Jedro

Za kršitev kazenskega zakona gre (med drugim), če je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, kar bo podano predvsem v situacijah, v katerih sodišče izreče kazensko sankcijo, ki v zakonu ni predvidena, ali jo izreče zunaj zakonskih meja ali pa ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo moralo izreči.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 11.11.2004 obs. S.M. spoznalo za krivega kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena in po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ, obs. M.K. pa kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ ter krive ovadbe po 4. odstavku 288. člena KZ. Obs. S.M. je določilo posamezni kazni dva meseca zapora ter eno leto in dva meseca zapora, nato pa mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in tri mesece zapora. Obs. M.K. je po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezni kazni deset mesecev in tri mesece zapora, nato pa mu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen eno leto in štiri mesece zapora ter preizkusno dobo štirih let z dodatnim pogojem, da je dolžan v enem mesecu po pravnomočnosti sodbe plačati A.V. znesek 35.000 SIT. Pri določitvi enotne kazni je upoštevalo kazen štiri mesece zapora iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 25.1.2002, s katero je obs. M.K. bila izrečena pogojna obsodba s preizkusno dobo treh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnini v zneskih po 80.000 SIT. Po pooblastilu določbe 2. odstavka 105. člena ZKP je tudi razsodilo, da sta dolžna nerazdelno plačati odškodovani družbi A.d.o.o. znesek 4.000.000 SIT, obs. S.M. tudi ošk. A.S. znesek 65.000 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.2002 dalje do plačila. Po 2. odstavku 96. člena ZKP je obema obsojencema naložilo nerazdelno v plačilo 522.370 SIT protipravno pridobljene premoženjske koristi. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 23.6.2005 zavrnilo pritožbi zagovornika obs. S.M. in obs. M.K. kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo plačilo povprečnine vsakemu v znesku po 100.000 SIT.

Zagovornik obs. S.M. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložnik pa v zahtevi uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve meni, da prvostopenjska in tudi drugostopenjska sodba nimata razlogov o obstoju goljufivega namena obsojenca in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V zvezi s kaznivim dejanjem goljufije, ki ga je obsojenec storil v sostorilstvu z obs. M.K., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med obema obsojencema obstajal predhodni dogovor, da bosta avto, ki sta ga skupaj najela pri oškodovani družbi, kasneje prodala. Prav tako je zaključilo, da je bil obs. M. glavni organizator in idejni vodja pri prodaji najetega avtomobila in da kaznivega dejanja ne bi mogel izvršiti, če ne bi z njim sodeloval tudi obs. M.K. Skupaj sta avtomobil ne le najela, temveč tudi prepeljala preko državne meje v sosednje države. Na podlagi vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki jih je oprlo na zagovor obs. M.K. in ostale izvedene dokaze, je presodilo, da sta že ob najemu avtomobila ravnala z goljufivim namenom, ker sta uslužbencu oškodovane družbe prikazovala, da bosta vrnila avto do datuma, določenega v pogodbi, da bosta poravnala stroške najema za avto, vsega tega pa nista storila. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, da sta ravnala z direktnim naklepom ter pri tem poudarilo, da sta vnaprej načrtovala način izvršitve kaznivega dejanja z namenom, da pridobita protipravno premoženjsko korist v škodo gospodarske družbe A.d.o.o. Višje sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe presodilo navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala obsojenčevo goljufivo ravnanje. Izhajalo je iz zagovora obs. M.K., da je obsojenec že na začetku govoril, da bo najeti avtomobil prodal ljudem na Hrvaškem, ki jih pozna, ter da je bil zraven že pri prvem najetju avtomobila, le da je počakal zunaj. Presodilo je tudi pritožbeno navedbo, da je bil avto najet le zato, ker je imel obs. M. svoj avto karamboliran ter obsojenčevo trditev, da ni bil udeležen pri prodaji avtomobila. Obrazložilo je tudi, zakaj sprejema prvostopenjsko oceno zagovora obs. M.K. Ker ima sodba sodišča prve stopnje o obsojenčevem goljufivem namenu razloge in ker je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to odločilno dejstvo, tudi presodilo ter tako presojo obrazložilo, zahteva neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vložnik zahteve tudi nima prav, ko navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje iz pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno sklepali na obstoj goljufivega namena ob sklenitvi najemnih pogodb. Ker goljufivega namena ni, obsojenčevo dejanje ne predstavlja kaznivega dejanja. S temi navedbami zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Po stališču zahteve ne držita zaključka obeh sodišč, da se je M. ob podpisu pogodbe zavezal plačati stroške za obs. K., plačal jih je zanj, ker je bil to pogoj za sklenitev nove najemne pogodbe, ki je glasila na obs. M. Od obsojenca uslužbenec oškodovane družbe ni zahteval vnaprejšnjega plačila. Napačen je zaključek sodišča o vnaprejšnjem dogovoru med obsojencema glede načina najema in prodaje vozila ter v posledici tega zaključek, da obs. M. ni imel namena poravnati stroškov najema in vrniti avtomobila. Nasprotno dejstvo ni dokazano z izvedenimi dokazi in tudi ne z zagovorom obs. K. Vsebinsko pomenijo te navedbe, ki izhajajo deloma iz nasprotne dokazne presoje, deloma pa iz drugačnih zaključkov, kot jih je glede odločilnih dejstev sprejelo sodišče, uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Povsem enako velja tudi za navedbe, s katerimi zahteva napada odločitev pravnomočne sodbe, ki se nanaša na kaznivo dejanje goljufije, storjene v škodo A.S. Zahteva trdi, da obsojenec tudi v tem primeru ni imel goljufivega namena, pri čemer izhaja iz lastne ocene okoliščin, da je obsojenec priskrbel oškodovančevemu sodelavcu v dogovorjenem roku dva mobilna telefona, da je sam poiskal obsojenca, in da ni bila praksa obsojenca vzeti denar nato pa "ne priskrbeti" mobilnega telefona. Med postopkom ni bilo zatrjevano, kaj šele dokazano, da je obsojenec denar porabil zase, temveč je bil edini zadržek v tem, da mu ga ni priskrbel A.M. Graja tudi oceno oškodovančeve izpovedbe s trditvijo, da je zamolčal dejstvo, da sta se z obsojencem zaradi izročitve telefona sestala z M. ter na podlagi tega in okoliščine, da je oškodovanec sam poiskal obsojenca, da mu za znesek 65.000 SIT priskrbi telefon, ocenjuje, da ni imel namena pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Tudi ta izvajanja pomenijo z zahtevo za varstvo zakonitosti nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne pa kršitve kazenskega zakona, kot trdi zahteva.

