Jedro

V skladu z 2. odstavkom 20. člena ZOZP sta zavarovalnica in odgovorna oseba (v konkretnem primeru: voznik) solidarno zavezana k plačilu odškodnine.

Izrek

Pritožbi tretjetoženke se ugodi ter se sodba v delu, ki se nanaša nanjo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper njo zavrne. Pritožba drugega toženca se zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženim strankam naložilo, naj tožnici nerazdelno plačajo 2.940.008,00 SIT skupaj z zakonitimi obrestmi za posamezna obdobja od zneskov, kot so navedeni v izreku izpodbijane sodbe. Z drugo točko izreka pa je sodišče razsodilo, da so dolžni toženci tožnici nerazdelno plačevati mesečno rento v znesku 65.545,00 SIT od 1.9.1999 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Z izpodbijano sodbo so toženci obsojeni še na povrnitev pravdnih stroškov tožnice v znesku 702.015,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Sodišče je v sodbo povzelo še sklep, s katerim je zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks. Proti sodbi se pritožuje drugotoženec. Pritožnik navaja, da je bilo vozilo zavarovano proti tretjim osebam pri zavarovalnici in je zato prepričan, da mora le-ta kriti vse posledice nezgode. Dalje pojasnjuje, da se glavne obravnave ni udeležil, saj je soglašal z vsemi navedbami, ki jih je v pripravljalni vlogi podala prvotožena stranka. Pričakoval je, da bo obravnava preložena, dokler predlagani argumenti ne bodo pridobljeni oziroma preučeni. Pritožnik tudi nasprotuje izvedenskemu mnenju, saj naj bi bili podatki, na katerih temelji, pridobljeni le s strani tožeče stranke. Le-ti pa so enostranski. Ob tem izpostavlja pritožnik še to, da je nemogoče, da bi obolela ženska (tožnica) lahko poleg službe delala še nadaljnjih 10 ur na kmetiji. Proti sodbi se pritožuje tudi tretjetoženka, ki navaja, da kot solastnica avtomobila nikakor ne more odgovarjati za škodo, ki jo je povzročil njen mož. Avto je kupil njen mož in ga je tudi vozil samo on, saj sama niti nima vozniškega izpita. Pritožba tretjetoženke je utemeljena, pritožba drugega toženca pa ne. O pritožbi tretje toženke: Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da naj bi tretjetoženka odgovarjala za škodo kot solastnica oziroma skupna lastnica avtomobila, s katerim je bila povzročena prometna nezgoda - škodni dogodek. Ob sicer nespornem dejstvu, da je vozil avtomobil v trenutku nezgode drugi toženec - mož tretje toženke, ki je prav tako solastnik (skupni lastnik) vozila, ter bil za to dejanje celo obsojen v kazenskem postopku, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 176. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Prvo sodišče te materialnopravne določbe ni uporabilo, zato je podan pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. V skladu z navedenim pravnim pravilom namreč odgovarja za škodo od nevarne stvari namesto imetnika stvari tisti, ki mu je imetnik zaupal stvar v uporabo. V obravnavani zadevi pa je to drugi toženec. Ker sodišče prve stopnje navedene materialnopravne določbe ni uporabilo, pa bi jo moralo, je pritožbeno sodišče sodbo v delu, ki se nanaša na tretjo toženko, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrnjen (4. točka 358.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). O pritožbi drugotoženca: Pritožniku je potrebno pojasniti, da je temelj njegove odškodninske odgovornosti v že zgoraj citiranem določilu ZOR-a. Dejstvo, da je vozilo obvezno zavarovano pa v razmerju do tretjega pomeni le to, da ima ta tretji pravico zahtevati plačilo odškodnine tudi neposredno od zavarovalnice. V skladu z 20. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP (Ur. list RS št. 70/94) namreč lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. Navedeno pa ne pomeni, da je s tem odgovornost povzročitelja izključena, pa tudi drugi odstavek 20. člena ZOZP izrecno določa, da zavarovalnica odgovarja za škodo do višine zavarovalne vsote nerazdelno skupaj z ostalimi odgovornimi osebami. V tem primeru pa je to tožnik, ki odgovarja po določilu 176. in 173. člena ZOR. Iz navedenih materialnopravnih razlogov pritožnikove navedbe, ki se nanašajo na njegovo odškodninsko odgovornost, niso utemeljene. Ostale navedbe pritožnika pa napadajo dejansko stanje in dokaz, ki je bil izveden v zvezi z ugotavljanjem višine škode. Gre za izvedensko mnenje, s katerim je tožeča stranka dokazovala svoje dejanske navedbe o višini škode zaradi izgubljenega dobička. V skladu z 212.členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika. 286.člen ZPP pa določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Izjema od tega pravila je dopustna le v primeru, če stranka le-tega ni mogla brez svoje krivde storiti v roku, ki ji ga nalaga citirano pravilo. Vsa ostala dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju s temi določili, se ne upoštevajo (4.odstavek 286.člena ZPP). Pritožnik je vlogo tožeče stranke skupaj z dokazom (izvedenskim mnenjem) prejel že 2.6.1999 (povratnica pripeta k št. 11), torej še v času veljavnosti Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. Nova dejstva in nove dokaze bi v skladu z določilom 2.odstavka 499. člena ZPP lahko navajal in predlagal najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, torej (glede na sklep sodišča na predhodnem naroku) 14.10.1999. Tega pa drugi toženec ni storil vse do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ter je sleherno kasnejše navajanje prepozno. Še prav posebej pa povedano velja za pritožbeni postopek, kjer 337.člen ZPP še enkrat izrecno prepoveduje navajanje novih dejstev in dokazov, razen v izjemnih primerih, ki pa v obravnavani zadevi niso podani in tudi ne zatrjevani. Kolikor pa se drugi toženec sklicuje na navedbe prve toženke, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje, mu je treba pojasniti, da so vsi toženci v obravnavani zadevi navadni sosporniki in se torej učinek opravljenega pravdnega dejanja prve toženke (ki pa je bil po prej povedanem tudi prepozen) ne razteza nanj (196. člen ZPP). Ker so ostale pritožnikove navedbe v skladu z obrazloženim torej neupoštevne, je bilo potrebno pritožbo drugega toženca zavrniti ter v nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti (353.člen ZPP).