Jedro

V konkretnem primeru kot znaka ni mogoče šteti le deklaracije (nalepke), ampak znak obsega vse grafične elemente embalaže. Proizvodi dolžnice so opremljeni s takšno embalažo in to predstavlja oznako tega blaga v gospodarskem prometu.

Dejstvo, da se izdelki prodajajo v embalaži, ki jasno označuje njihovo pravo komercialno poreklo (proizvajalec izdelkov in njegova lastna blagovna znamka), preprečuje zmedo med kupci rezervnih delov.

Čeprav dolžnica uporablja ime znamke brez dodatka ("za"), se v konkretnem primeru ime znamke uporablja v okviru celotnega opisa namena blaga na deklaraciji, kar s stopnjo verjetnosti izkazuje referenčno uporabo oziroma uporabo, ki ima le informacijski pomen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Upnici sami krijeta svoje pritožbene stroške, morata pa dolžnici v roku 15 dni povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnic za izdajo začasne odredbe, s katero bi sodišče dolžnici pod grožnjo denarne kazni prepovedalo uporabo blagovnih znamk prve upnice, ji naložilo odpoklic izdelkov, ki naj bi te znamke kršili, in ji naložilo razkritje podatkov o izvoru in distribucijskih tokovih zatrjevano kršečega blaga od 22. 12. 2014 dalje (I. točka izreka). Upnicama je naložilo povračilo 223,99 EUR dolžničinih stroškov postopka (II. točka izreka).

2.Zoper sklep sta se pritožili upnici, ki izpodbijata sklep v celoti, iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka.

3.Dolžnica je odgovorila na pritožbo s predlogom, da se zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

Bistveno dejansko stanje in presoja sodišča prve stopnje

Prva upnica je imetnica blagovnih znamk MAN, druga pa imetnica licence za uporabo blagovnih znamk, pooblaščena tudi za njihovo uveljavljanje, in sicer štirih mednarodnih znamk z designacijo na EU (tri figurativne:

in ena besedna znamka MAN) ter ene figurativne znamke EU:

6. Pod temi znamkami upnici dajeta na trg senzorje dušikovega oksida, ki so predstavljeni tako:

7. Sporna je deklaracija na embalaži za senzor dušikovega oksida danskega proizvajalca Dinex, ki ga trži dolžnica. Ta namreč vsebuje besedo MAN, kar je prikazano tako:

8. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjena predpostavka verjetnosti kršitve znamk upnic. Ugotovilo je, da beseda MAN na deklaraciji senzorja Dinex ni uporabljena kot znamka oziroma znak, s katerim bi domnevni kršitelj označeval svoje blago. To je namreč na celotni embalaži jasno označeno z navedbo proizvajalca Dinex in njegovo blagovno znamko DinSensor. Beseda MAN, ki je sicer uporabljena na deklaraciji, po presoji sodišča prve stopnje ni prevladujoči del znaka, s katerim je označeno blago. Sodišče prve stopnje je presojalo tudi verjetnost zmede glede izvora blaga z vidika povprečnega potrošnika in ugotovilo, da te verjetnosti ni, saj je beseda MAN komaj opazna. Ker povprečen potrošnik ni v zmoti glede izvora blaga, uporaba besede MAN tudi ne škodi razlikovalnemu značaju in ugledu te znamke. Sodišče prve stopnje je nadalje ocenilo, da se dolžnica utemeljeno sklicuje na obstoj izjeme, ki se nanaša na referenčno rabo. Uporaba znamke je dovoljena, saj je nujna za identifikacijo vozil, za katere je primeren neoriginalni rezervni del. Glede na vse navedeno je zaključilo, da uporaba besede MAN na spornih izdelkih tudi ni dejanje nelojalne konkurence, medtem ko se na način prodaje predlagana začasna odredba ne nanaša.

9. Upnici v pritožbi vztrajata, da je beseda MAN na deklaraciji (nalepki) senzorja Dinex uporabljena kot znamka oziroma znak za označevanje blaga, treba pa je gledati verjetnost zmede v širšem pomenu, saj bo javnost mislila, da obstaja povezava med Dinex-om in MAN. Pravita, da bi bilo treba primerjati zgolj deklaracijo (nalepko) in ne celotno embalažo, na deklaraciji (nalepki) pa je beseda MAN razlikovalni del. Uporaba znaka MAN na deklaraciji bo privedla do nepoštenega izkoriščanja ugleda znamk upnic, izjema glede referenčne rabe pa po mnenju upnic ni utemeljena, ker dolžnica po navedbah pritožbe uporablja znamko MAN v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in ne za označevanje namena svojega proizvoda.

