Jedro

Brez rešitve spornega vprašanja v zvezi z lastništvom zadevnih nepremičnin upravni organ prve stopnje ni imel podlage za izdajo začasne odločbe v zvezi z ugotovitvijo izpolnjevanja pogojev za opravljanje dejavnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.11.1999. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi A.T. zoper začasno odločbo Upravne enote M., Oddelka za gospodarske dejavnosti, kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter ekonomske odnose in razvoj z dne 28.6.1999, in to začasno odločbo odpravila. Z navedeno začasno odločbo je upravni organ prve stopnje odločil, da se tožniku do izdaje končne odločbe začasno dovoli opravljanje gostinske dejavnosti v poslovnih prostorih na S., M. (1. točka izreka); da ta odločba velja do izdaje odločbe o glavni stvari (2. točka izreka); da si je pred pričetkom obratovanja potrebno pridobiti dovoljenje pristojnega organa o obratovalnem času (3. točka izreka); da izpolnjevanje pogojev glede strokovne izobrazbe za opravljanje obrtnih in obrti podobnih dejavnosti iz Uredbe o listi A obrtnih dejavnosti in listi B obrti podobnih dejavnosti ugotavlja Obrtna zbornica Slovenije (4. točka izreka); ter da je samostojni podjetnik posameznik dolžan opravljanje svoje pridobitne dejavnosti pred začetkom poslovanja priglasiti Davčnemu uradu RS-Izpostavi M. (5. točka izreka).

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je v obravnavani zadevi A.T. solastnik sporne nepremičnine, v kateri je gostinski lokal, pred sodiščem splošne pristojnosti pa so v teku spori tako glede solastniških deležev na tej nepremičnini kot tudi glede lastništva opreme spornih poslovnih prostorov. Ker gre v obravnavanem primeru za oddajo stvari v zakup in s tem za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja stvari, je v skladu s 4. odstavkom 15. člena Zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80, 36/90 in RS 4/91) potrebno soglasje vseh solastnikov te stvari. Ker je A.T. solastnik zadevne nepremičnine, je treba za oddajo te nepremičnine v najem pridobiti njegovo soglasje. Po presoji sodišča prve stopnje bi predhodno vprašanje v zvezi z lastništvom zadevne nepremičnine in opreme za gostinski lokal moralo biti rešeno še pred izda-jo začasne odločbe. Narava sporne zadeve v obravnavanem primeru po presoji sodišča prve stopnje ni taka, da bi terjala neogibno začasno ureditev stanja. Pričakovane koristi tožnika ter strank z interesom-zakoncev L. ne opravičujejo začasnega posega upravnega organa v lastninsko pravico solastnika nepremičnine A.T. in v (zatrjevano) lastninsko pravico na gostinski opremi stranke z interesom D.M. Sodišče prve stopnje je navedlo še, da je upravni organ prve stopnje, ker v obravnavani zadevi sodna odločba glede predhodnih vprašanj, zaradi katerih je bil prekinjen postopek, še ni bila izdana, niti ta vprašanja niso bila kako drugače rešena, z nadaljevanjem postopka tudi kršil določbe 148. člena ZUP/86. Tožnik in stranki z interesom J. in B.L. vlagajo pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajajo, da je upravni organ prve stopnje povsem upravičeno izdal začasno odločbo z dne 18.6.1999. Neogibna potreba za začasno ureditev stanja v obravnavani zadevi je več kot izkazana, saj je gostinski lokal zaradi nagajanja solastnika A.T. zaprt že od 19.11.1999. Dvom sodišča prve stopnje, da se v obravnavani zadevi postavlja vprašanje pričakovanih koristi tožnika in prizadetih strank zakoncev L., ni utemeljen. Ti namreč že od zaprtja lokala naprej zgolj životarijo, sodišče prve stopnje pa je primer obravnavalo ob nepoznavanju dejanskega stanja. Sklep o prekinitvi postopka in začasna odločba se ne izključujeta. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi tudi ni opredelilo do motiva preklica soglasij s strani A.T. st. in A.T. ml. ter do sodnih postopkov v zvezi z lastništvom opreme za gostinski lokal. Sodišče prve stopnje o okoliščini, kdaj je potrebno za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari soglasje solastnikov, prihaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe samo s seboj v nasprotje, saj je nesporno, da je A.T. solastnik sporne nepremičnine največ le do 1/2 in ne več kot 1/2 njene vrednosti, kot je to glede na določbo v 15. člena ZTLR potrebno za pridobitev soglasja solastnikov.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je mogoče izdati začasno odločbo za opravljanje dejavnosti v poslovnih prostorih, katerih lastnik se ne strinja z oddajo le-teh v najem, predhodno vprašanje glede lastništva spornih prostorov pa še ni rešeno.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi moralo biti predhodno vprašanje glede lastništva zadevnih nepremičnin rešeno še pred izdajo začasne odločbe. Brez rešitve tega spornega vprašanja tudi po presoji pritožbenega sodišča upravni organ prve stopnje ni imel podlage za izdajo začasne odločbe v zvezi z ugotovitvijo izpolnjevanja pogojev za opravljanje dejavnosti.

ZTLR, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, je v 4. odstavku 15. člena določal, da je za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja (odtujitev cele stvari, sprememba namena stvari, oddaja cele stvari v zakup, ustanovitev hipoteke na celi stvari, ustanovitev stvarnih služnosti, večja popravila in podobno) potrebno soglasje vseh solastnikov. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da gre v obravnavani zadevi za posel, ki presega okvir rednega upravljanja in bi bilo zato glede na citirano določbo ZTLR za oddajo poslovnih prostorov v zakup (najem) potrebno pridobiti soglasje vseh solastnikov. V obravnavani zadevi ne gre za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari, zato pritožbeni ugovori v zvezi s solastniškim deležem Adolfa Tatzerja za odločitev v obravnavani zadevi niso pravno pomembni. Ker gre tako pri najemu kot pri zakupu za kup rabe in ker pravila za zakup veljajo tudi za najem, pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil lokal oddan v zakup, čeprav je bil oddan v najem, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ne more vplivati.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odločbe po 217. členu ZUP/86. Po tej zakonski določbi se, če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo sporna vprašanja ali razmerja, izda taka odločba na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. Narava sporne zadeve pa ni taka, da bi zahtevala neogibno izdajo začasne odločbe. To pa sta pravilno ugotovila že sodišče prve stopnje in tožena stranka.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbena ugovora, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do motiva preklica danih soglasij ter pravdanja o lastništvu opreme za gostinski lokal ter da si v obrazložitvi izpodbijane sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, razlogi sodbe pa niso v nasprotju sami s seboj. Pritožbeni ugovor, da je zaradi ravnanj solastnika A.T. nekdaj znani gostinski lokal "Gurman" zaprt že od 19.11.1999, pa na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati, saj za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomemben.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.