Jedro

Vročitev pravni osebi je pravilna, če je pošiljko zanjo prevzela oseba, ki očitno ravna v imenu tožene stranke, celo brez formalnega pooblastila, ta pa takšno ravnanje dopušča. V primeru situacije iz 118. čl. ZDR bi se izrek sodbe sodišča prve stopnje po pravilnem tožbenem zahtevku moral glasiti na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tožnici pa preneha delovno razmerje pri toženi stranki določenega dne. Izrek sodbe sodišča prve stopnje je pomanjkljiv, saj govori le o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, vendar ga ne zaključuje, opušča pa tudi ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, brez katere pa pogodba o zaposlitvi ne more prenehati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito, naložilo toženi stranki, da tožnici izplača 286.814,00 SIT iz naslova pogodbene kazni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.8.2003 dalje do plačila, regres za letni dopust v znesku 132.170,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2003 do plačila, plačo za meseca julij in avgust 2003, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne plače do plačila, skupaj z davki in prispevki ter stroške postopka v znesku 39.600,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2003 dalje do plačila, vse v roku 8 dni.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče pri izdaji zamudne sodbe ni upoštevalo Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) glede pogojev za izdajo zamudne sodbe, zlasti, da tožba ni bila pravilno vročena toženi stranki. Vročitev bi morala potekati v skladu s 133. členom ZPP, torej bi jo moral vročevalec vročiti osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oz. poslovnem prostoru ali na sedežu. Vročevalec je sodno pošiljko vročil J. B., ki je sicer mož direktorice tožene stranke, vendar ni delavec tožene stranke, ker z njo nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi ali drugih oblikah dela, nasploh pa s toženo stranko nima ničesar. V prostorih tožene stranke je bil slučajno, vročevalec pa ve, da je mož direktorice tožene stranke. Tako je prišlo do vročitve, ki ni v skladu z ZPP. J. B. je na to pošiljko pozabil in jo direktorici tožene stranke vročil šele 1.10.2003 in je nato predal pooblaščencu, ki je vložil odgovor na tožbo v 30-dnevnem roku, upoštevajoč vročitev 1.10.2003. V dokaz napačne vročitve tožena stranka prilaga izjavo J. B. in direktorice tožene stranke o načinu vročitve, iz podpisov na listinah in na vročilnici pa je razvidno, da je prejem tožbe s pripisom na vročilnici potrdil J. B. in ne katera od oseb iz 133. člena ZPP.

V odgovoru na tožbo tožnica navaja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke dejansko M. B., vendar pa je vse posle v toženi stranki vodil njen mož J. B. Tudi če se primerjajo podpisi na izjavi J. B., ki je priložena pritožbi, s podpisom na izpodbijani odpovedi z dne 22.8.2003, je potrebno ugotoviti, da sta podpisa na prvi pogled enaka. Tožnica prilaga tudi dopis tožene stranke z dne 10.9.2003, kjer je pod navedbo direktorice tožene stranke podpis, ki je identičen podpisu J. B. na izjavi, poleg tega pa je iz dopisa razvidno, da je napisan v moški osebi. J. B. je imel vsa pooblastila za vodenje in sklepanje poslov, zato je potrebno zaključiti, da je imel tudi pooblastilo za sprejemanje pisanj. To dejstvo je bilo očitno znano tudi poštarju, sicer tožbe ne bi vročil J. B..

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da niso utemeljeni razlogi, ki so izrecno navedeni v pritožbi, pritožba pa je utemeljena iz razlogov, na katere pritožbeno sodišča pazi po uradni dolžnosti. Glede na to zaključuje, da je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbami ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 7. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar jo je bilo potrebno razveljaviti.

