Jedro

V konkurenci dokazil, lokacijske informacije in odločbe katastra, ki izkazuje vrsto rabe, se je organ dolžan opreti na odločbo katastra, ki vodi uradno evidenco o dejanski vrsti rabe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. ... z dne 17. 3. 2004 se odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote A, št.... z dne 26. 11. 2003, s katero je prvostopni organ v 1. točki odobril pravni posel, sklenjen na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 16. 4. 2003 med AA kot kupcem in BB kot prodajalcem, katerega predmet je nepremičnina parc. št. 174 gozd, vl. št. 86 k.o. S; v 2. točki pa zavrnil zahtevek tožnika za odobritev pravnega posla na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 16. 4. 2003, sklenjene med AA kot kupcem in BB kot prodajalcem, v delu, katerega predmet je parc. št. 960/1 - del gospodarsko poslopje, vl. št. 86 in parc. št. 714/3 travnik vl. št. 200, obe k.o. S. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je prvostopni organ obravnaval vlogo, ki jo je prejel dne 23. 6. 2003, ko je bil že sprejet novi Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju: ZKZ-B), ki je veljal od 17. 4. 2003 dalje, torej ne v času pravne praznine. Iz lokacijske informacije občine B z dne 16. 4. 2003 je razvidno, da parc. št. 801 in 174, obe k.o. S, po namenski rabi spadata v območje gozdnih zemljišč. Parc. št. 714/3 in 960/1, obe k.o. S, pa spadata v območje najboljših kmetijskih zemljišč. Vse parcele, ki so predmet pravnega posla pa sodijo v zaščiteno kmetijo. Po 4. alinei 18. člena ZKZ-B se zaščitena kmetija ne sme deliti, razen če se odtujijo zemljišča, ki se jih po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev sme nakloniti z oporoko. Po 1. odstavku 22. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: ZDKG) sme oporočitelj nakloniti volilo, katerega predmet je del zaščitene kmetije, če se s tem znatno ne prizadene gospodarske sposobnosti zaščitene kmetije. Po 3. odstavku istega člena se šteje, da je gospodarska sposobnost zaščitene kmetije znatno prizadeta, če je predmet volila kmetijsko obdelovalno zemljišče, pri čemer posamezno volilo ne presega 2 %, vsa volila skupaj pa ne presegajo 10 % skupnih kmetijskih površin; če so predmet volila stavbna zemljišča ali druge stvari ali pravice, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, pri čemer vrednost posameznega volila ne presega 2 %, vsa volila skupaj pa ne presegajo 10 % celotne vrednosti zapuščine. Pri obravnavanem pravnem poslu je parc. št. 174 k.o. S gozd, to je neobdelovalno kmetijsko zemljišče, ki se ga lahko odtuji, ostalo zemljišče pa je po lokacijski informaciji najboljše kmetijsko zemljišče in se ga ne more odtujiti. Zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zahtevek za odobritev pravnega posla za parc. št. 960/1 - del in 714/3 , obe k.o. S zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovila. Za zadevo je bistveno dejstvo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena dne 16. 4. 2003, torej v času pravne praznine. Postopek odobritve je bil zato nepotreben, pomembno je samo, kdaj je bila pogodba sklenjena. Vlogo za odobritev pravnega posla je tožnik moral vložiti zato, ker je to od njega zahtevala zemljiška knjiga, kamor je vložil z.k. predlog. Iz odločbe Geodetske uprave, Izpostava A z dne 29. 10. 2003 izhaja, da je po parcelaciji parc. 960/1 nastala parc. št. 960/3, gospodarsko poslopje 51 m2 in dvorišče 69 m2, torej zazidano stavbno zemljišče, ki se lahko oddeli od zaščitene kmetije. Enako velja tudi za parc. št. 714/3, travnik 64 m2, vl. št. 200, k.o. S, saj gre le za 64 m2 zemljišča. Po odpisu parc. št. 174, 960/3 in 714/3, od zaščitene kmetije se odpiše le 3,56 % obdelovalne zemlje, 6,03 % stavbnih zemljišč, vsa volila skupaj 9,59 % zaščitene kmetije, kar nikakor ne more ogroziti gospodarske zmožnosti zaščitene kmetije. Tožnik tudi opozarja, da parcele uživa že od sklenitve izročilne pogodbe z dne 17. 10. 1990, saj se ti parceli nahajata tik pred njegovo stanovanjsko hišo. Po opravi obravnave predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Stranka z interesom v tem postopku BB na tožbo ni odgovoril. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi odločbo tožene stranke.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen status zemljišč parc. št. 960/1-del in parc. št. 714/3, obe k.o. S, ki sta predmet kupoprodajne pogodbe, v smislu ZKZ-B in ZDKG. Tožena stranka se je postavila na stališče, da sta najboljše kmetijsko zemljišče in se ju zato glede na določbo 3. odstavka 22. člena ZDKG ne sme odtujiti. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju je ugovarjal tožnik, predlagal opravo glavne obravnave in izvedbo dokazov.

