Jedro

Po določilih 3. odstavka 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. S tem, ko sodišče ni upoštevalo, da bi bilo treba pred presojo, ali so nekatere disciplinske kršitve zastarale ali ne, ugotoviti, kdaj je pristojni organ tožene stranke zvedel za kršitev in storilca, je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je spremenilo odločitvi disciplinskih organov tožene stranke tako, da je ugotovilo, da je tožnik dne 5.11.1997, 6.10.1997, 13.11.1997, 10.12.1997, 28.10.1997 in 22.10.1997 storil dve hujši kršitvi delovnih obveznosti po določilih 1. in 8. točke 20. člena Pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti delavcev delavcev tožene stranke. Namesto disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja mu je izreklo disciplinski ukrep denarne kazni v višini 15 % plače za dobo šestih mesecev. Ugotovilo je, da je tožnik storil hujše kršitve, določene v 20. členu Pravilnika o disciplinski in materialni odgovornosti tožene stranke. Za prenehanje delovnega razmerja bi morale biti ugotovljene tudi okoliščine, ki jih določa 26. člen Pravilnika, ki pa po presoji sodišča prve stopnje niso bile ugotovljene. Tožniku tako ni bilo mogoče izreči disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Glede preostalih disciplinskih kršitev je sodišče odločbi disciplinskih organov tožene stranke razveljavilo, odločilo o tožnikovi reintegraciji ter mu priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, do katerih bi bil upravičen, če bi delal - za čas od 3.6.1998 do pravnomočnosti sodbe. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče zavrnilo.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje, ker naj bi njen izrek med drugim nasprotoval razlogom sodbe. Ti naj bi bili nejasni. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo posledic kršitev kot kvalifikatornih okoliščin. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, vendar ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava, ker ni ugotavljalo, ali sta uvedba in vodenje disciplinskega postopka zastarala. Presodilo je, da je zastaralo vodenje disciplinskega postopka za vse hujše kršitve, storjene pred 29.11.1997. Zastarala ni le hujša kršitev, ki jo je tožnik storil 10.12.1997, ko je bil neupravičeno odsoten z dela. Zaradi te kršitve ni bil bistveno moten proces dela pri toženi stranki.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje. Navaja, da ni pravilna ugotovitev sodišča druge stopnje, da so kršitve, storjene pred 29.11.1997, zastarale, saj takšna presoja ne ustreza ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj je bil organ, ki je pristojen za uvedbo disciplinskega postopka, seznanjen z ravnanjem tožnika, ki ima znake disciplinske kršitve. Sodišče druge stopnje je subjektivni zastaralni rok za vodenje postopka zmotno štelo od dneva storitve kršitve. Če se je sodišče druge stopnje oprlo na zakonska pravila o subjektivnih zastaralnih rokih, je zmotno štelo, da je bil organ, pristojen za uvedbo disciplinskega postopka, seznanjen s kršitvami v istem času, kot so bile kršitve storjene. To dejstvo v sodnem postopku ni bilo ugotovljeno. Organ, ki je pristojen za uvedbo disciplinskega postopka, je s potrebnimi podatki o tožnikovih kršitvah razpolagal šele 15.12.1997, ko je bila tudi vložena zahteva za uvedbo disciplinskega postopka. Od 15.12.1997 do 29.5.1998, ko je disciplinski organ druge stopnje odločil o tožnikovem ugovoru, pa šestmesečni zastaralni rok za vodenje disciplinskega postopka ni potekel. Sodišče druge stopnje bi moralo navesti, kdaj je pristojni organ zvedel za kršitve. Treba bi bilo tudi upoštevati, da je tožnik storil v kratkem času celo vrsto hujših kršitev in da bi jih bilo treba šteti kot nadaljevano hujšo kršitev. Zastaranje je torej pričelo teči šele od zadnjega dejanja. Sicer pa je že hujša kršitev z dne 10.12.1997 takšna, da je bilo zaradi nje tožniku utemeljeno izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ker je prišlo zaradi nje do bistvenih motenj v delovnem procesu.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 17/91-I, 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revident ni navajal drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zato sodišče sodbe sodišča druge stopnje ni dodatno preizkušalo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Revident utemeljeno zatrjuje, da je pritožbeno sodišče svojo odločitev oprlo na dejstva, ki niso bila ugotovljena v dokaznem postopku. Spremenilo je sodbo sodišča prve stopnje, ker je štelo, da je za nekatere hujše kršitve tožnika vodenje disciplinskega postopka zastaralo zaradi poteka šestmesečnega subjektivnega zastaralnega roka, ki teče od dneva, ko pristojni organ zve za kršitev in storilca. Sodišče je štelo, da je pristojni organ zvedel za kršitve tožnika dne 15.12.1997, čeprav to odločilno dejstvo ni bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, zato pritožbeno sodišče v določilih 1. točke 373. člena ZPP ni imelo pravne podlage za spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

Po določilih 3. odstavka 67. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90) vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev delovne obveznosti in za storilca, oziroma po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Ker tožnik izpodbija zakonitost izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je bilo treba v sodnem postopku med drugimi materialnopravnimi vprašanji preizkusiti tudi to, ali disciplinske kršitve, ki jih je storil tožnik, morda niso zastarale. Sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvedlo dokaznega postopka.

Sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da so vse hujše kršitve, zaradi katerih je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, razen tiste, ki jo je tožnik storil 10.12.1997, zastarale. S tem, ko ni upoštevalo, da bi bilo treba pred presojo ali so nekatere disciplinske kršitve zastarale ali ne, ugotoviti, kdaj je pristojni organ tožene stranke zvedel za kršitev in storilca, je sodišče druge stopnje tudi (ob kršitvi določbe 373. člena ZPP) zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišči nista raziskali, kdaj so organi tožene stranke, pristojni za uvedbo disciplinskega postopka, zvedeli za posamezno hujšo kršitev in storilca, zato nista preizkusili ali je vodenje disciplinskega postopka zaradi hujših kršitev, ki jih je storil tožnik, zastaralo ali ne, ugotovitev tega dejstva pa je odločilna za presojo ali sta sodbi zakoniti ali ne. Tako je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je revizijsko sodišče po določilih 2. odstavka 395. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. Pri tem bo lahko sodišče odgovorilo tudi na navedbe tožene stranke, ali je zaradi kršitve, ki jo je tožnik storil dne 10.12.1997, prišlo do bistvenih motenj v delovnem procesu. Treba bo upoštevati in presoditi ugotovitve sodišča prve stopnje, po katerih je bil tožnik po evidenci prisotnosti dne 10.12.1997 na delu v dopoldanskih urah, po planu dela pa bi moral biti na svojem delovnem mestu kot dežurni od 19. ure do 23. ure. Popoldne bi se moral ob prihodu na delo javniti Srečku K., česar pa ni storil. Zato je moral dežurati K. sam, kar bi lahko pomembno vplivalo na delovni proces pri toženi stranki.

Določbe ZPP ter ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.