je B. prevzel s 1. 1. 2017. 8. V zvezi z zakonitostjo odpovedi so bila v vzorčnem primeru zavzeta naslednja stališča: - odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj izstop E. iz toženke in prenos raziskovalne dejavnosti na B. ne predstavlja niti utemeljenega poslovnega razloga niti utemeljenega razloga nesposobnosti; - z izstopom E. in prenosom raziskovalnih in drugih projektov ter druge dejavnosti, ki je bila organizirana v E., premoženja, zaposlenih, pravic in obveznosti, osnovnih sredstev, dokumentacije ter vstopom B. v vsa pravna razmerja E. je med toženko (kot prenosnikom) in B. (kot prevzemnikom) prišlo do pravnega prenosa raziskovalne dejavnosti oziroma do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1, ki pa je po 8. alineji 90. člena ZDR-1 neutemeljen odpovedni razlog; - takšen prenos dejavnosti oziroma sprememba delodajalca nastopi ne glede na morebitne drugačne dogovore in sporazume med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom po samem zakonu, pri čemer se celo delavec sam ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo na podlagi Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij in obratov (v nadaljevanju: Direktiva) oziroma se te pravice ne smejo zmanjšati niti z njegovim soglasjem; - ni dokazan razlog nesposobnosti, ki ga toženka sicer utemeljuje z domnevnim konfliktom interesov oziroma preprečitvijo kršenja konkurenčne prepovedi, do katere bi prišlo, če bi bil tožnik zaposlen pri njej in hkrati tudi v E., česar pa v okvir razloga nesposobnosti v smislu druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni mogoče umestiti; - avtonomnost toženke iz 58. člena Ustave RS ne seže tako daleč, da bi prevladala nad pravicami zaposlenih, ki jih je toženka dolžna zagotavljati na podlagi zakona; - prerazporeditev nalog na druge zaposlene oziroma sprememba študijskih programov ni bila razlog odpovedi, ampak njena posledica.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo odločitev iz vzorčnega primera, saj gre v obravnavanem primeru za istovrstni spor, ki nima bistvenih posebnosti. Toženka temu neutemeljeno nasprotuje. V pritožbi izpostavlja kronološki potek dogodkov v zvezi z ustanovitvijo B., ki pa ga po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za bistveno posebnost v primerjavi z vzorčnim primerom, ki bi pripeljala do drugačne odločitve. Potek ustanovitve B., ki je pripeljala do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in drugim delavcem, je bil upoštevan že v vzorčnem postopku. Glede na peti odstavek 279.b člena ZPP so zato neupoštevni pritožbeni očitki, s katerimi toženka vztraja na stališču, da sta podana poslovni razlog in razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi ne drži, da avtonomnost univerze pretehta nad pravicami delavcev, ki jim jih zagotavlja delovnopravna zakonodaja, češ da je tožnik sam po lastni volji prešel na B. in da so bili vsi zaposleni seznanjeni s pogoji izstopa, zaradi česar da ni mogoče uporabiti določbe 75. člena ZDR-1 o spremembi delodajalca. Do teh pravnih vprašanj se je sodišče opredelilo že v vzorčni zadevi.

10. Toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, češ da bi sodišče moralo zaslišati priči C.C. in D.D. oziroma navesti razloge zakaj tega ni storilo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta bili priči predlagani v zvezi z dejstvi, ki so bila razčiščena že v vzorčnem postopku. Kot že navedeno, obravnavani primer nima bistvenih posebnosti za presojo zakonitosti odpovedi in se pritožbeno sodišče sicer strinja z razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov. Ni res, da bi moralo sodišče izvesti dokaze po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), saj je po izvedbi predlaganih dokazov ugotovilo vsa relevantna dejstva.

