Jedro

Skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 12. 1990 se v postopku za delitev stvari tudi po poteku 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 123. člena ZNP prodaja na predlog vsakega udeleženca opravi v nepravdnem in ne v izvršilnem postopku. To izhaja že iz samega besedila 123. člena ZNP, ki govori o nadaljevanju postopka, ki je že tekel, in je tudi v skladu z načelom smotrnosti postopka. V konkretnem primeru bi se zato o upnikovem predlogu za razdelitev stvari s prodajo moralo odločati v nepravdnem postopku. Vendar pa je treba upoštevati, da je sedaj sklep o izvršbi in tudi sklep o ugovoru že izdan oziroma da je že bila izdana odločba o glavni stvari, posledično pa je procesna kršitev glede vrste postopka postala brezpredmetna.

Po drugem odstavku 123. člena ZNP lahko vsak udeleženec predlaga prodajo stvari po določbah zakona o izvršilnem postopku (sedaj zakona o izvršbi in zavarovanju) o razdelitvi stvari po preteku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o razdelitvi nepremičnine. Glede na takšno jasno in nedvoumno zakonsko določbo je po presoji višjega sodišča 30-dnevni rok za podajo predloga za prodajo stvari po določbah zakona o izvršbi in zavarovanju vezan na pravnomočnost in ne na izvršljivost sklepa o razdelitvi stvari.

Pravilna je tudi odločitev o predlogu za odlog izvršbe, saj dolžnik ni izkazal vseh kumulativno predpisanih pogojev za odlog iz prvega odstavka 71. člena ZIZ oziroma tega, da bi mu s prodajo nepremičnine nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, večja od škode, ki bi z odlogom prodaje nastala upniku. V pritožbi dolžnik niti ne izpodbija ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da konkretna nepremičnina ni njegov dom oziroma da mu ni nujno potrebna za prebivanje. Pač pa dolžnik poudarja, da je na nepremičnino čustveno navezan in da je zato že v nepravdnem postopku predlagal, da se mu nepremičnina dodeli v izključno last. S tem v zvezi višje sodišče pojasnjuje, da je bilo v nepravdnem postopku pravnomočno odločeno, da se opravi klasična civilna delitev nepremičnine in ne, da se nepremičnina dodeli v izključno last dolžniku. V tem izvršilnem postopku se pravnomočni sklep nepravdnega sodišča le izvršuje in že zato dolžnik z argumentom, da je čustveno navezan na nepremičnino in da ni nobene druge primerljive nepremičnine na trgu, ki bi lahko nadomestila konkretno nepremičnino, ki se bo prodala, ne more uspeti. Če bi takim dolžnikovim navedbam sledili, bi s tem dejansko obšli pravnomočni sklep nepravdnega sodišča.

Izrek

I. Pritožba proti 1. in 3. točki izreka se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

II. Pritožba proti 2. točki izreka sklepa se zavrže. III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor, predlog za odlog ter povrnitev stroškov zavrnilo (1. točka izreka), dolžniku je naložilo, da mora v roku 30 dni plačati predujem za sodnega cenilca nepremičnin v znesku 600,00 EUR na račun Okrožnega sodišča v Kranju, sicer bo sodišče štelo, da se dolžnik strinja s tem, da se vrednost celotne parcele 1 ugotovi na 158.372,00 EUR (2. točka izreka), in odločilo, da mora dolžnik upniku v 8 dneh povrniti 149,33 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (3. točka izreka).

