Jedro

Sporazum, sklenjen v razvezni pravdi, o višini preživnine za nepreskrbljenega zakonca, odvezuje sodišče ugotavljanja vzrokov za razvezo. Tak sporazum ima vpliv tudi na odločitev o pravdnih stroških, čeprav v njem niso zajeti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "2. Toženec je dolžan od 14.5.1999 dalje plačevati tožnici mesečno preživnino v znesku 15.000,00 SIT, pri čemer je do pravnomočnosti natekle obroke dolžan plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo".

V ostalem se ta pritožba, pritožba tožeče stranke zoper sodbo pa v celoti zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti tožencu njegove stroške za pritožbo v znesku 23.598,00 SIT, ostale stroške pritožbenega postopka pa trpi toženec sam.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 6.2.1965. Tožencu je naložilo, da od 1.9.1998 dalje plačuje toženki mesečno preživnino v znesku 15.000,00 SIT, pri čemer je dolžan do pravnomočnosti sodbe natekle obroke plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajoče pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožeča stranka zahtevala več je zavrnilo, o stroških pa je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje. S sklepom pa je vzelo na znanje umik tožbe pod tč. 3. (verzijski zahtevek) in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se tožencu naložilo, da do pravnomočnosti postopka toženec plačuje tožnici začasno mesečno preživnino 40.000,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki, zoper sklep pa samo tožeča stranka.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in sicer glede 2., 3. in 4. točke sodbe in 1. in 2. točke sklepa. Predlaga razveljavitev sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pooblaščenec tožnice na naroku dne 14.5.1999 res najprej umaknil verzijski tožbeni zahtevek in po posvetu s tožnico predlagal sporazum med strankama glede plačila preživnine v višini 15.000,00 SIT, vendar pa je kasneje iz zaslišanja tožnice jasno razvidno, da se s takim dogovorom ne strinja ter da v to ne privoli. Sodišče bi ob vsem tem vsekakor moralo presojati izjavo v skladu s 93. čl. Zakona o pravdnem postopku. Sodišče je tudi napačno interpretiralo izjavo tožnice, da se prehranjuje z lastnimi pridelki, pri tem pa sodišče ni upoštevalo dejstva, da tožnica nima nobenega dohodka iz gozda, katerega izključno izkorišča tožnik.

Dejansko stanje je glede na to nepopolno ugotovljeno. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, saj je očitno, da navedb tožnice sploh ni upoštevalo. Tudi odločitev o pravdnih stroških ni pravilna, saj je jasno, da gre za precejšnje nesorazmerje med dohodki obeh pravdnih strank, poleg tega pa se toženec ni udeležil prvega naroka za glavno obravnavo z opravičilom, da je bolan, čeprav je tisti dan pobral vse premičnine tožnici, medtem ko je bila ona odsotna. S tem je povzročil tožnici dodatne in nepotrebne pravdne stroške, katerih pa tožnica ni dolžna kriti.

Toženec pa vlaga pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijane sodbe in predlaga spremembo tako, da se tožencu naloži plačilo mesečne preživnine v znesku 15.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v 4. točki izreka pa tako, da sodišče naloži plačilo stroškov pravdnega postopka toženi stranki. Toženec opozarja, da je tožnica na glavni obravnavi dne 14.5.1999 pristala na ponudbo tožene stranke, da ji prizna preživnino v znesku 15.000,00 SIT od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica se je s predlogom v celoti strinjala in je umaknila verzijski zahtevek in tudi ni več postavljala zahtevka za preživnino za nazaj, pa tudi z višino se je strinjala. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki po eni strani v 2. točki izreka prisoja preživnino tožnici od 1.9.1998 dalje, po drugi strani pa citira, da sta se pravdni stranki na naroku dne 14.5.1999 sporazumeli za plačevanje preživnine v višini 15.000,00 SIT, kar je sodišče ocenilo kot ustrezen dogovor na podlagi 81. čl. ZZZDR in glede na ugotovljene okoliščine. Sodišče je po eni strani upoštevalo navedeni dogovor, po drugi strani pa je določilo plačevanje preživnine za nazaj, pri čemer je iz obrazložitve razvidno, da je tožbeni zahtevek glede preživnine v presežku zavrnilo, kar pomeni, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je toženec v obdobju, na katerega se sedaj nanaša odločitev o preživnini, ves čas plačeval tožnici določene zneske in celo več kot bi moral. Toženec pa se tudi ne strinja z odločitvijo o pravdnih stroških, kajti tožbeni zahtevek je bil poleg zahteve za razvezo zakonske zveze postavljen tudi za plačevanje preživnine za nazaj v znesku 425.000,00 SIT, kar je tožena stranka šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo umaknila. Vse vloge, ki so bile vložene, pa tudi vsi naroki, ki so bili opravljeni, so se torej glede stroškov vrednotili, pač po postavljenem tožbenem zahtevku. Sicer pa je toženec že na samem začetku ponudil preživnino, kakršna je sedaj določena in so bili torej štirje naroki za glavno obravnavo opravljeni le zaradi zavlačevanja postopka.

