Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za oceno listinskega dokaza posebno znanje izvedenca ni bilo potrebno, če že laično oko zazna, da besedilo sporazuma nad podpis in žig tožeče stranke ni bilo odtisnjeno naknadno. Taka ocena je mogoča že na podlagi vsakdanjih življenjskih izkušenj sodnika, ki jih je uporabil, zato pomoči izvedenca ni potreboval.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 688,50 EUR stroškov z odgovorom na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka S. G., je dolžna tožeči stranki J. - v stečaju plačati 51.699,01 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 24. 10. 2001 dalje do plačila.
Tožena stranka S. G. je dolžna tožeči stranki J. - v stečaju plačati njene pravdne stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje posamezne odločbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo.“ V II. točki izreka sodbe je sodišče tožeči stranki naložilo, da toženi stranki plača pravdne stroške v višini 5.962,46 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.
3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo obdrži v veljavi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V tej zadevi tožeča stranka na podlagi leta 2001 sklenjene prodajne pogodbe, katere predmet je bil stroj - linija za stiskanje LŠ - SPA - 160 - 02, dogovorjena prodajna cena pa 314.500,00 EUR, vtožuje še neplačan del kupnine v višini 101.055,80 DEM oziroma 51.699,01 EUR. Med strankama ni sporna višina in način poplačila kupnine, niti, da tožena stranka tožeči stranki zadnjega dela kupnine ni plačala. Vendar je tožena stranka ugovarjala, da sta pravdni stranki sporno razmerje iz predmetne prodajne pogodbe že uredili, in sicer s sklenitvijo sporazuma o medsebojnih obveznostih z dne 2. 4. 2003, ki ima naravo poravnave po določbi 1050. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).
6. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku vpogledalo v listine obeh pravdnih strank, zaslišalo pa je toženo stranko S. G. ter priče Ž. K., D. Č. in N. C.. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ocenilo, da je zatrjevani sporazum o medsebojnih obveznostih z dne 2. 4. 2003 veljaven, zaradi česar tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uveljavlja terjatev, ki več ne obstaja. Zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.
7. Tožeča stranka v pritožbi v okviru izpodbijanja dejanskega stanja sodbe trdi, da je najpomembnejše pravno vprašanje, ali je bila volja tožeče stranke sploh skleniti sporazum, kot ga je priložila tožena stranka, saj iz vseh ravnanj tožeče stranke ta ne izhaja. Tudi takratni direktor Ž. K., kot tudi obe zaslišani priče D. Č. in N.C. so jasno povedali, da tožeča stranka ni imela niti najmanjšega namena s toženo stranko skleniti takega sporazuma. Po sklenitvi pa je tožeča stranka na toženo naslovila več dopisov, v katerih je toženi stranki ponujala različne načine poravnave medsebojnih obveznosti, kar ni logično, saj so ti v nasprotju z vsebino sporazuma. Očitno je torej, da sporazum ni odraz pravno poslovne volje tožeče stranke. Vendar se mora sodišče v dokaznem postopku omejiti na zatrjevana dejstva (prim. prvi odstavek 7. člena ZPP), ki jih dokazi, v tem primeru izpovedbe prič, ne morejo nadomestiti. Če je tožeča stranka menila, da je sklenjeni sporazum zaradi pomanjkanja volje kot ene od predpostavk veljavnosti pravnega posla izpodbojen, bi to morala uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Glede na to trditve o pomanjkanju volje tožeče stranke pri sklepanju sporazuma z dne 2. 4. 2003, ki so tudi sicer presplošne, da bi bile upoštevne, predstavljajo pritožbeno novoto, za katero tožeča stranka ni navedla razlogov iz prvega odstavka 337. člena ZPP, zato jih višje sodišče ni upoštevalo. Katere ostale okoliščine kažejo na to, da sporazum ni bil sestavljen 2. 4. 2003, pa pritožnica ni navedla, zato se o teh okoliščinah ne more izreči niti višje sodišče. Nadalje je zato neutemeljeno tudi sklicevanje na dejstvo, da je tožeča stranka po dnevu sklenitve sporazuma na toženo stranko naslovila več dopisov, v katerih je toženi stranki ponujala različne načine poravnave medsebojnih obveznosti. Že iz izpovedbe Ž. K. pa gre razbrati, da je razlog za to nestrinjanje nadzornega odbora tožeče stranke z rešitvijo v sporazumu, ki jo je v imenu tožeče stranke dosegel Ž. K.. Tožena stranka je zaslišana tudi pojasnila, da je predmetni sporazum tako pozno v spis vložila po navodilu svojega odvetnika, pri čemer tožena stranka niti ne trdi, da bi to storila prepozno v smislu procesnih določb ZPP.
8. Tožeča stranka se nadalje sprašuje, zakaj sodišče ne bi poklonilo vere pričam tožeče stranke, ki so vse izrecno zavrnile sklenitev sporazuma s takšno vsebino, po drugi strani pa je bilo potrjeno, da so prazne predtiskovine nosili s seboj po sestankih. Vendar je dokazna ocena izpovedi prič izčrpna, logična in prepričljiva in višje sodišče vanjo ne dvomi. Sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo, zakaj in katerim nasprotujočim si ter očitno pristranskim izpovedbam ni sledilo. Slednje zapisniki o zaslišanjih Ž. K., D. Č. in N. C. v celoti potrjujejo. Dejstvo, da so predstavniki tožeče stranke prazne predtiskovine nosili s seboj po sestankih, pa na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sporazum med strankama (v prilogi B48) pristen, niti ne more vplivati.
9. Pritožnica meni tudi, da so izvajanja sodišča v točki 17 sodbe (glede sporazuma z dne 2. 4. 2003) brez osnove, predvsem pa temeljijo na primerjavah pisave, za katere sodišče ni usposobljeno, saj je povsem verjetno, da bi bila za naknadno vpisovanje v dopis tožeče stranke uporabljena ista pisava, kot je bila uporabljena za tiskanje osnovnega bianko dopisa. A tudi po stališču višjega sodišča za oceno tega listinskega dokaza posebno znanje izvedenca ni bilo potrebno, saj pritrjuje navedbi sodišča prve stopnje, da že laično oko zazna, da besedilo sporazuma nad podpis in žig tožeče stranke ni bilo odtisnjeno naknadno; to bi se namreč na dopisu neizogibno poznalo. Taka ocena je mogoča že na podlagi vsakdanjih življenjskih izkušenj sodnika, ki jih je uporabil, zato pomoči izvedenca ni potreboval. Nenazadnje je tožeča stranka sama tekom postopka spreminjala svoje trditve glede sklenitve sporazuma, od katerih pa se ni, kot je pokazal dokazni postopek, nobena potrdila, kar kaže predvsem na to, da je tožeča stranka verodostojnost sporazuma izpodbijala predvsem zato, ker se je z njegovo veljavnostjo njena terjatev izkazala za neutemeljeno.
10. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka svoje stroške pritožnega postopka nosi sama, saj s pritožbo niso uspele, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške, ki jih je imela z odgovorom na njeno pritožbo. Skladno z določbo prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi jih je višje sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi (OT). tožena stranka je priglasila 1.250 točk za odgovor na pritožbo in 20% DDV, kar skladno s 1. točko tar. št. 21 OT znaša 573,75 EUR, skupaj z DDV pa 688,50 EUR.