Prvi odstavek 133. člena ZPP določa, da se državnim organom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oz. poslovnem prostoru ali na sedežu. Tak način vročanja velja tudi za toženo stranko, ki je pravna oseba, torej je bilo potrebno tožbo s pozivom na odgovor in opozorilom na posledice izročiti osebi, ki je pooblaščena za sprejem ali delavcu, ki je v pisarni oz. poslovnem prostoru ali na sedežu. Tožena stranka navaja, da tožbe ni sprejela oseba, ki bi bila pooblaščena za sprejem, ali delavec, ki je v pisarni oz. poslovnem prostoru ali na sedežu, saj jo je sprejel mož direktorice tožene stranke, ki pa nima takšnega položaja. Pritožbeno sodišče se s takšnim razlogovanjem ne strinja, kljub temu, da moža direktorice tožene stranke formalno ni mogoče šteti za pooblaščenca za sprejem ali delavca tožene stranke.

Gre namreč za osebo, ki je očitno nastopala v imenu tožene stranke, ta pa je, če že ne sprejela, najmanj dopuščala takšno početje. Iz podatkov v spisu izhaja, da je naslov tožene stranke kot pravne osebe identičen z naslovom direktorice tožene stranke in njenega moža. Nastopanje moža direktorice tožene stranke za to stranko je razvidno iz odgovora tožene stranke pooblaščencu tožnice z dne 10.9.2003, in sicer tega, da je odgovor napisan v moškem spolu (drži navedba tožnice, da je posle za toženo stranko opravljal mož direktorice), iz tega, da vročevalec vročitve pošiljke možu direktorice tožene stranke očitno ni štel za kakorkoli sporno in iz tega, da mož direktorice tožene stranke tožbe s pozivom in prilogami ni prevzel le kot J. B., temveč v imenu tožene stranke, kar dokazuje štampiljka tožene stranke na povratnici. Gre za potrdilo J. B. o prevzemu tožbe s pozivom in prilogami za toženo stranko, saj je ta na povratnico odtisnil firmo tožene stranke. To je jasen znak, da je J. B. prevzel pošiljko za toženo stranko, sicer pa se je pošiljka tudi glasila na toženo stranko in ne na J. B.. Če bi ta štel, da za to ni pristojen, pošiljke enostavno ne bi smel prevzeti, storil pa je ravno obratno - prevzem je potrdil s štampiljko tožene stranke, kar pomeni, da mu je bila tudi dostopna. Pritožbeno sklicevanje tožene stranke, da temu ni tako, je zavzemanje za zlorabo pravic v postopku, česar pa pritožbeno sodišče ne sprejema. Vročitev pravni osebi je torej pravilna, če je pošiljko zanjo prevzela oseba, ki očitno ravna v imenu tožene stranke, celo brez formalnega pooblastila, ta pa takšno ravnanje dopušča. Pač pa je pritožba utemeljena iz razlogov po uradni dolžnosti (razlogov, ki jih pooblaščenec tožene stranke v pritožbi niti ne omenja in navaja). Tožnica s tožbo uveljavlja plačilo pogodbene kazni za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, v skladu z 28. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur.l. RS št. 40/97, 54/2000), ki po razlagi o uporabi SKPgd (Ur.l. RS št. 113/2002) še vedno velja in se uporablja v celoti. Iz te določbe izhaja, da pogodbena kazen pripada delavcu le v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo. To pomeni, da mora delavec najprej pridobiti pravnomočno odločbo o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja oz. v skladu z novim zakonom o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, šele za tem pa pridobi pravico do pogodbene kazni. Sodišče lahko naloži toženi stranki neko dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (1. odstavek 311. člena ZPP), kar predstavlja posebno procesno predpostavko. V konkretnem primeru je jasno, da plačilo pogodbene kazni ni zapadlo do konca glavne obravnave, saj delavec pravico do pogodbene kazni pridobi šele po pravnomočni sodni odločbi, s katero je ugotovljena nezakonitost odpovedi. Zaradi neobstoja te procesne predpostavke je pritožbeno sodišče sodbo v tem obsegu razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi z odločitvijo o zahtevku za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2003 v znesku 132.170,00 SIT sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava. Prisojeni znesek je namreč znesek, ki bi tožnici lahko pripadal v primeru, če bi pridobila pravico do celotnega letnega dopusta. Kot pa izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22.8.2003, je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi šele 10.4.2003, torej 22.8.2003 še ni pridobila pravice do celotnega letnega dopusta. To pravico delavec pridobi, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljše od 6 mesecev (161. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002). V primeru, ko delavec ne pridobi pravice do celotnega, temveč le do sorazmernega letnega dopusta, ima pravico le do sorazmernega dela regresa (4. odstavek 131. člena ZDR). Tudi zakonite zamudne obresti od zneska regresa za letni dopust, ki je bil za leto 2003 predviden v višini 132.170,00 SIT, ne morejo teči od tega zneska, saj to predstavlja znesek bruto in ne neto regresa. Glede na to je sodišče prve stopnje napačno odločilo tako o glavnici kot o zamudnih obrestih od regresa za letni dopust. Kršitev materialnega prava ob presoji zamudne sodbe predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, zaradi česar in v povezavi z nejasnim zahtevkom v 1. točki (pojasnjeno v nadaljevanju) je pritožbeno sodišče tudi v tem obsegu pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Nepravilna je nadalje odločitev sodišča prve stopnje v 4. točki izreka, s katero je sodišče toženi stranki naložilo, da tožnici izplača plačo za meseca julij in avgust 2003, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter odvodom davkov in prispevkov, saj znesek zahtevanih plač sploh ni konkretiziran, torej je sodišče odločalo na podlagi zahtevka po tožbi, ki je v tem delu formalno pomanjkljiva. V skladu z 14. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) in v povezavi z 180. členom ZPP, mora tožba obsegati določen zahtevek, kar zahtevek tožnice za plačilo plače za mesec julij in avgust 2003, ni. Obenem je tožnica v tožbi navedla tudi, da se ne želi več vrniti na delo k toženi stranki, pri toženi stranki pa ji je delovno razmerje prenehalo 22.8.2003. To pomeni, da tudi sicer ne bi bila upravičena do plače za celotni avgust 2003, temveč le za del tega obdobja. Glede na to je bilo tudi v tem primeru potrebno pritožbi ugoditi iz razlogov po uradni dolžnosti in izpodbijano sodbo razveljaviti, sodišče prve stopnje pa bo v nadaljevanju moralo tožnico najprej pozvati k popravi oz. dopolnitvi tožbe.