Pravnomočni sodbi pa tudi ni mogoče očitati, da v zvezi s tem kaznivim dejanjem nima razlogov o obsojenčevem goljufivem ravnanju. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev, ki so po njegovih ugotovitvah glede obsojenčevega prikaza, da je denar izročil A.M., nasprotna zatrjevanim, presodilo, da je obsojenec tudi v tem primeru ravnal z motiviranim naklepom. Sodišče druge stopnje je soglašalo z razlogi sodišča prve stopnje ter presojo pritožbenih navedb razumno utemeljilo. Glede na to sodišči prve in druge stopnje tudi v zvezi s tem kaznivim dejanjem nista bistveno kršili določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Glede na določbe 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi odločbe o kazenski sankciji oziroma kazni. Kršitve, povezane z odločbo o kazni, se lahko uveljavljajo le v okviru kršitve kazenskega zakona (1. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) v obsegu, ki je predpisan v 5. točki 372. člena ZKP. Po tej določbi gre med drugim za kršitev kazenskega zakona, če je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Slednje bo podano predvsem v situacijah, v katerih sodišče izreče kazensko sankcijo, ki v zakonu ni predvidena, ali jo izreče zunaj zakonskih meja ali pa ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo moralo izreči. Zahteva ne trdi, da je sodišče postopalo v nasprotju s prikazanimi položaji. Tudi sicer je sodišče, kot je razvidno iz pravnomočne sodbe, posamezne kazni zapora določilo v okviru z zakonom predpisane za obravnavani kaznivi dejanji, pravilno pa tudi pri izreku enotne kazni uporabilo določbe o steku (47. člen KZ). Zato kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP ni podana. Prav tako ni utemeljena trditev zahteve, da sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do obsojenčeve navedbe, da izrečena kazenska sankcija ni primerna. V razlogih sodbe (v 5. in 6. odstavku na 4. strani) je navedlo in presodilo vsa dejstva in okoliščine, ki so odločilna za zaključek, da za izrek pogojne obsodbe kot sankcije opozorilne narave ni podlage. Nakazovanje zahteve, da je v tem pogledu drugostopenjska sodba pomanjkljiva in da je sodišče postopalo v nasprotju s 1. odstavkom 395. člena ZKP, zato ni utemeljeno. V ostalem pa zahteva, ki se zavzema za izrek pogojne obsodbe ter pri tem ponuja lastno presojo okoliščin, ugotovljenih s pravnomočno sodbo, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče je odločilo, da sta obs. M.K. in obs. S.M. dolžna oškodovani družbi A.d.o.o. plačati znesek 4.000.000 SIT. Premoženjskopravni zahtevek je priglasil predstavnik te družbe F.V., za katerega je sodišče prve stopnje štelo, da je kljub prodaji družbe upravičen priglasiti tak zahtevek kot njej predstavnik. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je bil takratni lastnik (F.V.) A.d.o.o. oškodovan in da je zato upravičen priglasiti premoženjskopravni zahtevek. Iz tega sledi, da je sodišče prisodilo premoženjskopravni zahtevek navedeni družbi in v bistvu zaključilo, da ga je F.V. bil pooblaščen priglasiti v imenu družbe, med tem ko vložnik zahteve trdi nasprotno. Gre za dejansko vprašanje, ki ga je po stališču zahteve sodišče zmotno presodilo, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot je bilo že obrazloženo, pa ni dovoljeno vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

V zaključnem delu obrazložitve vložnik zahteve na splošno navaja, da sodišči v kazenskem postopku nista uporabili ustreznih določil ZKP in KZ ter da je zato obsojencu bila kršena ustavna pravica enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Na podlagi tega in ostalih zgolj teoretičnih izvajanj, ni mogoče preizkusiti kršitev zakona in posledično tudi ne kršitve enakega varstva pravic.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. S.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95, člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).