2. Dolžnik je proti sklepu vložil pravočasno pritožbo. Navaja, da upnik predlogu za izvršbo ni priložil potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti. Sodišče ugotavlja, da je upnik v odgovoru na ugovor priložil izvršilni naslov s potrdilom o izvršljivosti, ki pa ga je dolžnik prejel šele hkrati z izpodbijanim sklepom in se do njega v ugovornem postopku ni mogel izjaviti. S tem je bila kršena dolžnikova pravica do izjave, podana je bistvena kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz potrdila o pravnomočnosti izhaja, da naj bi bila odločba pravnomočna 7. 11. 2019 in izvršljiva 22. 1. 2020, zato je evidentno, da je upnik predlog za izvršbo dne 20. 1. 2020 vložil še pred nastopom izvršljivosti. Predlog za izvršbo je tako vložen preuranjeno in ga je treba zavreči. Bistveno je, kdaj je upnik priporočeno oddal vlogo na pošto, saj morajo biti tedaj podani zakonski pogoji. Tako prepozno kot preuranjeno uveljavljanje pravice ima za posledico zavrženje pravnega sredstva. Drži, da je sodišče vezano le na vsebino izreka izvršilnega naslova, mora pa presojati, če ima predlog za izvršbo vse obvezne sestavine in če je izvršilni naslov izvršljiv. Glede na 123. člen ZNP, ki se uporablja v predmetni zadevi, bi upnik lahko vložil predlog za izvršbo šele od poteka 30 dni po izvršljivosti izvršilnega naslova. Izpodbijani sklep je preuranjen tudi v delu, ko se nalaga dolžniku, da mora založiti predujem. Upnik je namreč predložil cenitev iz druge sodne zadeve, ki pa ni uporabna, saj bi bilo sicer kršeno načelo neposrednosti. Nobene podlage v ZIZ ni, da bi moral dolžnik zalagati stroške, saj je upnik sprožil postopek in mora založiti stroške. Sodišče je zmotno uporabilo tudi 178. člen ZIZ. Dalje se dolžnik ne strinja z določitvijo o predlogu za odlog izvršbe. Poudarja, da je v predlogu za odlog navajal, da želi, da se mu sporna nepremičnina dodeli v izključno last in je pripravljen upnika izplačati. Zato je vložil predlog za delitev solastnine v zadevi N 75/2017 ter navajal, da je poskušal zadevo urediti izvensodno, nasprotni udeleženec pa ponudbe ni želel sprejeti. Navajal je, da ima interes, da postane izključni lastnik, nepremičnino tudi bistveno več uporablja kot upnik. Ker je na nepremičnino posebno navezan, bi z realizacijo izvršbe utrpel nenadomestljivo škodo. Takih nepremičnin na trgu ni, zato z izkupičkom take nepremičnine ni mogoče kupiti. Dolžnik je zatrjeval negativno dejstvo, takih dejstev pa ni mogoče dokazovati. Škode, ki bi mu nastala, ni mogoče nadomestiti z nakupom druge primerljive nepremičnine. V zvezi s tem je dolžnik predlagal tudi zaslišanje strank, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo in je s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dolžnik še poudarja, da je upnik iznašel način, kako bo dolžnika vendarle izplačal preko slamnatega kupca na dražbi. Glede na sodno prakso pa upnik ne more biti kupec na dražbi in ne more izplačati dolžnika. Dolžnik priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba delno ni utemeljena, delno pa ni dovoljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je upnik (prej nasprotni udeleženec) A. A. proti dolžniku (prej predlagatelju) B. B. vložil predlog za izvršbo na podlagi pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici, N 75/2017 z dne 21. 1. 2019 (priloga A1) v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 936/2019 z dne 7. 11. 2019, po katerih se delitev nepremičnine k. o. X, parcela 1 (ID 000), ki je v solasti predlagatelja B. B. do ½ in nasprotnega udeleženca A. A. do ½, opravi tako, da se navedena nepremičnina proda, kupnina pa razdeli med predlagatelja in nasprotnega udeleženca v sorazmerju z njunima solastnima deležema na tem premoženju. Upnik je v predlogu za izvršbo zahteval razdelitev stvari s prodajo nepremičnine in z razdelitvijo zneska, dobljenega s prodajo, med upnika in dolžnika po enakih delih. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo in se pri tem oprlo na določilo 236. člena ZIZ. Dolžnik je proti sklepu o izvršbi vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom zavrnilo.

7. Uvodoma višje sodišče pojasnjuje, da se skladno z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 19. 12. 1990 v postopku za delitev stvari tudi po poteku 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 123. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP1)2 prodaja na predlog vsakega udeleženca opravi v nepravdnem in ne v izvršilnem postopku. To izhaja že iz samega besedila 123. člena ZNP, ki govori o nadaljevanju postopka, ki je že tekel, in je tudi v skladu z načelom smotrnosti postopka. V konkretnem primeru bi se zato o upnikovem predlogu za razdelitev stvari s prodajo moralo odločati v nepravdnem postopku. Vendar pa je treba upoštevati, da je sedaj sklep o izvršbi in tudi sklep o ugovoru že izdan oziroma da je že bila izdana odločba o glavni stvari, posledično pa je procesna kršitev glede vrste postopka postala brezpredmetna.3

8. V ugovoru je dolžnik uveljavljal, da je upnik predlog za izvršbo vložil preuranjeno, da upnik očitno nima interesa za ohranitev lastništva nepremičnine, glede na to, da sedaj predlaga prodajo stvari, in da se ne strinja z uporabo cenitve nepremičnine iz nepravdnega postopka. Iz razlogov izpodbijane odločitve o zavrnitvi ugovora kot bistveno izhaja, da so ob izdaji sklepa o izvršbi bili izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe in da to, kar je upnik glede namena nepremičnine navajal v nepravdnem postopku, ni ključno, če je vsebina vloženega predloga za izvršbo skladna s končno odločitvijo v izreku izvršilnega naslova, ki narekuje izvedbeno pot s prodajo. Izvršilno sodišče pa je vezano le na vsebino izvršilnega naslova.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek o storjeni absolutno bistveni postopkovni kršitvi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker da je bil izvršilni naslov s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je upnik priložil odgovoru na ugovor, dolžniku vročen šele skupaj z izpodbijanim sklepom in da se zato dolžnik o tem ni mogel izjaviti. Po drugem odstavku 123. člena ZNP lahko vsak udeleženec predlaga prodajo stvari po določbah zakona o izvršilnem postopku (sedaj zakona o izvršbi in zavarovanju) o razdelitvi stvari po preteku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o razdelitvi nepremičnine. Glede na takšno jasno in nedvoumno zakonsko določbo je po presoji višjega sodišča 30-dnevni rok za podajo predloga za prodajo stvari po določbah zakona o izvršbi in zavarovanju vezan na pravnomočnost in ne na izvršljivost sklepa o razdelitvi stvari. Že iz tega razloga ni bistveno, da je dolžnik izvršilni naslov s potrdilom o izvršljivosti prejel šele skupaj z izpodbijanim sklepom in zato očitana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana. Da je sklep nepravdnega sodišča postal pravnomočen dne 7. 11. 2019 in da ga je dolžnik prejel dne 6. 1. 2020, pa je v ugovoru navedel sam dolžnik.