Toženec je odgovoril na pritožbo tožnice in jo označil kot neutemeljeno, pri tem pojasnil kako je prišlo do tega, da je tožnica pristala na njegovo ponudbo glede preživnine in kako je prišlo do umika verzijskega zahtevka.

Tudi tožnica je odgovorila na pritožbo toženca in predlagala, naj se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. čl. ZPP s tem, ko je zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Ne gre namreč prezreti, da glede preživnine, ki jo je terjala tožnica od toženca, ni prišlo do spremembe tožbenega zahtevka in je vse do konca glavne obravnave tožbeni zathevek za preživnino ostal nespremenjen, torej v višini 40.000,00 SIT. Tožnica na naroku dne 14.5.1999 ni spremenila tožbenega zahtevka, ampak je le umaknila verzijski zahtevek, glede preživnine za nazaj pa je izjavila, da jo več ne zahteva. Z višino ponujene preživnine se je sicer strinjala, vendar pa tožbenega zahtevka ni spremenila. Sodišče prve stopnje je torej moralo zavrniti kar je tožeča stranka zahtevala več.

Kar pa se tiče dogajanj na naroku dne 14.5.1999 pa bo pritožbeno sodišče odgovarjalo obema strankama skupaj, saj obe napadata sodbo, ki temelji na sporazumu, ki naj bi bil, ali je bil na tem naroku sklenjen. Nobenega dvoma ne more biti, da se je tožeča stranka strinjala s predlogom tožene stranke, da ji plačuje od sodbe dalje preživnino v višini 15.000,00 SIT, saj je v zapisniku o glavni obravnavi napisano, da se s predlogom tožeča stranka strinja, da umika verzijski zahtevek in ne zahteva več preživnine za nazaj in da se z višino strinja. Sodišče prve stopnje je ta sporazum sprejelo kot ustrezen in primeren in zato odločilo tako kot sta se stranki sporazumeli. Pri tem je očitno prezrlo, da je toženec ponudil tako preživnino od sodbe dalje in da se je tožnica s tem strinjala, ko je izjavila, da ne zahteva preživnine za nazaj. Pritožbeno sodišče je zato sodbo glede začetka teka preživninske obveznosti spremenilo in odločilo, da je toženec dolžan plačevati tožnici preživnino v znesku 15.000,00 SIT od 14.5.1999 dalje.

Seveda pa se pojavi vprašanje, ali nima morda prav tožnica, ko v svoji pritožbi zatrjuje, da je iz njenega zaslišanja, ki je bilo opravljeno po sklenjenem sporazumu razvidno, da se s takim dogovorom ne strinja, da v to ne privoli in da bi bilo zato treba njeno izjavo presojati v skladu s 93. čl. Zakona o pravdnem postopku. Ta člen v 1. odst. določa, da lahko stranka spremeni ali prekliče izjavo svojega pooblaščenca na naroku, na katerem je bila dana. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je iz njenega zaslišanja jasno razvidno, da se z dogovorom ne strinja in da v to ne privoli. Torej tožnica postavlja trditev v smislu 1. odst. 93. čl. ZPP, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da protispisno. Ko je bila tožnica zaslišana na naroku dne 14.5.1999, namreč ni niti z besedico omenila dogovorjenega sporazuma, saj je v svoji izpovedi ocenila le življenje s tožencem, ki ga je ocenila za nevzdržno. Povedala je kako se preživlja, da ima v najemu eno njivo, na kateri je posajen krompir, fižol in koruza in da nič od tega ni za prodajo. Pojasnila je kako plačuje stroške za hišo in da je "zapufana". Povedala je tudi, da sta z možem solastnika gozda in da se tudi iz tega kaj zasluži in da je mož zaslužil od posekanega lesa 3.000 DEM in njej ni dal njenega deleža. To je vse kar je izpovedala, ko je bila zaslišana kot stranka in zato pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbi, da se tožnica kasneje z dogovorom ni strinjala. Zato seveda tudi ni nobene potrebe po presojanju njene izjave v skladu s 93. čl. ZPP, saj take izjave sploh ni.