Nepravilna je odločitev tudi v 1. točki izreka, s katero je sodišče le ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo. S tem v zvezi je najprej potrebno opozoriti na 3. odstavek 204. člena ZDR, ki določa zahtevek delavca, ki se v primeru izpodbijanja redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glasi na ugotovitev nezakonitosti takšne odpovedi. Zaradi navedbe tožnice v tožbi, da se ne želi več vrniti na delo k toženi stranki, pa gre za situacijo iz 118. členu ZDR. V takšnem primeru mora sodišče najprej odločiti o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nato pa mora na predlog delavca ugotoviti trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Glede na navedeno določbo bi se izrek sodbe sodišča prve stopnje po pravilnem tožbenem zahtevku moral glasiti na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tožnici pa preneha delovno razmerje pri toženi stranki dne .... V primerjavi takšnega pravilnega izreka in izreka sodišča prve stopnje, ki je sledilo tožbenemu zahtevku, je mogoče ugotoviti, da je izrek pomanjkljiv, saj govori le o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, vendar ga ne zaključuje, opušča pa tudi odnos do same odpovedi pogodbe o zaposlitvi, brez katere pa pogodba o zaposlitvi ne more prenehati. Zato je zahtevek za ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v primeru, ko delodajalec delavcu dejansko tudi izroči pisno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pomanjkljiv. Glede na to je tudi v tem delu, posledično pa tudi glede odločitve o stroških, pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje tožnico najprej pozove k postavitvi določenih zahtevkov v 1. in 4. točki. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista zaznamovali.