Presoja pritožbenega sodišča

10.Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe je 123. člen Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1), v zvezi z dejanji nelojalne konkurence pa splošna določba 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) o zavarovanju nedenarne terjatve. Obema pravnima podlagama je skupno, da mora upnik izkazati za verjetno, da njegova terjatev obstoji (kar v zvezi z zatrjevano kršitvijo blagovne znamke pomeni izkaz verjetnosti, da je upnik imetnik pravice in da je bila njegova pravica kršena ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena). Poleg tega mora upnik s stopnjo verjetnosti izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. S predpostavko nevarnosti se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, ker je s stopnjo verjetnosti ugotovilo že, da ni izkazan obstoj terjatve.

Verjetnost kršitve blagovnih znamk

11.Za znamke EU in mednarodne znamke, designirane na EU, se uporablja Uredba EU 2017/1001 o blagovni znamki Evropske unije (v nadaljevanju: Uredba). Med strankama ni sporno, da je prva upnica imetnica zatrjevanih znamk, in tudi ne, da je podana enakost blaga, saj tako upnici kot dolžnica dajeta na trg senzorje dušikovega oksida.

12.Pritožba nima prav, da bi bilo treba presojati samostojno uporabo blagovne znamke MAN na deklaraciji (nalepki) in ne na celotni embalaži, skupaj z deklaracijo. V konkretnem primeru sta embalaža in deklaracija celota. Za presojo primerjave znamke in domnevno kršečega znaka je treba upoštevati celotni vtis, podrobnosti niso odločilne, ker jim povprečni potrošnik navadno ne posveča posebne pozornosti. Pogosto znamke in kršečega znaka niti ne more neposredno primerjati, zato se mora zanesti na podobo, ki jo ima v spominu. Označevanje domnevno kršečega blaga (znak) dolžnice predstavlja celotna embalaža z deklaracijo. Eden od kriterijev presoje kršitve blagovnih znamk upnic je pogoj „dobrih poslovnih običajev“, v okviru katerega je treba upoštevati celostno predstavitev proizvoda s strani dolžnice (sodba SEU C-228/03, Gillette). Tudi zadeva SEU C-251/95 (Sabel BV v Puma AG), na katero se sklicujeta upnici, poudarja, da je stopnjo podobnosti med znakoma mogoče določiti le na osnovi celovite presoje.

13.Kršitev pravic iz znamke je podana le v primeru, če je sporni znak enak ali podoben znamki. Obseg znamke je enopomensko določen z registracijo. Drugače je z znakom, ki je predmet primerjave z znamko. Obseg znaka ni jasno določen, temveč je treba v konkretnih primerih ugotavljati, kaj obsega. S pojmom znak se opredeljuje znak ali kombinacija znakov, s katerim domnevni kršitelj v gospodarskem prometu označuje svoje blago ali storitve. A contrario to pomeni, da kot znaka ni mogoče šteti le posamičnega elementa, iztrganega iz grafične celote, saj zgolj ta izsek ni tisto, s čimer se domnevni kršitelj predstavlja v gospodarskem prometu.1 V konkretnem primeru tako kot znaka ni mogoče šteti le deklaracije (nalepke) in na njej samo besede MAN, kot se neutemeljeno zavzemata upnici v pritožbi, ampak znak obsega vse grafične elemente embalaže. Proizvodi dolžnice so opremljeni s takšno embalažo in to predstavlja oznako tega blaga v gospodarskem prometu.

14.Sicer pa upnici s predlogom za izdajo začasne odredbe nista zahtevali le odstranitve ali uničenja spornih deklaracij (nalepk),2 ampak prepoved prometa in odpoklic ter izključitev iz prometa vsega domnevno kršečega blaga, ki ustreza zatrjevanemu videzu celotne embalaže. Upnici torej s predlagano začasno odredbo zahtevata zelo širok obseg varstva, katerega nista omejili le na deklaracije (nalepke) na embalaži, ampak na celoti videz blaga (embalaže). Že to (očitno nesorazmerje) je samostojen razlog za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe (3. člen ZIZ v zvezi s sedmim odstavkom 123. člena ZIL-1).

