Jedro

Za oprostitev carine po 1. in 2. odst. 30.b čl. CZ/SFRJ je bistveno, da gre za uvoz opreme v domače podjetje in da ta oprema kot stvarni kapitalski vložek tujega vlagatelja ostane last domačega podjetja, v katerega tuji vlagatelj vlaga opremo; torej je pomemben namen uporabe uvoženega blaga, kar izhaja tudi iz 3. odstavka tega člena, ker je po tej določbi v primeru uporabe za druge namene pred pretekom petih let od dneva uvoza treba plačati carino in druge uvozne davščine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika proti sklepu Carinarnice C. št. ... z dne 21.3.1994, s katerim je bila kot nepravilna zavržena uvozna carinska deklaracija za uvoz blaga iz naslova vlaganja sredstev tujih oseb v domače podjetje, ki jo je dne 25.2.1994 vložila špedicija po pooblastilu carinskega zavezanca. V obrazložitvi odločbe tožena stranka med drugim navaja, da iz spisov zadeve izhaja, da je špedicija za podjetje P.d.o.o. vložila pri Carinski izpostavi V. dne 25.2.1994 carinsko dekleracijo za uvoz 6000 kg alu profilov iz tarifne oznake 7616.909 carinske tarife v vrednosti 105.343 DEM kot opremo s šifro 01 v rubriki namen uvoza in zahtevala uporabo 30. b člena Carinskega zakona. Iz prijavljenega naziva trgovskega blaga in naziva blaga na specifikaciji, overjeni pri Ministrstvu za zunanje zadeve - specialni profili za izdelavo teleskopov, je carinarnica ugotovila, da je v dekleraciji napačno prijavljen namen uvoza kot oprema in da se dejansko uvaža reprodukcijski material. Deklaranta je opozorila, da so lahko alu profili po namenu uporabe samo reprodukcijski material in da zato niso izpolnjeni pogoji po 30. b členu Carinskega zakona. Ker je carinski zavezanec vztrajal pri prijavljenem namenu uvoza - opreme, je carinarnica imenovala komisijo, ki je pri ogledu blaga ugotovila, da so prijavljene aluminijaste palice različnih profilov, tako po obliki kot po dimenziji, dolžine pretežno 6 metrov, nekaj komadov pa krajših, tudi do 1 metra. Glede na to, da je uvoznik pri pristojnem ministrstvu v predpisani specifikaciji prijavil, da so specialni profili namenjeni izdelavi teleskopov za gledališče, je komisija blago ocenjevala z vidika stopnje potrebne predelave za dosego končne namembnosti in ugotovila, da bo potrebno blago za izdelavo stojal za reflektorje še prikrojevati na določene dimenzije in sestavljati v izdelek. Po določbi 30.b člena Carinskega zakona so plačila carine oproščene domače pravne osebe, ki uvažajo opremo iz naslova vloge tuje osebe. Zato je po presoji tožene stranke carinarnica pravilno ravnala, saj sporno blago predstavlja reprodukcijski material in ne opremo v smislu navedene določbe Carinskega zakona. Aluminijasti profili, ki se bodo v proizvodnem procesu predelali ali prikrojili v končni izdelek so lahko le reprodukcijski material in po tem stanju se blago obravnava v carinskem postopku. Tožena stranka je po presoji pritožbenih navedb ugotovila, da ni bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljen materialni predpis in da pravice do carinskih oprostitev ugotavljajo carinski organi. V tem primeru niso izpolnjeni vsi pogoji za uveljavljanje pravice do carinskih ugodnosti po 30. b členu Carinskega zakona.

