Jedro

Namen denarne kazni iz 4. odstavka 226. člena ZIZ ni kaznovanje. Kaznovanje pa se odraža tudi v obliki določanja nesorazmerno ali drastično visokih zneskov. Takšen pa je v konkretnem primeru znesek 100.000,00 EUR, katerega je pritožbeno sodišče znižalo na 30.000,00 EUR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi ter se spremeni izrek o denarni kazni tako, da se za primer kršitve prepovedi iz 1. točke sklepa toženi stranki izreče denarna kazen 30.000,00 EUR, ki se v primeru ponovne kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati izreče v novem višjem znesku za primer ponovne kršitve, vse dokler seštevek denarnih kazni ne doseže 300.000,00 EUR.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne in se potrdi v izpodbijanem in nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper 2. točko sklepa z dne 16.7.2009. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo tožena stranka. Poudarja, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke v ugovoru predvsem glede odstopa od ustaljene sodne prakse. V konkretnem primeru je bila izrečena kazen v primerjavi s kaznimi iz priloženih primerov skoraj 4x višja. Zato je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo ekonomskega položaja tožene stranke je sodišče presojalo v napačni smeri. Ker gre za gospodarsko družbo, je lahko edina relevantna okoliščina zgolj ekonomska vrednost opustitve obveznosti. Namen kazni ni kaznovanje. Zato je gospodarski položaj manj pomemben. Ne drži, da gre za splošno znano dejstvo, da je tožena stranka z mediji pokrivala večji del medijskega prostora, saj bi bilo potrebno upoštevati vse medije, tudi radio in televizijo. Tožnika tudi pretirano ne izstopata oz. za medije ne predstavljata neke posebne zanimive osebnosti, saj se v medijih le redko pojavljata. Napačno je utemeljevana višina kazni z višino škode. Sodišče ni ugotavljalo dnevne naklade časopisa, cene posameznega izvoda, povečanje naklade zaradi objave spornih vsebin. Sodišče zgolj ugotavlja, da tožeči stranki nista osebi iz javnega življenja ter bolj ali manj pavšalno ugotavlja ekonomski in tržni položaj tožene stranke, obvladovanje medijskega prostora ter interes medijev za zasebno življenje tožečih strank, kar ni bistvenega pomena. Zato je ostalo dejansko stanje popolnoma neugotovljeno. Zmotno pa je uporabljeno materialno pravo prav tako iz omenjenih razlogov. Predlaga, naj se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru dolžnika in kazen ustrezno zniža, toženi stranki pa naloži solidarno obveznost povrnitev stroškov.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je v izpodbijanem sklepu določena denarna kazen za primer kršitve začasne odredbe, določena v previsokem znesku. Izpodbijanemu sklepu sicer ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot tudi ne zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki bi terjali ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa. Zmotno pa je uporabljeno materialno pravo zaradi napačne presoje materialnopravnih kriterijev iz 5. odstavka 226. člena ZIZ-UPB4, po katerem sodišče pri odmerjanju denarne kazni v predpisanih mejah upošteva pomen dejanja, ki bi ga moral opraviti dolžnik ter druge okoliščine primera; izpodbijana višina denarne kazni pa predstavlja tudi odstop od sodne prakse, kot še pravilno poudarja pritožnica.

Ni najprej torej utemeljen očitek kršitve bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (pomanjkanje razlogov o pravno odločilnih dejstvih). Sodišče prve stopnje se sicer res ni opredelilo do ugovornega očitka, da določena kazen odstopa od odmer ustaljenih v sodni praksi, vendar pa izostanek tega odgovora ni povzročil takšno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki bi onemogočil njegov preizkus glede pravno odločilnih dejstev, kar bo razvidno tudi iz nadaljevanja obrazložitve tega sklepa, ko je pritožbeno sodišče lahko utemeljilo svojo odločitev tudi na podlagi primerjave z drugim primerom iz sodne prakse, ne da bi bilo potrebno poseči v izpodbijani sklep z njegovo razveljavitvijo.

