Jedro

Tožnik je v stroškovniku zahteval za vsako obrazloženo vlogo 150 točk na podlagi 2. točke tar. št. 15 OT. Sodišče na pravno kvalifikacijo iz stroškovnika ni vezano. Tako mu je za vlogo, s katero je umaknil tožbo, priznalo 50 točk, in sicer na podlagi 4. točke tar. št. 19 OT, kar znaša 50 točk. Ista podlaga OT pa je relevantna tudi glede vloge z dne 17. 1. 2017. Pritožba pravilno navaja, da te vloge ni šteti za obrazloženo vlogo, ki bi bila potrebna za odločitev o glavni stvari, pač pa jo je z vidika potrebnosti oceniti kot vlogo po 4. točki tar. št. 19 OT.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek ustavi, ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 189,55 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik že v vlogi z dne 17. 1. 2018 potrdil prejem plačila s strani tožene stranke, a je tožbo umaknil šele 31. 5. 2018, zato sodišče ni pravilno uporabilo prvega odstavka 158. člena ZPP. Prav tako je sodišče tožniku neutemeljeno priznalo 50 točk za vlogo z dne 17. 1. 2018, sklicujoč se pri tem na 2. točko tar. št. 15 OT, ki pa za obrazložene vloge (za kar v tožnikovem primeru ni šlo) določa nagrado v višini najmanj 100 točk, ne 50 točk. Torej je bilo napačno ugotovljeno dejstvo, da je šlo za obrazloženo vlogo, materialno pravo pa je bilo napačno uporabljeno zaradi uporabe neustrezne določbe OT. Zaradi izostanka razlogov o tem, ali je šlo za potrebno vlogo, je sodišče storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se ni opredelilo do odločilnih dejstev, na katera ga je tožena stranka opozorila v vlogi z dne 8. 6. 2018, je storilo tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP.

6. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnik v vlogi z dne 17. 1. 2018 potrdil prejem plačila s strani tožene stranke, pač pa jo je predvsem pozval na predložitev potrdila oziroma pojasnila o morebitnem plačilu 5. 12. 2017. Ob tem je navedel, da bo v takšnem primeru tožbo takoj umaknil, kar je nato z vlogo z dne 31. 5. 2018 tudi storil. Tožena stranka je v vlogi z dne 8. 6. 2018 soglašala z umikom tožbe, nasprotovala pa je, da bi se tožniku priznali stroški postopka, češ da je za izpolnitev zvedel že, ko je prejel plačilno listo za november 2017, pri čemer je posebej nasprotovala priznanju stroškov za vlogo z dne 17. 1. 2018. Tožnik je očitno šele v posledici omenjenega poziva ugotovil plačilo vtoževanega zneska. Za presojo, ali je izpolnjen pogoj takojšnjega umika tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP ni odločilen le datum izpolnitve, pač pa, kdaj je tožnik zvedel za to. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka.

7. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja še, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 2. točko tar. št. 15 OT, ko je tožniku, sklicujoč se na to določilo, za omenjeno vlogo z dne 17. 1. 2018 priznalo 50 točk, čeprav 2. točka tar. št. 15 OT za obrazloženo vlogo med postopkom predvideva najmanj 100 točk. Tožnik je v stroškovniku zahteval za vsako obrazloženo vlogo 150 točk na podlagi 2. točke tar. št. 15 OT. Sodišče na pravno kvalifikacijo iz stroškovnika ni vezano. Tako mu je za vlogo, s katero je umaknil tožbo, priznalo 50 točk, in sicer na podlagi 4. točke tar. št. 19 OT, kar znaša 50 točk. Ista podlaga OT pa je relevantna tudi glede vloge z dne 17. 1. 2018. Pritožba torej pravilno navaja, da te vloge ni šteti za obrazloženo vlogo, ki bi bila potrebna za odločitev o glavni stvari, pač pa jo je z vidika potrebnosti oceniti kot vlogo po 4. točki tar. št. 19 OT. Četudi se je sodišče oprlo na napačno določilo OT, je ključna odmera v pravilni višini. Zaradi navedenega ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sicer odločitev ustrezno obrazložena in omogoča njen preizkus. Ker so upoštevane relevantne okoliščine primera, je neutemeljen tudi očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS.

8. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).