Ob uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti napotitve (drugi odstavek 350. člena ZPP, ki se v tem postopku uporablja skladno s 163. členom ZD) pa je višje sodišče ugotovilo, da je treba na pravdo napotiti zapustničina otroka in ne pritožnika. Obstoj dogovora, da pritožnik ne bo kot zakoniti dedič dedoval po zapustnici, zatrjujeta onadva in ga morata za uspeh v postopku z gotovostjo dokazati. V njuno trditev, da oporočiteljica ob zapisu oporoke "preostalega premoženja" ni nameravala zapustiti pritožniku, ker ga takrat ni poznala, je pritožnik vzbudil dvom z navedbami, da bi, če ne bi hotela, da deduje tudi on, spremenila oporoko. Zato je treba na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD na pravdo napotiti zapustničina otroka.
I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana točka I/4 sklepa sodišča prve stopnje spremeni tako, da se na pravdo glede ugotavljanja vsebine 3. točke zapustničine oporoke napotita dedinja A. A. in dedič B. B.
II.Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Zapustnica je ob smrti imela dva otroka, B. B. in A. A., živela pa je z C. C. Med njimi je več sporov glede premoženja, ki sodi v zapuščino, daril zapustnice, vsebine oporoke zapustnice z dne 23. 8. 1999, na zadnjem naroku sta otroka prerekala tudi obstoj izvenzakonske skupnosti zapustnice in C. C. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) izdalo sklep, s katerim je zapustničina otroka in C. C. napotilo na pravdo z več različnimi zahtevki.
2.Pritožuje se C. C. zoper del sklepa, s katerim ga je sodišče napotilo na pravdo proti dedičema B. B. in A. A., da po zapustničini oporoki z dne 23. 8. 1999 kot zakoniti dedič podeduje preostalo premoženje do 1/3 (točka I/4 izpodbijanega sklepa).
3.Pritožnik uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep sodišča prve stopnje v točki I/4 izreka odpravi, podredno naj navedeno točko sklepa razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da ga sodišče napotuje na vložitev tožbe v delu, ki po oporoki ni sporen, saj je zapustnica v 3. točki oporoke jasno in nedvoumno zapisala, da preostalo premoženje, ki ga bo imela ob svoji smrti, dediči dedujejo po zakonu. Vse do zadnje obravnave ni bilo sporno, da je zunajzakonski partner pokojne, torej po oporoki deduje 1/3 preostalega premoženja. Okoliščina, da sta z zapustnico bila v zunajzakonski zvezi šele po sestavi oporoke, ne vpliva na njeno veljavnost in vsebino, zato napotitev na pravdo ni utemeljena. Zapustnica je oporoko ohranila v veljavi, saj je ustrezala njeni volji. Kdo so zakoniti dediči je pravno vprašanje, oporoka ni nejasna in zaradi tega, ker je po njeni sklenitvi zapustnica imela novega zunajzakonskega partnerja, ni sporna. Zapuščinsko sodišče bi moralo o tem vprašanju odločiti samo.
4.Dedič B. B. je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje sodišču prve stopnje, da v primeru, da je C. C. zunajzakonski partner zapustnice, obstoji dvom o njeni pravi volji v času zapisa oporoke, saj je bila oporoka napisana, predno je zapustnica sploh spoznala C. C. Posredno sklepanje na zakonitost dedovanja ni dovoljeno, saj ima oporoka prednost pred zakonitim dedovanjem. C. C. mora dokazati, da se oporoka razteza tudi nanj in je izpodbijana napotitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Priglaša stroške pritožbenega postopka.
5.Pritožba je utemeljena.
6.Skladno z 210. členom ZD mora sodišče, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna vsebina oporoke, dediče napotiti na pravdo. Na pravdo sodišče napoti tistega dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD).
7.Zapustnica je v prvih dveh točkah oporoke, s katerima je določila, kdo bo dedoval njeno hišo v D. in stanovanje na E., dediče navedla poimensko. V 3. točki oporoke pa je zapisano: "Preostalo premoženje, ki ga bom imela ob svoji smrti, pa naj dediči dedujejo po zakonu."
8.Na zadnjem naroku sta zapustničina otroka prerekala obstoj izvenzakonske skupnosti zapustnice in C. C., zato sta bila v zvezi s tem napotena na pravdo. Dediča sta tožbo po napotitvenem sklepu že vložila in jo vložila tudi v ta spis. Zahtevka, s katerim bi izpodbijala sam obstoj izvenzakonske skupnosti zapustnice z C. C., nista postavila. To pomeni, da je C. C. zakoniti dedič in deduje "preostalo premoženje" skupaj z zapustničinima otrokoma. Vendar pa ta dva zatrjujeta, da je bilo med zapustnico in pritožnikom dogovorjeno, da drug po drugem ne bosta dedovala, pač pa bodo njeno premoženje dedovali njeni otroci, njegovo pa njegovi, ter da je v letu 1999, ko je naredila oporoko, zapustnica živela v izvenzakonski skupnosti z F. F., pritožnika pa takrat še ni poznala in ga ob oporočnem razpolaganju ni imela v mislih. Glede na te okoliščine sta zapustničina otroka vzbudila dvom v pomen oporočnega zapisa o dedovanju "preostalega premoženja" (vse njeno premoženje, razen hiša v D. in stanovanje na E.). Ker je oporoko treba razlagati po pravem oporočiteljevem namenu (prvi odstavek 84. člena ZD), to je, kaj je imel v mislih ob sestavi oporoke, je potrebna napotitev na pravdo.
9.Ob uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti napotitve (drugi odstavek 350. člena ZPP, ki se v tem postopku uporablja skladno s 163. členom ZD) pa je višje sodišče ugotovilo, da je treba na pravdo napotiti zapustničina otroka in ne pritožnika. Obstoj dogovora, da pritožnik ne bo kot zakoniti dedič dedoval po zapustnici, zatrjujeta onadva in ga morata za uspeh v postopku z gotovostjo dokazati. V njuno trditev, da oporočiteljica ob zapisu oporoke "preostalega premoženja" ni nameravala zapustiti pritožniku, ker ga takrat ni poznala, je pritožnik vzbudil dvom z navedbami, da bi, če ne bi hotela, da deduje tudi on, spremenila oporoko. Zato je treba na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD na pravdo napotiti zapustničina otroka. Pri odločitvi o napotitvi na pravdo namreč sodišče upošteva pravila o trditvenem in dokaznem bremenu ter razpravno načelo, odloča pa na podlagi nižjega dokaznega standarda - verjetnosti. Na podlagi podatkov in dokazil, s katerimi razpolaga, oceni, ali je tisti, na katerem je bilo materialno dokazno breme, dokazal za verjeten obstoj dejstev, ki jih je zatrjeval, in ali ta dejstva utemeljujejo njegovo zahtevo1.
10.Glede na obrazloženo je višje sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da je na pravdo, v kateri se bo ugotavljala zapustničina volja glede dedovanja "preostalega premoženja", napotilo dediča B. B. in A. A. (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).
11.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 163. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. O stroških postopka sodišče odloči v končni odločbi.
-------------------------------
1A. Božič Penko v: Zakon o dedovanju s komentarjem, ured. mag. M. Čujović in dr. S. Kraljič, Založba WD, Maribor, november 2025, stran 789-791.