V tožbi tožnik navaja, da je ustanovitelj podjetja P. d.o.o. ter da je z aneksom k ustanovitveni pogodbi z dne 26.8.1992 vložil v podjetje poleg ultra lahkega letala in radio postaje še "specialne aluminijaste profile za izdelavo teleskopov (za gledališča, studije, ...)" v skupni vrednosti 155.218 DEM. Tako naj bi šlo za vlaganje stvarnega vložka tujega partnerja v domače podjetje. Predmet te tožbe so aluminijasti profili v vrednosti 105.343 DEM. Ministrstvo za zunanje zadeve je dne 20.11.1992 izdalo potrdilo, s katerim se potrjuje oprostitev plačila carine in drugih carinskih dajatev za opremo, ki jo vlaga tožnik v skupni vrednosti 155.218 DEM po overjeni specifikaciji, ki je sestavni del tega potrdila, ter da je iz pogodbe o vlaganju "razvidno in ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji iz Carinskega zakona in citiranih odlokov". Ker je tožnik razpolagal s potrdilom, da se kot tuji vlagatelj oprosti plačila carine, je uvozil opremo, glede katere je bilo potrdilo izdano, vendar v carinskem postopku ni prišlo do oprostitve carine za aluminijaste profile. Iz dopisa Ministrstva za zunanje zadeve z dne 16.2.1993 je razvidno, da je bilo potrdilo obravnavano na seji medresorske komisije, ki je sklenila, da je izdano potrdilo merodajen dokument za uvoz navedene opreme; v kolikor je v postopku uvoza prišlo do formalnih zapletov - nepravilno izpolnjene deklaracije, to ni razlog za izpodbijanje veljavnosti že izdanega potrdila. Tožnik se strinja s pojasnilom in meni, da bi moralo veljati potrdilo, na katerega je v dobri veri oprl vlaganje svojega stvarnega vložka v domače podjetje, saj do vlaganja sicer ne bi prišlo. Tožnik se je o zadevi posvetoval tudi na slovenskem veleposlaništvu v Bonnu, kjer so mu povedali, da se je upravičeno zanesel na nasvete, pa katerih inozemski investitor kot soustanovitelj d.o.o. lahko brez plačila carine uvozi stvarne vrednosti. Sodišču zato tožnik predlaga, da ugodi tožbi in ga oprosti plačila carine in drugih carinskih dajatev ter stroškov za opremo, navedeno v potrdilu Ministrstva za zunanje zadeve RS z dne 20.11.1992, podrejeno pa predlaga, da sodišče razsodi, da je tožena stranka dolžna izdati tožeči stranki odločbo o oprostitvi plačila carine in drugih carinskih dajatev ter stroškov za opremo, navedeno v potrdilu Ministrstva za zunanje zadeve RS z dne 20.11.1992, v roku 15 dni pod izvršbo, sicer bo tako odločbo nadomestila sodba ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku njegove sodno odmerjene stroške v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obresti od izdaje sodbe dalje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožnikove navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter dodaja, da so le carinski organi pristojni za odločanje o pravici do carinske oprostitve po 30. b členu Carinskega zakona. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da ne gre za uvoz opreme in oprostitev carine po 30. b členu Carinskega zakona (CZ, Uradni list RS, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/81, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 20/90). Po 1. odstavku 30. b člena CZ so plačila carine oproščene osebe, ki uvažajo opremo iz naslova vloge tuje osebe, pod naslednjimi pogoji: 1) če tuja oseba vlaga za več kot 5 let; 2) če znaša vloga tuje osebe najmanj 20% celotnega vlaganja.

Po 2. odstavku 30. b člena CZ se za uveljavitev ugodnosti iz 1. odstavka tega člena pristojni carinarnici predloži potrdilo upravnega organa za ekonomske odnose s tujino, da so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka tega člena, in specifikacijo opreme po tarifnih številkah in tarifnih oznakah carinske tarife, ki jo overi omenjeni organ. Iz teh določb izhaja, da je bistveno, da gre za uvoz opreme v domače podjetje in da ta oprema kot stvarni kapitalski vložek tujega vlagatelja ostane last domačega podjetja, v katerega tuji vlagatelj vlaga opremo (ki po tedanjih in sedanjih računovodskih predpisih in računovodskih standardih lahko spada med osnovna sredstva, pa tudi inventar domačega podjetja). Tudi iz 3. odstavka 30. b člena CZ med drugim izhaja, da je pomemben namen uporabe uvoženega blaga, ker je po tej določbi v primeru uporabe za druge namene pred pretekom petih let od dneva uvoza treba plačati carino in druge uvozne davščine. Ker v carinskem postopku ni bilo sporno, da so aluminijasti profili namenjeni za izdelavo teleskopov in tudi v tožbi tožnik zatrjuje, da gre za specialne aluminijaste profile "za izdelavo teleskopov (za gledališča, studije,...)", sodišče ne dvomi v pravilno ugotovitev tožene stranke, da je bil uvožen material za reprodukcijo, kar kot stvar spada med carinsko blago (1. odstavek 5. člena CZ), ki ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila carine po 30. b členu CZ. Potrdilo in pojasnilo, na kar se sklicuje tožnik, ne zavezuje carinskega organa v carinskem postopku in lahko znova ugotavlja v potrdilu navedena dejstva.

V zvezi s tožbenim navajanjem tožnikovih stroškov sodišče pripominja, da po določbi 61. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.

Uveljavljani tožbeni ugovori torej niso podani, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS/77 v zvezi s 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradnilist RS, št. 50/97 in 65/97- popravek). CZ in ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).