O verjetnosti obstoja kršitve po točki a) drugega odstavka 9. člena Uredbe (dvojna enakost)

15.Skladno s točko a) drugega odstavka 9. člena Uredbe daje znamka imetniku pravico, da prepreči tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da bi v gospodarskem prometu uporabljali katerikoli znak, če je znak enak blagovni znamki EU in se uporablja v zvezi z blagom ali storitvami, ki so enake tistim, za katere je registrirana blagovna znamka EU.

16.Pritožnici z vztrajanjem, da je uporaba na deklaraciji (nalepki) samostojna uporaba blagovne znamke MAN, ne moreta uspeti, saj ne upoštevata zgoraj navedene presoje celotnega vtisa. Enako tudi ne s sklicevanjem na sodbo SEU C-533/06, ki se nanaša na dopustnost uporabe znamke pri primerjalnem oglaševanju, torej v (primerjalnih) oglasih in ne za označevanje blaga. Pritožbena navedba, da ni pomembno, da so na embalaži tudi drugi znaki, in da blagovne znamke na embalaži niso enakomerno ena poleg druge, spregleda, da je na embalaži domnevno kršečega blaga dominantna in poudarjena blagovna znamka proizvajalca DinSensorTM in proizvajalec Dinex, beseda MAN pa je uporabljena na deklaraciji, nepoudarjeno in v sklopu opisa blaga „NOx SENSOR MAN E6“. Deklaracija je namenjena posredovanju potrebnih informacij potrošnikom zlasti glede značilnosti, uporabe in namembnosti izdelka. V tem postopku zavarovanja je tako verjetno izkazano, da je beseda MAN uporabljena v tej funkciji (deklaracije), ne pa kot znamka, se pravi v smislu označevanja izvora blaga in storitev. Glede na to pritožnici nista uspeli omajati pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da ni izkazana verjetnost, da bi uporaba besede MAN na deklaraciji (nalepki) izpolnjevala temeljno funkcijo znamke, da so proizvodi proizvedeni pod nadzorom upnic.3

O verjetnosti obstoja kršitve po točki b) drugega odstavka 9. člena Uredbe (verjetnost zmede)

17.Skladno s točko b) drugega odstavka 9. člena Uredbe daje znamka imetniku pravico, da tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, prepreči uporabo znaka tudi v primeru, če je znak podoben znamki in se uporablja za enako blago, za katerega je registrirana blagovna znamka, ter zaradi tega obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja znaka in blagovne znamke. Verjetnost zmede v javnosti, kar vključuje tudi verjetnost povezovanja z znamko MAN, se presoja z vidika povprečnega potrošnika. Ta mora biti v zmedi glede izvora blaga, se pravi glede proizvajalca ali dobavitelja blaga, kar obstaja tudi v primeru, če bi potrošnik lahko nepravilno domneval, da obstaja širša vrste gospodarske povezave med uporabniki znamk.

18.Pritožbeno sklicevanje na verjetnost zmede v širšem smislu, da naj bi javnost mislila, da obstaja povezava med Dinex-om in MAN, saj je na embalaži Dinex, na deklaraciji pa MAN, spregleda, da je na embalaži poudarjeno in dominantno navedena blagovna znamka DinSensorTM in proizvajalec Dinex (oboje z modro barvo in večjimi črkami) ter navedena spletna stran http://www.dinex.net/ (tudi z modro barvo). Poleg tega beseda MAN na deklaraciji ni uporabljena samostojno, ampak v besedilu „NOx SENSOR MAN E6“. V nasprotju z navedenim so navedbe upnic v pritožbi, da javnost lahko domneva, da med njima in dolžnico obstaja poslovna povezava, pavšalne. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo SEU C-120/04, saj beseda MAN ni postavljena ob oznaki proizvajalca Dinex ali njegovi blagovni znamki DinSensor, poleg tega sta oznaki proizvajalca Dinex in njegove blagovne znamke DinSensor na embalaži bistveno bolj poudarjeni, z večjimi črkami in v izstopajoči modri barvi, v primerjavi z uporabo besede MAN na deklaraciji, ki je navedena skupaj z besedilom NOx SENSOR MAN E6. Glede na takšne okoliščine konkretne označbe spornega blaga ni pomembno, da ima sicer znamka MAN zaradi svojega ugleda povečan razlikovalni značaj, na kar se neutemeljeno sklicujeta upnici v pritožbi.