Po oceni pritožbenega sodišča je nadalje prvostopno sodišče tudi pravilno in v zadostnem obsegu ugotovilo tiste dejanske okoliščine, ki jih terja tudi odločba Ustavnega sodišča RS opr. štev. U-I 339/98 z dne 21.10.1999, in sicer ekonomska vrednost obveznosti opustitve, ki pa predstavlja zgolj eno od okoliščin za odmero višine denarne kazni. Tako je ugotavljalo gospodarsko (ekonomsko moč) tožene stranke in jo pravilno ocenilo kot tržno oz. ekonomsko močno gospodarsko družbo, ki skupaj z ostalimi mediji, ki jih ima pod svojem okriljem, obvladuje večji del medijskega prostora. Gre nedvomno za splošno znano dejstvo o tem, da gre za eno od osrednjih časopisnih podjetij, ki izdaja tudi enega od osrednjih slovenskih dnevnikov s prilogami in drugimi izdajami (časopisi in revije), z več desetletnim obstojem, z dobro branostjo njenih časopisov in revij, zaradi česar tudi ni izkazane prav nobene potrebe po kvantificiranem ugotavljanju obsega vsakodnevne naklade, cene izvoda, povečanja naklade zaradi objave spornih besedil, kot tudi ne presoje v kakšnem obsegu druge vrste medijev (v pritožbi izpostavljena radio in televizija) zmanjšujejo branost časopisov tožene stranke. Okoliščina, da naj bi do sedaj tožena stranka ne kršila nobene začasne odredbe, tudi ni takšna okoliščina, ki bi jo bilo mogoče uvrstiti med odločilne druge okoliščine, ki bi pomembno lahko vplivale na odmero višine denarne kazni; vselej namreč obstaja negotovost ali bo gospodarska družba, ki se ukvarja z izdajanjem časopisov in revij (tiskanimi mediji), katere obstoj in gospodarska uspešnost sta zato prvenstveno odvisna od prihodkov od prodaj izdaj, nadaljevala z objavljanjem novic, glede katerih domneva, da lahko pritegnejo pozornost javnosti. Izpodbijani sklep torej vsebuje potreben in pravilen dejanski substrat, ki mu ni mogoče očitati posplošenosti in nesubstanciranosti, kot poskuša prikazati pritožnica.

Pač pa pritožnica utemeljeno opozarja na zmotno vrednotenje v poštev prihajajočih okoliščin, ki so odločilne za odmero višine denarne kazni, kakršna je predmetna. Pritožbeno sodišče ji sicer ne pritrjuje, ko opozarja, da naj ne bi bilo bistveno, da tožeči stranki nista osebi iz javnega življenja, da ima tožena stranka močan ekonomski in tržni položaj in da obstaja velik interes medijev za zasebno življenje tožečih strank. Vse to namreč nedvomno predstavlja okoliščine, ki prispevajo k pomenu dejanja, katerega tožena stranka ne sme storiti, to je ponovno oziroma nadaljnje objavljanje novic, ki se nanašajo na družinsko življenje tožnikov, oziroma predstavlja druge okoliščine, ki so odločilne pri določanju višine kazni. Vendar po drugi strani denarna kazen ni kazen v smislu kazenskega zakonika, saj namen kazni po ZIZ ni kaznovanje (glej že cit. odločbo ustavnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnica). Kaznovanje pa se odraža tudi v obliki določanja nesorazmerno ali celo drastično visokih zneskov. Kot takšnega pa ocenjuje pritožbeno sodišče tudi znesek 100.000,00 EUR, ki lahko doseže tudi znesek 1.000.000,00 EUR, če bi seveda tožena stranka nadaljevala z na stopnji verjetnosti izkazanimi prepovedanimi posegi v osebnostno pravico tožnikov. Pritožbeno sodišče ocenjuje - upoštevaje vse okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je primeren znesek denarne kazni 30.000,00 EUR, pri čemer vsota vseh morebiti realiziranih denarnih kazni ne sme preseči deset kratnika tega zneska, torej ne 300.000,00 EUR (4. odstavek 226. člena ZIZ-UPB4). S tem zneskom je po eni strani še vedno ustrezno upoštevana okoliščina, da bo tudi upoštevaje gospodarsko moč tožene stranke vendarle odvračal toženo stranko od neizpolnjevanja zahteve iz začasne odredbe, torej od nadaljnjega objavljanja, za toženo stranko očitno zelo zanimivih, podatkov o intimnem oziroma družinskem življenju tožnikov, za katere pa upoštevaje, da ne gre za absolutno javni osebi, o katerih bi se lahko razkrivalo podatke o njunem intimnem oz. družinskem življenju (tožnik je sicer le eden od najpremožnejših slovenskih državljanov znan javnosti, ki se skupaj s tožnico izogiba javnemu nastopanju in prikazovanju ter se tudi medijsko ne želita izpostavljati), ni izkazan upravičen interes javnosti (glej pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v omenjenih smereh), po drugi strani pa tudi to, da gre ob povedanem za verjetno izkazan poseg v temeljno osebnostno, z ustavo in mednarodnimi akti, varovano pravico slehernika do zasebnosti, katero je potrebno z izdano sodno odločbo varovati v času trajanja pravdnega postopka, dokler ta ne bo pravnomočno zaključen. Šele takšen znesek pa je tudi v skladu s sodno prakso (predvsem glej Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. štev. III P 820/2008, ko je bila določena denarna kazen v višini 26.000,00 EUR, kjer pa je šlo za relativno neznano tožnico in je zato obstajala manjša verjetnost nadaljnjih objav o njeni zasebni oz. intimni sferi, kot v konkretnem primeru).

Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep, kot je razvidno iz izreka tega sklepa, v preostalem delu (kolikor se tožena stranka zavzema še za večjo znižanje kazni) pa pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (5. točka 358. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ-UPB4).