Jedro

Sodnica je po preteku trimesečnega roka znova izvedla že vse prej izvedene dokaze s tem, da je pisne dokaze prebrala, zato načelo neposrednosti ni bilo kršeno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z uvodoma navedeno sodbo obsojenko spoznalo za krivo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen en mesec zapora ter preizkusno dobo enega leta; na podlagi 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki znašajo 403,98 EUR ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo pritožbo obsojenke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.

2. Zagovorniki obsojene v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo vse razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, iz katerih je zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vložiti. Predlagajo, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se obsojenko oprosti očitanega kaznivega dejanja, oziroma podrejeno, da se izpodbijani sodbi razveljavita in zadeva vrne v novo odločanje pred prvostopenjsko sodišče. Uveljavljajo kršitev 17. člena ZKP, ker sodišče ni zaslišalo prič, ki jih je obsojenka omenjala v zagovoru, pa izrecno ni predlagala njihovega zaslišanja. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe ni navedeno, koliko dni je bilo oškodovankino zdravje okvarjeno, zato naj bi bilo podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe oziroma protispisnost glede odločilnega dejstva. Načelo neposrednosti pa naj bi bilo kršeno s tem, ker se obravnava, ki je bila prekinjena za več kot tri mesece, ni začela znova, ampak se je nadaljevala.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V zvezi z zaslišanjem prič, ki jih sodišče ni zaslišalo, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navedba sodišča, da je bilo nekaj dni okvarjeno zdravje oškodovanke, je zaključek glede dejanskega stanja, ki temelji na izjavi oškodovanke ter podatkih izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, načelo neposrednosti pa ni bilo kršeno, saj 28. 10. 2010 ni šlo za nadaljevanje naroka, sodnica pa je izvedla vse prej izvedene dokaze s tem, da je pisne dokaze prebrala.

4. Zagovorniki ter obsojenka se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki jim je bil posredovan na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, niso izjavili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Sodišče prve stopnje naj bi po zatrjevanjih obrambe kršilo določbo prvega odstavka 17. člena ZKP, ki zavezuje sodišče, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, ki so pomembna za izdajo zakonite odločbe, saj ni zaslišalo dveh prič, ki jih je obsojenka omenjala v svojem zagovoru. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišču prve stopnje s tem v zvezi ni moč očitati nobenih formalnih kršitev, obsojenka namreč ni podala dokaznega predloga za zaslišanje omenjenih prič, poleg tega pa je že sama pojasnila, da zaradi hrupa, ki ga je povzročal bager, niti lastnik parcele A. L. niti fant, ki je delal z bagrom, nista slišala oziroma videla, kaj se je dogajalo. Sicer pa obramba pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP dejansko uveljavlja v postopku zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Navedba sodišča prve stopnje, da je bilo za nekaj dni okvarjeno zdravje oškodovanke, je zaključek dejanske narave, ki temelji na izjavi oškodovanke, ki je sama izpovedala, da je morala zaradi poškodbe tri dni počivati. Izvedenec medicinske stroke v izvedenskem mnenju tudi zaključuje, da je bila oškodovanka zmanjšano zmožna za delo, ter navaja, da je terapija pri taki poškodbi nekajdnevni počitek. Zato obramba neutemeljeno zatrjuje protispisnost (nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke in mnenjem samim o začasni okvarjenosti poškodovankinega zdravja) ter nasprotje med izrekom sodbe ter njeno obrazložitvijo (v obrazložitvi sodbe ni navedeno, koliko dni naj bi bilo okvarjeno poškodovankino zdravje) ter s tem neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Podatki spisa ne potrjujejo nadaljnje trditve vložnice zahteve za varstvo zakonitosti, da je prišlo do relativno bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče po preteku trimesečnega roka glavne obravnave ni začelo znova, kot to določa tretji odstavek 311. člena ZKP, ampak je z narokom nadaljevalo, to pa je vplivalo na pravilnost oziroma zakonitost sodbe. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 28. 10. 2010 namreč ne izhaja, da bi šlo tega dne za nadaljevanje naroka z dne 29. 4. 2010, ampak da je sodnica posameznica, ker obsojenka na glavno obravnavo ni pristopila oziroma je pristopila šele med zaključno besedo državne tožilke, sklenila, da opravi glavno obravnavo kljub nenavzočnosti obsojenke, ker je ocenila, da so bili za to izpolnjeni zakonski pogoji, določeni v prvem odstavku 442. člena ZKP. Sodnica posameznica je tudi izvedla že vse prej izvedene dokaze s tem, da je pisne dokaze prebrala. Zato načelo neposrednosti niti z vidika personalne niti z vidika časovne neposrednosti ni bilo kršeno. Podatki spisa tako ne potrjujejo zatrjevane relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, prav tako pa obramba za zatrjevano kršitev ni izkazala vpliva na zakonitost sodbe.

10. Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ne navede pa okoliščin oziroma ravnanj, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (sodba I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008) sodišče ni dolžno in ne pooblaščeno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se zahteva za varstvo zakonitosti na splošno sklicuje. Ni namreč dovolj sklicevati se na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi se konkretiziralo in substanciralo razloge, iz katerih je pravno sredstvo vloženo.

11. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena v zvezi s 95. členom ZKP.