Jedro

V opisu, da sta obsojenca kot solastnika trgovine v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1992, ki sta jo oba podpisala in dne 24.2.1993 vložila pri izpostavi Republiške uprave za javne prihodke, v njej pa napovedala obračunani prometni davek v višini 5.335.544,00 SIT, čeprav je višina dejansko obračunanega prometnega davka znašala 5.959.745,00 SIT in se tako izognila plačilu davka od prometa proizvodov v višini 624.201,00 SIT, so zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja davčne zatajitve iz 1. odstavka 254. člena KZ.

Izrek

Zahteva obs. M.R. in zagovornikov obs. M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Cerknici z dne 20.3.1997 sta bila obs. M.K. in obs. M.R. spoznana za kriva kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena v zvezi s 25. členom KZ. Po določbah 50. in 51. člena KZ sta jima bili izrečeni pogojni obsodbi, v katerih sta bili vsakemu določeni kazni pet mesecev zapora s preizkusnima dobama dveh let. Odločeno je bilo, da morata nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka in plačati vsak povprečnino v znesku 50.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.9.1997 zavrnilo pritožbi zagovornika obs. M.K. in obs. M.R. kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obema obsojencema naložilo plačilo povprečnin v znesku 100.000,00 SIT.

Zagovornika obs. M.K., odvetnika I.T. in mag. A.B.P. iz P., ter obs. M.R. so priporočeno po pošti dne 20.5.1998 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh zakonitih razlogov". Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije napadeni sodbi razveljavi v celoti in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP glede samega izreka pa tudi obrazložitve izpodbijane sodbe. V kolikor napada razloge sodbe, se spušča zgolj v drugačno oceno dejanskega stanja, kot je bila sprejeta v izpodbijanih sodbah, in polemizira z dokaznimi stališči ob hkratnem zatrjevanju, da dokaznih zaključkov v sodbah ni. Očitek pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ali nasprotnosti med njimi ni utemeljen, prav tako pa tudi ne očitek o nerazumljivosti oziroma o nepopolnosti izreka prvostopne sodbe. Izvršitveno dejanje obsojencev namreč ni podano z vnašanjem pravih ali nepravih podatkov v računalnik, temveč je bilo izvršeno in dokončano s podajo krivih podatkov v napovedi za odmero davkov. Izvršitveno dejanje obeh obsojencev je opisano v skladu z zahtevami zakonite določbe, po kateri sta bila obsojena in zatrjevanih kršitev postopka tudi glede tega dela sodbe ni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti je izrek izpodbijane pravnomočne sodbe nerazumljiv, ker zakonski znaki kaznivega dejanja, ki je očitano obsojencema, niso opredeljeni konkretno. V izreku ni navedeno, kateri podatki so bili krivi, v čem so bili napačni in o katerih okoliščinah. Prekršen je tudi kazenski zakon, ker sodba ne konkretizira inkriminiranega ravnanja obdolžencev.

Opis kaznivega dejanja davčne zatajitve, ki ga vsebuje izpodbijana pravnomočna sodba, ni nerazumljiv. V njem opisano ravnanje obsojencev ima vse zakonske znake kaznivega dejanja davčne zatajitve po 1. odstavku 254. člena KZ. Obsojencema je očitano, da sta kot solastnika trgovine A. v R. v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1992, ki sta jo oba podpisala in vložila pri Republiški upravi za javne prihodke, Izpostavi C., dne 24.2.1993 napovedala obračunani prometni davek v višini 5.335.544,00 SIT, čeprav je višina dejansko obračunanega prometnega davka znašala 5.959.745,00 SIT in se tako izognila plačilu davka od prometa proizvodov v višini 624.201,00 SIT. Takšen opis je glede načina ravnanja obsojencev kot tudi glede krivih podatkov in višine obveznosti, katere plačilu sta se izognila, povsem določen in jasen. Ni potrebno, da bi opis tega kaznivega dejanja zajemal še vse tiste podatke, na katere opozarja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti in ki so bili podlaga za končni obračun med v davčni napovedi navedenim in dejanskim obračunanim prometnim davkom.