10. Dalje višje sodišče ne sprejema pritožbenega argumenta, da je predlog za izvršbo v tej zadevi preuranjen, ker ob njegovi vložitvi še ni preteklo 30 dni od izvršljivosti sklepa N 75/2017. Kot rečeno, je glede na dikcijo drugega odstavka 123. člena ZNP rok 30 dni za podajo predloga za prodajo stvari vezan na pravnomočnost in ne na izvršljivost sklepa o razdelitvi stvari, od nastopa pravnomočnosti sklepa o razdelitvi, to je od dne 7. 11. 2019 do vložitve predloga za izvršbo, dne 20. 1. 2020 pa je že preteklo več kot 30 dni. Tudi sicer pa je bistveno, da so predpostavke za dovolitev izvršbe podane ob sami izdaji sklepa o izvršbi, v konkretnem primeru pa je bil sklep o izvršbi izdan 12. 3. 2020. Glede na to je zmotno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje predlog za izvršbo kot preuranjen zavreči, saj so ob izdaji sklepa o izvršbi pogoji za dovolitev izvršbe bili izpolnjeni.

11. Glede na navedeno pritožba odločitve o zavrnitvi ugovora ne ovrže, posledično pa tudi ne odločitve o stroških ugovornega postopka dolžnika in upnika (peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ in 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker višje sodišče tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, je tako pritožbo proti odločitvi o ugovoru (1. točka izreka) in o dolžnikovih stroških ugovornega postopka (1. točka izreka) ter o upnikovih stroških ugovornega postopka (3. točka izreka) zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Prav tako pritožba ne more uspeti zoper odločitev o predlogu za odlog izvršbe (1. točka izreka). Višje sodišče namreč soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da dolžnik ni izkazal vseh kumulativno predpisanih pogojev za odlog iz prvega odstavka 71. člena ZIZ oziroma tega, da bi dolžniku s prodajo nepremičnine nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda, večja od škode, ki bi z odlogom prodaje nastala upniku. V pritožbi dolžnik niti ne izpodbija ugotovitve v izpodbijanem sklepu, da konkretna nepremičnina ni njegov dom oziroma da mu ni nujno potrebna za prebivanje. Pač pa dolžnik poudarja, da je na nepremičnino čustveno navezan in da je zato že v nepravdnem postopku predlagal, da se mu nepremičnina dodeli v izključno last. S tem v zvezi višje sodišče pojasnjuje, da je bilo v nepravdnem postopku pravnomočno odločeno, da se opravi klasična civilna delitev nepremičnine in ne, da se nepremičnina dodeli v izključno last dolžniku (prim. 70. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). V tem izvršilnem postopku se pravnomočni sklep nepravdnega sodišča le izvršuje in že zato dolžnik z argumentom, da je čustveno navezan na nepremičnino in da ni nobene druge primerljive nepremičnine na trgu, ki bi lahko nadomestila konkretno nepremičnino, ki se bo prodala, ne more uspeti. Če bi takim dolžnikovim navedbam sledili, bi s tem dejansko obšli pravnomočni sklep nepravdnega sodišča. Ker tako že trditvena podlaga predloga za odlog izvršbe ni bila utemeljena, sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutno bistvene postopkovne kršitve s tem, ko v zvezi s predlogom za odlog izvršbe ni zaslišalo dolžnika.

13. Po povedanem je tudi pritožba proti 1. točki izreka sklepa v delu, ki se nanaša na odločitev o predlogu za odlog izvršbe, neutemeljena. Višje sodišče je zato tudi v tem delu pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj ni našlo niti kakšnih uradno upoštevnih kršitev.

14. V delu, ki se nanaša na odločitev o dolžnikovi dolžnosti založitve predujma za sodnega cenilca v 2. točki izreka sklepa, pa pritožba ni dovoljena. Gre namreč za sklep procesnega vodstva, proti takemu sklepu pa ni pritožbe (270. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbo proti 2. točki izreka sklepa je zato višje sodišče zavrglo (prvi v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP in 1. točka 365. člena ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo upnik, saj z njim ni prispeval k odločitvi višjega sodišča o pritožbi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in peti ter šesti odstavek 38. člena ZIZ in 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Ur. l. SRS, št. 30/1986 in nasl. 2 Ta zakon se v obravnavani zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 216. člena Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1 (Ur. l. RS, 16/19). 3 Prim. VSL sklep II Ip 547/2016 z dne 13. 4. 2016, 7. in 16. točka razlogov.