11. Posledica nezakonite odpovedi pogodbe zaposlitvi je vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če odpovedi ne bi bilo, torej prenehanje veljavnosti nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu višji znanstveni sodelavec in oživitev odpovedanih pogodb o zaposlitvi. Ker je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženko za različna delovna mesta za krajši delovni čas in je prišlo do prenosa dela dejavnosti (tj. raziskovalne dejavnosti), za katero je opravljal delo v obsegu 12 ur na teden (30 % polnega delovnega časa), so zanj pogodbene in druge pravice in obveznosti iz tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi v tem obsegu prešle od toženke kot delodajalca prenosnika na B. kot delodajalca prevzemnika. V ostalem obsegu, ki se nanaša na pedagoško delo v obsegu 28 ur na teden (70 %), pa je sodišče tožniku delovno razmerje priznalo do 25. 1. 2019 (datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi). Tožnik je zahtevek, ki mu je sodišče sledilo, postavil opisno. Ker gre po vsebini za odločitev o temelju, se sodišče prve stopnje z raziskovanjem višine ni ukvarjalo. Če je tožnik v spornem obdobju prejemal višje plačilo, kot bi mu pripadalo pri toženki, v izvršbi do razlike ne bo upravičen, neutemeljeni pa so v tej zvezi pritožbeni očitki glede postopkovnih kršitev in neraziskanega dejanskega stanja.

12. Toženka pa utemeljeno izpodbija datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, kot ga je določilo sodišče prve stopnje - z dnem odločitve 25. 1. 2019. Po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je datum odločitve sodišča prve stopnje le skrajni datum za določitev prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, na zgodnejšo določitev datuma pa lahko vplivajo tudi druge relevantne okoliščine primera. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik od 1. 1. 2017 dalje (kar med strankama ni bilo sporno) zaposlen pri drugem delodajalcu (B.) za polni delovni čas, zaradi česar mu je delovno razmerje pri toženki lahko trajalo le do 31. 12. 2016. Zato je pritožbeno sodišče v III. in IV. točko izreka sodbe poseglo tako, da je zahtevek utemeljen le za čas do 31. 12. 2016, medtem ko je čas od 1. 1. 2017 dalje predmet zavrnitve.

13. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarno povračilo po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 v višini 18.020,26 EUR, kar znaša 9 plač tožnika za pedagoško delo v obsegu 70 % polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen od leta 2004, da je sooblikoval dodiplomski študijski program F. na A., da zaradi odpovedi sicer ni ostal brez zaposlitve, ostal pa je brez pedagoškega dela in pedagoške kariere pri toženki, pri kateri je dosegel naziv izredni profesor, razlog za nezakonitost odpovedi pa je prenos. Toženka se neutemeljeno zavzema za znižanje prisojenega zneska, neutemeljeno pa tudi navaja, da tožniku denarno povračilo sploh ne pripada, češ da se je prostovoljno odločil za prenehanje delovnega razmerja. To ne drži, saj mu je delovno razmerje prenehalo v posledici nezakonite odpovedi, kar je tudi osnovni pogoj za uporabo določbe 118. člena ZDR-1. Pritožba se neutemeljeno zavzema za znižanje denarnega povračila zaradi neveljavnega habilitacijskega naziva, češ da je za to odgovoren tožnik sam. Tudi ni res, da tožnik pri B. opravlja vsebinsko enaka dela kot pri toženki, saj ne opravlja več pedagoškega dela. Prav tako okoliščina, da tožnik pri B. prejema višje plačilo od tistega, do katerega bi bil upravičen po odpovedanih pogodbah o zaposlitvi, ne utemeljuje znižanja denarnega povračila. Zlasti ne ob dejstvu, da je pritožbeno sodišče datum sodne razveze pomaknilo s 25. 1. 2019 na 31. 12. 2016, kar bistveno skrajšuje prisojeno delovno razmerje pri toženi stranki.

14. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v III. in IV. točki izreka delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP). Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari namreč pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno poseči tudi v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Toženka v tovrstnih sporih krije svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena ZDSS-1), sprememba sodbe, ki je posledica zgolj spremenjenega datuma sodne razveze, pa tudi nima odločilnega vpliva na presojo tožnikovega uspeha v postopku.

15. Toženka na podlagi navedenega določila ZDSS-1 sama krije tudi stroške pritožbe.