S trditvijo, da je prekršen kazenski zakon, ker izpodbijana pravnomočna sodba ne konkretizira inkriminiranega ravnanja, zahteva za varstvo zakonitosti očitno meri na kršitev določbe 1. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje. Takšen primer bi bil podan, če izvršitveno dejanje ne bi vsebovalo konkretnega opisa enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja. Ker takšne pomanjkljivosti opis obravnavanega kaznivega dejanja nima, ni podana navedena kršitev kazenskega zakona.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti so razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe tudi v precejšni meri s seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa je tudi precejšnje nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin, zapisnikov in procesnim gradivom nasploh. Sodbi sodišča druge stopnje očita, da je njen zaključek, da sta obsojenca zavestno kupila tak računalniški program, ki jima je omogočal izogibanje plačila davkov, v nasprotju z ugotovitvami izvedenca dr. A.D. in z dejstvom, da sta obsojenca zaradi nekvalitetnega programa le-tega zamenjala sredi leta 1992, po zamenjavi pa napak ni bilo več. Zaključek sodbe sodišča prve stopnje, ki ga je v svoji sodbi povzelo tudi sodišče druge stopnje, da pri poslovanju obsojencev ni šlo za napake računalnika, pač pa za način njunega poslovanja z namenom izognitve plačilu davčnih obveznosti, se opira na izpovedbo lastnika podjetja E., S.P., pri katerem sta nabavila računalnik ter na mnenje navedenega izvedenca računalniške stroke. To mnenje ni povzeto v razloge napadene pravnomočne sodbe v nasprotju z njegovo vsebino glede delovanja po obsojencih nabavljenega računalnika. Če pravnomočna sodba sprejema glede navedenega dejstva in dokazov, ki so bili izvedeni v zvezi z njegovim ugotavljanjem, drugačno oceno, kot jo nakazuje zagovornik, ni mogoče zaključiti, da so podana nakazana protislovja ali da gre za pomanjkanje razlogov v odločilnih dejstvih in s tem za zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Tudi z ostalimi navedbami, s katerimi opozarja na protislovnost in odsotnost razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe v zvezi z zaključki, da za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni pomembno, na kakšen način je davčna inšpektorica ugotovila, da je bil prometni davek premalo obračunan, da naj bi bilo v dobro obsojencev odkritih 223 napak, v njuno škodo le 4, čeprav sta jih sama našla še nadaljnih 6, kar kaže da do napačnih podatkov ni prišlo zaradi vnašanja napačnih količin, ampak zaradi zamešanja šifer in da je dokazna ocena izpovedbe davčne inšpektorice ostala protislovna, zahteva za varstvo zakonitosti v bistvu graja oceno izvedenih dokazov in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi sicer ni mogoče sprejeti trditve vložnikov zahteve za varstvo zakonitosti, da pravnomočna sodba nima ocene izpovedbe davčne inšpektorice Š.Š. - M. ter v zvezi s tem tudi ne razlogov o ravnanju obsojencev v postopku preverjanja podatkov, ki sta jih navedla v davčni napovedi. Izpodbijana pravnomočna sodba navaja in ocenjuje dokaze, na katere opira zaključek o naklepnem ravnanju obsojencev. Daje tudi presojo njunih zagovorov, v katerih sta prikazala, da je do netočnih podatkov v davčni napovedi prišlo zaradi napačnega delovanja računalnikov in nepoznavanja računalniškega poslovanja. V razlogih tudi navaja, kako v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi ocenjuje izpovedbo priče M.Š. in zakaj ne sprejema trditve obsojencev o vzrokih, zaradi katerih bi naj zamenjala računalniški program. Podana je tudi izčrpna ocena ravnanja obsojencev po vloženi davčni napovedi in v zvezi z njo so ocenjeni vsi izvedeni dokazi. Zato izpodbijani pravnomočni sodbi ni mogoče očitati niti pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih niti precejšnjega nasprotja med temi razlogi. O odločilnih dejstvih tudi ni precejšnjega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku. Po povedanem sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika v zahtevi. Zato je zahtevo obs. M.R. in zagovornikov obs. M.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).