19.Pritožnici tudi ne moreta uspeti s pavšalnim sklicevanjem na sodno prakso SEU, da obstaja verjetnost zmede, če bi se javnost zmotila glede izvora zadevnega blaga ali storitev, to je, če bi javnost lahko verjela, da blago ali storitve izvirajo iz ekonomsko povezanih podjetij. Okoliščine konkretnega primera tega ne potrjujejo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V konkretnem primeru so kupci rezervnih delov praviloma poklicni prejemniki, ki rezervne dele uporabljajo v skladu s klavzulo o popravilu.4 V zadevi SEU T-792/17 MAN Truck & Bus proti EUIPO je bilo predpostavljeno, da so storitve popravila in vzdrževanja vozil in motorjev namenjene tako strokovnjakom kot lastnikom (tovornih) vozil, ki morajo redno popravljati in vzdrževati svoja vozila (točka 36), oboji pa kažejo višjo raven pozornosti od povprečja (točka 46). Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da ni verjetno, da bi strokovna in splošna javnost lastnikov (tovornih) vozil spregledala jasne označbe na embalaži. Tudi po stališču pravne teorije dejstvo, da se izdelki prodajajo v embalaži, ki jasno označuje njihovo pravo komercialno poreklo (npr. blagovna znamka neodvisnega proizvajalca teh izdelkov), preprečuje zmedo med kupci rezervnih delov.5 Poreklo izdelka v tem primeru potrošniku zagotavlja vidno označena lastna blagovna znamka DinSensor in proizvajalec Dinex. Na to funkcijo te blagovne znamke po presoji pritožbenega sodišča ne vpliva namestitev manjše deklaracije (nalepke), ki blagovne znamke izdelka in proizvajalca ne prekriva. Deklaracija s svojo vsebino, namenom, velikostjo, videzom in namestitvijo ne daje vtisa o poreklu blaga, saj je to povsem jasno in poudarjeno na preostalem delu embalaže (blago blagovne znamke DinSensorTM

proizvajalca Dinex).⁶ Glede na to je neutemeljeno pavšalno sklicevanje pritožbe na uveljavljeno sodno prakso SEU. Zadeva SEU C-39/17 se nanaša na osnovo za odmero prispevkov, ki se pobirajo glede na letni promet družb, in zato ni primerljiva. V konkretnem primeru blagovni znamki DinSensor in MAN nimata enakega zaporedja črk, kot je bil primer v zadevi SEU C 20/14 (BGW), nista niti podobni, kot v zadevi SEU C-251/95 (Sabel BV v Puma AG), in tudi nimata enake predpone, kot so bile okoliščine primera v zadevi SEU C-317/10 (UNIWEB in UNIZINS), zato se pritožba na te odločbe SEU neutemeljeno sklicuje. Končno pa ni primerljiva zadeva SEU C-278/08, saj upnici nista zatrjevali, da bi dolžnica v okviru storitve internetnega referenciranja, ki povzroči prikaz oglasov v rubriki „sponzorirane povezave“ internetnega iskalnika, uporabila ključne besede, ki bi bile enake ali podobna znamki MAN.

20.Presoja verjetnosti zmede temelji na presoji podobnosti znaka in znamke, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo (14. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da znak, s katerim je dolžnica označevala svoje blago, ni enak znamki upnic (13. točka obrazložitve), čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Presojalo pa je tudi, ali podobnost znaka dolžnice in znamke upnic zadostuje, da nastane verjetnost zmede. Zato ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni opravilo presoje enakosti ali podobnosti primerjanih znakov. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi zatrjevane pomanjkljivosti izpodbijanega sklepa ni podana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da povprečen potrošnik ob pogledu na deklaracijo in embalažo spornega proizvoda najverjetneje ne bi bil v zmoti, da je kupil originalni senzor znamke MAN, saj je ta beseda le na deklaraciji in komaj opazna, ob siceršnji jasni in prevladujoči oznaki DinSensor in Dinex na embalaži (14. točka obrazložitve). Glede uporabe besede MAN na deklaraciji pa je ugotovilo, da ta ni prevladujoči del znaka, s katerim je blago označeno (13. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je torej določilo razlikovalne in prevladujoče (dominantne) učinke znaka. Na tej podlagi je nato pravilno opravilo celovito presojo, ali gre za takšno podobnost, da obstaja verjetnost zmede.⁷ <em>Presoja podobnosti znaka ni sama sebi namen,</em> ⁸ ampak je del presoje posledične verjetnosti zmede.⁹ Pritožba neutemeljeno ponavlja domnevno dominantni del deklaracije, ki naj bi bila beseda MAN, saj je glede na že obrazloženo treba presojati celotno embalažo (celotni vtis). Neutemeljeni so zato tudi pritožbeni očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava.