Obe pritožbi sta vloženi tudi zoper odločitev o pravdnih stroških.

Toženec navaja, da je bil poleg razveznega zahtevka, postavljen tudi verzijski zahtevek za plačilo zneska 425.000,00 SIT in da je bil ta zahtevek umaknjen šele 14.5.1999. Sodišče tudi ni odločilo glede stroškov, ki so nastali s predlagano in zavrnjeno začasno odredbo.

Tožnica pa utemeljuje svojo pritožbo zoper odločitev o stroških z dejstvom, da je med njo in tožencem veliko nesorazmerje med dohodki, ki jih imata, poleg tega pa naj bi šlo še za krivdno povzročene stroške zaradi neudeležbe na prvem naroku za glavno obravnavo.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne ena ne druga pravdna stranka glede odločitve o pravdnih stroških nima prav, pač pa, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vsaka stranka nosi sama svoje pravdne stroške. Predvsem je treba reči, da Zakon o sodnih taksah v tarifni številki 1 v četrtem odstavku določa, da se za tožbo v zakonskih sporih plača taksa 400 točk in takšno takso je sodišče prve stopnje tudi odmerilo. V pojasnilu pod točko b) pa je rečeno, da če se obravnava v sporu za razvezo zakonske zveze hkrati tudi zahtevek za preživljanje zakonca, se plača samo taksa za tožbo za razvezo zakonske zveze. Zaradi verzijskega zahtevka torej niso nastajali kaki stroški v zvezi s sodnimi taksami. Tudi Odvetniška tarifa v tarifni številki 13, kjer določa nagrado od vrednosti spornega predmeta v točkah, določa v 2. odst. pod tč. d), da se v sporih zaradi razveze, razveljavitve ter obstoja oziroma neobstoja zakonske zveze določi nagrada v znesku 160 točk. Ker ne tožeča, ne tožena stranka nista ne v tožbi, ne v odgovoru na tožbo označili vrednosti spornega predmeta, je očitno, da sta se strinjala z vrednostjo, kakršno določa Zakon o sodnih taksah. Stroški, ki so torej nastajali, so nastajali v okviru navedenih dveh predpisov in so bili za obe stranki enaki in če je sodišče prve stopnje o njih odločilo po prostem preudarku, glede na doseženi sporazum, je odločilo pravilno. Ne ena ne druga pritožba torej glede stroškov nimata prav. Ob tem pa je treba odgovoriti tožnici, da na odločitev o pravdnih stroških ne vplivajo dohodki obeh strank. Tudi ni mogoče govoriti o nepotrebnih stroških, ki naj bi nastali zaradi izostanka toženca iz prvega naroka za glavno obravnavo.

Toženec nadalje v pritožbi meni, da bi sodišče moralo odločiti tudi o stroških, ki so nastali s predlogom za izdajo začasne odredbe. Zakon o sodnih taksah v pojasnilu pod tč. c) določa, da če je v sporu za razvezo zakonske zveze predlagana začasna odredba, se plača samo taksa za tožbo za razvezo, kar pomeni, da v zvezi s to začasno odredbo niso nastali stroški v zvezi s taksami, poleg tega pa tožnica v predlogu ni zaznamovala stroškov in tudi ne kasneje v stroškovniku.

Pritožba torej glede tega nima prav in zato tudi ni utemeljena.

Tožnica pa napada tudi odločitev sodišča, ki je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in pravi, da sodišče njenih navedb sploh ni upoštevalo. Ta trditev je sicer točna, vendar je sklep vseeno pravilen, saj ga je sodišče obrazložilo z dejstvom, da sta stranki sklenili sporazum, da se tožnica preživlja s svojimi pridelki in da ji toženec že plačuje določene denarne zneske. Pritožba, ki to odločitev napada torej ni utemeljena.

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela, in sicer za zneske preživnine od 1.9.1998 do 14.5.1999, pomeni, da je uspela z zneskom 127.500,00 SIT, kar predstavlja 8,5 mesečnih preživnin po 15.000,00 SIT. Od tega zneska je pritožbeno sodišče odmerilo tožencu stroške pritožbenega postopka in jih naložilo v plačilo tožnici.

Ker je tožnik zaznamoval stroške za odgovor na pritožbo tožeče stranke, je pritožbeno sodišče odločilo, da je te stroške dolžan trpeti sam, saj jih glede na vsebino pritožbe in odgovora nanjo ni mogoče šteti za potrebne v smislu 1. odst. 155. čl. ZPP.