Na glavni obravnavi je sodišče po izvedenem dokaznem postopku in v pogledu v listine upravnih spisov, sodnega spisa in na glavni obravnavi predloženih listin ugotovilo, da odločba tožene stranke temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in zato posledično nepravilni uporabi materialnega prava.

Tožnik po mnenju sodišča utemeljeno ugovarja zmotno ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je bilo podlaga za zavrnitev odobritve pravnega posla za parcelo 960/1-del k.o. S. Iz kupoprodajne pogodbe izhaja opredelitev obsega in sicer je predmet: del parc. št. 960/1, na katerem stoji gospodarsko poslopje (dvojni kozolec) z zemljiščem z dveh strani (s severa in zahoda) v izmeri največ 100 m2, ki bo po parcelaciji dobil novo parcelno številko. V nadaljevanju postopka odobritve pravnega posla pred upravnim organom je tožnik predložil odločbo o parcelaciji, iz katere izhaja, da je sporni del parc. št. 960/1 dobil parc. št. 960/3, opredeljena pa je bila tudi vrsta rabe te parcele, gospodarsko poslopje 51 m2 in dvorišče 69 m2, skupaj 120 m2. Ob takem dejanskem stanju, pri katerem ni dvoma, da ravno novo nastala parcela 960/3 odgovarja obsegu, ki ga je obravnavala kupoprodajna pogodba za parc. št. 960/1-del, tožena stranka in prvostopni organ nista imela podlage, da svojo odločitev, da gre za najboljša kmetijska zemljišča, utemeljita zgolj na lokacijski informaciji. Namreč odločba o parcleaciji - katastrskega organa, ki vodi izvorno evidenco podatkov glede vrste rabe zemljišč, izkazuje za sporno zemljišče status zazidanega stavbnega zemljišča. V konkurenci obeh dokazil, lokacijske informacije in odločbe, ki izkazuje vrsto rabe, bi se bila organa dolžna opreti na dokazilo katastra, ki vodi uradno evidenco o dejanski vrsti rabe, torej o stanju, ki ga dejansko izkazuje parcela, ne pa na lokacijsko informacijo, ki temelji na določbah, ki urejajo prostor v smislu načrtovane ureditve. Da je parcela 960/3 stavbno zemljišče, izhaja tudi iz predloženih in na glavni obravnavni vpogledanih fotografij. V ponovnem postopku reševanja pritožbe naj tožena stranka upošteva stališče sodišča in o pritožbi ponovno odloči ter pri tem pravilno uporabi materialno pravo v smeri, kot jo je sodišče v sodbi nakazalo.

Neutemeljen pa je tožnikov tožbeni ugovor, da odobritev ni bila potrebna. Sicer je tožnik v zvezi s tem ugovorom nejasen, saj je postopek odobritve sprožil sam, zato se postavlja vprašanje, na kaj tožnik z ugovorom meri. V kolikor pa je bil zahtevek vložen, je upravni organ bil zahtevek dolžan obravnavati in o njem odločiti. Glede na določbe ZKZ-B pa je bil organ dolžan uporabiti materialno pravo, veljavno v času vložitve zahtevka, kot je pravilno v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka.

Sodišče je zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje priče BB in opravo ogleda, ker je menilo, da izvedeni listinski dokazi dajejo podlago za odločitev o zahtevku, in da sta zato nepotrebna za dodatno razjasnitev zadeve.

Ker je bilo v postopku odobritve pravnega posla nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in posledično tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita, sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.