<em>O verjetnosti obstoja kršitve po točki c) drugega odstavka 9. člena Uredbe (znamka z ugledom)</em>

21.Uporaba enakega ali podobnega znaka blagovni znamki je prepovedana tudi, če znamka uživa ugled in se z neupravičeno uporabo znaka na nepošten način izkorišča ali oškoduje razlikovalni značaj ali ugled blagovne znamke EU (točka c) drugega odstavka 9. člena Uredbe). Pritožba v tem delu napačno povzema izpodbijani sklep, da je glede obstoja kršitve na podlagi točke c) drugega odstavka 9. člena Uredbe sodišče prve stopnje navedlo (le), da ker potrošnik ni v zmoti glede izvora blaga, uporaba besede MAN ne škodi razlikovalnemu značaju in ugledu te znamke. S tem v zvezi se namreč pritožba sklicuje na to, da omenjena določba Uredbe ne vsebuje pogoja verjetnosti zmede. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnici glede na (prej) pojasnjeno ni mogoče očitati, da na nepošten način izkorišča ali oškoduje razlikovalni značaj ali ugled blagovne znamke MAN. Presojo, da uporaba besede MAN na deklaraciji ne škodi razlikovalnemu značaju in ugledu te znamke, pa je oprlo na ugotovitev, da ni verjetno, da bi bil potrošnik v zmoti glede izvora blaga. Upnici se v pritožbi zgolj pavšalno sklicujeta, da bo uporaba znaka (deklaracije) privedla do nepoštenega izkoriščanja ugleda znamke MAN in da uporaba znaka lahko vodi do zaznave, da sta upnici povezani z dolžnico in lahko dolžnica tako olajša trženje senzorjev dušikovega oksida. Navedeno sicer za odločitev v tej zadevi ni odločilno, saj je pogoj za ugotovitev kršitve po tej določbi, da gre za „neupravičeno uporabo“. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da ta pogoj ni s stopnjo verjetnosti izkazan, saj se je dolžnica utemeljeno sklicevala na obstoj izjeme po točki c) prvega odstavka 14. člena Uredbe, ki dovoljuje uporabo znamke za referenčno uporabo.

<em>Referenčna uporaba </em>

22.Po točki c) prvega odstavka 14. člena Uredbe imetnik blagovne znamke nima pravice tretji osebi prepovedati, da bi v gospodarskem prometu uporabljala blagovno znamko EU za namen opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te blagovne znamke, zlasti kadar je uporaba te blagovne znamke potrebna zaradi označevanja predvidenega namena proizvoda ali storitve, predvsem za dodatke ali nadomestne dele. Prav v avtomobilski industriji so pogosti primeri, ko ne gre za kršitev znamke, če nekdo uporablja znamko za označitev namena proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele. Kot primer se navaja uporaba besed „Prodajamo nadomestne dele FORD“, kar ne pomeni kršitve znamke FORD (čeprav ne uporablja besed „za FORD“).¹⁰

23.Temeljna zahteva za to omejitev pravic iz znamke je, da mora biti uporaba znamke s strani dolžnice v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Upnici se v pritožbi sklicujeta na sodbo SEU C-228/03, Gillette, skladno s katero pogoj dobrih poslovnih običajev pomeni v bistvu izraz obveznosti lojalnosti glede legitimnih interesov imetnika znamke, uporaba znamke na način, s katerim lahko daje vtis, da obstaja tržna povezava med tretjo osebo in imetnikom znamke, pa ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji. Vendar navedena sodba v nadaljevanju pojasnjuje, da je treba pri presoji ravnanja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji upoštevati med drugim celotno predstavitev proizvoda s strani tretje osebe, način prikaza znamke, razlike med znamko in znakom tretje osebe in prizadevanje za zagotovitev razlikovanja obeh proizvodov. Navaja tudi, da zgolj dejstvo uporabe znamke za označitev namena proizvoda nujno ne pomeni, da tretja oseba svoj proizvod predstavlja kot proizvod, ki je enake kakovosti ali ima enake značilnosti kot proizvod, ki se prodaja pod znamko. Glede na okoliščine konkretnega primera, in sicer da je na embalaži izdelka jasno predstavljena njegova blagovna znamka (DinSensor^TM ) in proizvajalec (Dinex), beseda MAN pa je le ena od besed na deklaraciji pri opisu namena proizvoda (Nox Sensor Man E6), pritožbeno sodišče pritrjuje, da v tej fazi postopka (zavarovanja) ni s stopnjo verjetnosti izkazano, da bi šlo za ravnanje v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji.

