Jedro

Sodišče je ustrezno poudarilo, da nekajminutna odsotnost učitelja iz telovadnice (npr. zaradi odhoda na wc ipd.) ali krajša nepozornost (pogled vstran, zavezovanje športnih copat ipd.) v času trajanja ogrevalnega teka pri otrocih tretjega in četrtega razreda še ne pomeni opustitve dolžnega skrbnega nadzora. Še posebej, če gre za tek v krogu v isti smeri in ne za izvajanje zahtevnejših vaj ali iger, kjer se otroci prosto gibljejo po telovadnici. Otroci v tej starosti so že sposobni razumevanja pravil, ki so jim dana. Sam tek pa ne predstavlja nevarne dejavnosti, sploh če je izveden na ustrezni podlagi, v ustrezni obutvi ter se izvaja v krogu in v isti smeri kot v slednjem primeru. Dogodek se je zgodil v trenutku in nastale škode – tudi po presoji pritožbenega sodišča – ne bi moglo preprečiti še tako skrbno nadzorstvo učiteljice. Od nje ni mogoče zahtevati, da prav vsak trenutek pazi in spremlja vsakega učenca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zaradi padca pri telesni vzgoji in poškodovanja dveh stalnih zob uveljavljal odškodnino v višini 12.000 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo 5,20 EUR toženkinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožnik odločitve sodišča ne sprejema in zoper njo vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP); pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje z ustreznimi materialno pravnimi napotki. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

V pritožbi poudarja, da je sodišče napačno ali vsaj nepopolno ugotovilo dejansko stanje in izdalo nezakonito sodbo. Ni izvedlo dokazne ocene na podlagi vsakega izvedenega dokaza posebej in v povezavi z vsemi skupaj, temveč temelji dokazna ocena na izoliranju posameznih izvedenih dokazov. Sodišče je privilegiralo toženkino ključno pričo. Ni strmelo k enakovrednim pravicam pravdnih strank, saj se ni opredelilo do vseh njegovih navedb in prič.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženki, ta pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je materialnopravno izhodišče za odločanje pravilno našlo v določbah prvega odstavka 131. člena, 144. člena in prvega odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).

6. V času škodnega dogodka je bil ml. tožnik zaupan v varstvo vzgojno izobraževalni organizaciji (osnovni šoli), ki je imela svojo odgovornost zavarovano pri toženki. Nobenega dvoma ni, da je šoli, poleg skrbi za izobraževanje, podeljena tudi skrb za varstvo in varnost učencev ves čas njenega nadzora. Pritožba odpira vprašanje, ali je zavarovanka toženke nad ml. tožnikom vršila ustrezen nadzor v času izvajanja športne vzgoje. Očitki o napačni in kot je mogoče smiselno povzeti iz pritožbe, nekritični dokazni oceni, ki ni upoštevala izpovedb posameznih prič o vseh okoliščinah1, niso utemeljeni in za odločitev niti niso bistveni. V skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP se mora sodišče opredeliti le do odločilnih dejstev.

7. Pritožbeno sodišče sledi prepričljivi argumentaciji v izpodbijani sodbi, da toženkina zavarovanka za škodo ni odgovorna. Tožnik je tisti, ki zatrjuje protipravnost ravnanj toženkine zavarovanke, zato ni nenavadno, še manj napačno, da mu je bilo v zaslišanju naloženo skiciranje ključnih lokacij škodnega dogodka.

8. Sodišče je ustrezno poudarilo, da nekajminutna odsotnost učitelja iz telovadnice (npr. zaradi odhoda na wc ipd.) ali krajša nepozornost (pogled vstran, zavezovanje športnih copat ipd.) v času trajanja ogrevalnega teka pri otrocih tretjega in četrtega razreda še ne pomeni opustitve dolžnega skrbnega nadzora. Še posebej, če gre za tek v krogu v isti smeri in ne za izvajanje zahtevnejših vaj ali iger, kjer se otroci prosto gibljejo po telovadnici. Otroci v tej starosti so že sposobni razumevanja pravil, ki so jim dana. Sam tek pa ne predstavlja nevarne dejavnosti, sploh če je izveden na ustrezni podlagi, v ustrezni obutvi ter se izvaja v krogu in v isti smeri kot v slednjem primeru.

9. Sodišče je izčrpno in z življenjsko logičnimi razlogi pojasnilo, da je učiteljica zadostila pravnemu standardu potrebne skrbnosti. Tožnik zatrjuje, da je med tekom padel, ker ga je porinil eden od učencev. Dogodek se je zgodil v trenutku in nastale škode – tudi po presoji pritožbenega sodišča – ne bi moglo preprečiti še tako skrbno nadzorstvo učiteljice. Od nje ni mogoče zahtevati, da prav vsak trenutek pazi in spremlja vsakega učenca.

10. Sodišče je nazorno pojasnilo, da tožnik ni padel in se poškodoval zaradi teka v gruči ali zaradi „metanja na blazine“, marveč zaradi tega, ker se je spotaknil. Četudi bi padel zaradi sošolčevega poriva – česar sodišče ni ugotovilo – to samo po sebi še ne vzpostavlja odgovornosti toženkine zavarovanke. Tožnik ni zatrjeval, da bi pred njegovim padcem potekalo kakršno koli prerivanje, ki bi terjalo učiteljičin poseg. Zato (tudi) ni bistvena učiteljičina prisotnost v času škodnega dogodka, saj nezgode, glede na hipnost dogajanja, v nobenem primeru ne bi mogla preprečiti.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje opredelitev do vseh pravno pomembnih dejstev, pritožba pa ne vzbuja dvoma v zaključek o odsotnosti elementa protipravnosti v ravnanjih toženkine zavarovanke.

12. Glede na zgoraj pojasnjeno pritožba ni utemeljena. Podane pa tudi niso kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo potrditi (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov. Odločitev o tožnikovih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Da učiteljica ni znala povedati, kaj se je zgodilo, in o tožnikovih navedbah „metanja na blazine“.