24.Pritožnici se pravilno sklicujeta na sodbo SEU C-63/97, BMW, v kateri je pojasnjeno, da uporaba znamke ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, če se uporablja na način, ki ustvarja vtis, da obstaja komercialna povezava med preprodajalcem in imetnikom znamke. Vendar takšne okoliščine v konkretnem primeru niso s stopnjo verjetnosti izkazane. Čeprav dolžnica ni uporabila besede „za MAN“, „združljivo z MAN“, „primerno za MAN“ ali „kompatibilno z MAN“, ampak samo „MAN“, glede na vse okoliščine primera (zlasti dominantna in poudarjena blagovna znamka proizvajalca DinSensor in proizvajalec Dinex na preostalem delu embalaže, ter uporaba besede MAN na deklaraciji v sklopu celotne označbe „NOx SENSOR MAN E6“) to še ne pomeni, da se ustvarja vtis, da obstaja komercialna povezava med upnicama in dolžnico, kot se neutemeljeno zavzema pritožba. Dolžnica tudi ne uporablja logotipa ali drugih slikovnih elementov blagovnih znamk upnic. Njihova uporaba namreč prej vzbuja vtis o komercialni povezavi med imetnikom znamke in tretjo osebo.¹¹ Tudi druge posebne okoliščine, kot npr., da poslov in kupcev ne bi bilo mogoče pridobiti nazaj, da bi bili stranki v preteklosti poslovno povezani ali da bi imeli skupni sestavni del imen, kar je sodna praksa upoštevala kot okoliščine, ki verjetno ustvarjajo zmotni vtis glede še obstoječe povezanosti strank,¹² v konkretnem primeru niso izkazane.

25.Pritožnici se sklicujeta na uporabo znamke MAN brez dodatka („za“), spregledata pa, da se v konkretnem primeru beseda MAN uporablja skupaj kot „NOx Sensor MAN E6“, torej v okviru opisa namena blaga. S stopnjo verjetnosti je tako referenčna uporaba oziroma uporaba, ki ima le informacijski pomen,¹³ izkazana. Zadeva SEU C-361/22, točka 51, na katero se sklicuje pritožba, ne potrjuje njene teze, da naj bi se navedba MAN na deklaraciji (ker ne vsebuje dodatka „za“, „primerno za“ in podobno) razumela tudi kot navedba komercialnega izvora blaga. Okoliščine navedenega primera niso primerljive, saj ni šlo za prodajo rezervnega dela, ampak za oglaševalsko kampanjo za naročilo na storitev pošiljanja multimedijskih vsebin, ki je omogočalo sodelovanje v nagradni igri, v kateri je bila ena od nagrad „darilna kartica trgovine ZARA“. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnic na sodbo nemškega vrhovnega sodišča I ZR 236/16 (priloga A 44), saj so bile tam podane drugačne okoliščine (uporaba znamk na spletni strani v navigacijski vrstici istega ranga poleg kategorij dodatkov in rezervnih delov).

26.Odločitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju s sodbo SEU C-558/08, Portakabin, na katero se ravno tako sklicujeta pritožnici, saj ni s stopnjo verjetnosti izkazano, da bi uporaba znamke MAN na deklaraciji proizvoda vzbujala vtis, da obstaja gospodarska povezava med dolžnico in imetnikom znamke ali da bi uporaba znatno škodila ugledu znamke. Tudi ne gre za situacijo, ko bi oglaševalec v okviru storitve referenciranja na spletu uporabil ključno besedo, ki je enaka znamki drugega, in oglas povprečnemu uporabniku ne bi omogočal ali bi le omejeno omogočal, da se seznani s tem, ali proizvodi ali storitve iz oglasa izvirajo od imetnika znamke ali podjetja, ki je z njim gospodarsko povezano, ali nasprotno, od tretjega.

27.Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je v zvezi z referenčno uporabo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in napačno uporabljeno materialno pravo.

<em>Verjetnost nelojalne konkurence</em>

28.Dejanja nelojalne konkurence so prepovedana (prvi odstavek 134. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence – ZPomK-2). Nelojalna konkurenca je dejanje podjetja pri nastopanju na trgu, ki je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in s katerim se povzroči ali se utegne povzročiti škoda drugim podjetjem. Kot dejanje nelojalne konkurence se med drugim šteje prodaja blaga z označbami ali podatki, ki ustvarjajo ali utegnejo ustvariti zmedo glede izvora, načina proizvodnje, količine, kakovosti ali drugih lastnosti blaga (druga alineja tretjega odstavka 134. člena ZPomK-2). Ker je sodišče prve stopnje že predhodno obrazložilo, da ni izkazana verjetnost zmede, bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Dodatno navajanje razlogov, zlasti, da izdelki dolžnice dominantno in poudarjeno navajajo blagovno znamko DinSensor proizvajalca Dinex in s tem zagotavljajo izrecne informacije o komercialnem poreklu blaga, bi bilo zgolj nepotrebno ponavljanje. Standardi za presojo verjetnosti zmede v pravu blagovnih znamk in glede nepoštenih poslovnih praks so v bistvu enaki.¹⁴

<em>Sklepno</em>

29.Neizkazana verjetnost obstoja kršitve zadošča za ugotovitev, da ni pogojev za izdajo začasne odredbe po 123. členu ZIL-1 in ne pogojev za dolžnost sporočanja podatkov o izvoru in distribucijskih tokovih blaga po 124.b členu ZIL-1. Posledična je pravilna tudi odločitev o stroških postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

30.Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. in prvega odstavka 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Upnici s pritožbo nista uspeli, zato sami nosita svoje pritožbene stroške, morata pa dolžnici povrniti njene pritožbene stroške. Na podlagi Zastopniške tarife o pravnih storitvah (Uradni list RS št. 57/24) in Tarife o pravnih storitvah (Uradni list RS št. 69/20) je pritožbeno sodišče skladno z Odvetniško tarifo dolžnici priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR znaša 279,99 EUR. Upnici morata tako odmerjene pritožbene stroške povrniti dolžnici v paricijskem roku 15 dni (313. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------

1 Sodba in sklep VSL V Cpg 606/2018 z dne 5. 12. 2018, točka 21. 2 Kot npr. družba Gillette v zadevi SEU C-228/03. 3 Prim. sodbo SEU C-206/01, na katero se sklicuje tudi M. Repas, Pravo blagovnih znamk, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 172–173. 4 Anna Tischner, Katarzyna Stasiuk, Spare Parts, Repairs, Trade Marks and Consumer Understanding, 2023, točki 4.1 in 4.2., https://doi.org/10.1007/s40319-022.01274-8 . 5 Ibidem. 6 Prim. sodbo SEU C-642/16. 7 Prim. sodbo SEU C-102/07, Adidas, točki 32 in 33. 8 Prim. Smernice EUIPO o blagovnih znamkah, 3. Podobnost med znaki, 3.5 Ugotovitev glede podobnosti: „Ker presoja podobnosti temelji na celotnem vtisu znakov, je treba upoštevati, da ob ugotovitvi, da sta znaka podobna, ne bi bilo dosledno, če bi se pozneje, pri celoviti presoji verjetnosti zmede, ugotovilo, da imata „znaka različen celotni vtis“, s čimer bi se podprl izid, da ne obstaja verjetnost zmede.“ 9 Annette Kur, Martin Senftleben, European Trade Mark Law, A Commentary, Oxford University Press, 2017, tč. 5.106, str. 310. 10 Repas, Pravo blagovnih znamk, GV Založba, Ljubljana, 2007, str. 183–184. 11 Annette Kur, Martin Senftleben, European Trade Mark Law, A Commentary, Oxford University Press, 2017, tč. 6.38, str. 419. 12 Prim. sklep VSL V Cpg 691/2019 z dne 27. 11. 2019. 13 M. Repas, Ključni vidiki reforme znamk, Pravosodni bilten, št. 1/2020. 14 Annette Kur, Martin Senftleben, European Trade Mark Law, A Commentary, Oxford University Press, 2017, tč. 3.30, str. 75.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o industrijski lastnini (2001) - ZIL-1 - člen 123, 123/1

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije - člen 9, 9/2, 9/2-a, 9/2-b, 9/2-c, 14, 14/1, 14/1-c

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.