Jedro

Izvršilni naslov odločbe delovnega sodišča ni primeren za izvršbo, ker nima za izvršitev potrebnih objektivnih elementov, hkrati pa ne gre za izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve - vrnitev delavcev na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za izvršbo, ker ni primeren za izvršbo.

Proti sklepu se je pritožila upnica, ki uveljavlja pritožbena razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da njen predlog vsebuje izvršilni naslov, ki je primeren za izvršbo. To zlasti velja za sodno poravnavo, kjer je določeno, da mora dolžnik plačati morebitno razliko v osebnem dohodku, do katere je prišlo, in jo je upnica izračunala.

Pritožba ni utemeljena.

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (1. odst. 21. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Predmet obveznosti v konkretnem primeru je v dajatvi določenega denarnega zneska (prim. 1. odst. 46. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Obveznost mora biti mogoča, dopustna in določena oziroma določljiva (2. odst. 46. člena ZOR). Predmet obveznosti je določen, kadar je natančno individualiziran; določljiv pa je takrat, če izvršilni naslov vsebuje podatke, s katerimi ga je mogoče določiti (prim. 1. odst. 50. člena ZOR). Pri razlagi pojma določljivosti predmeta obveznosti je na mestu restriktivna interpretacija, saj bi v nasprotnem primeru izvršilno sodišče prevzelo funkcijo pravdnega sodišča. Ob takem izhodišču v obravnavani izvršilni zadevi o določljivosti predmeta obveznosti dolžnika ne more biti govora. To velja tako za odločbo z dne ..., opr. št. S ..., kot za ostale sodne odločbe, na katere se sklicuje upnica.

Tretji odstavek odločbe Sodišča združenega dela v Brežicah z dne ..., opr. št. S ... se dobesedno glasi: "Udeleženo podjetje se zaveže plačati predlagateljicam B. K., V. R. in K. Č. morebitno razliko osebnega dohodka od 15.8.1988 dalje, predlagateljici T. Z. pa od 23.5.1989 dalje, med dejansko prejetimi zneski in zneski, ki bi jih prejele, upoštevaje vrednost dejansko opravljenega dela v valoriziranih zneskih, upoštevaje rast življenjskih potrebščin in cen na drobno ali pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi po 277. členu ZOR, od vsake zapadle mesečne razlike osebnega dohodka do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo." Takšen izvršilni naslov nima vseh, za izvršitev potrebnih objektivnih elementov. Pritožbenemu sodišču je sicer znana določena ohlapnost sodne prakse pri izvršitvi odločb delovnih in socialnih sodišč, ki ima podlago v dejstvu, da specializirana sodišča do uveljavitve Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94) niso posvečala posebne pozornosti izrekom sodnih odločb. Vendar pa se tudi ob takem kriteriju, upoštevajoč še, da ne gre za izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve - vrnitve delavca na delo (230. člen ZIZ), izkaže, da prikrajšanje upnice v izreku ni označeno niti opisno. Tako ni s posameznimi obdobji opredeljen časovni okvir upničinih terjatev niti ni znano, katero je tisto delo, ki ga je upnica dejansko opravljala. Še več, z dajatveno sodbo mora sodišče avtoritativno naložiti tožencu, da tožniku nekaj da (stori, opusti ali dopusti), zato mora biti vsebina izreka takšne sodbe neodvisna od kakršnegakoli pogoja. V obravnavani zadevi pa sodišče ni spoštovalo tega načela. V izrek odločbe v delu, v katerem je toženi stranki naložilo plačilo določenega zneska je vgradilo pogojno zavezo tožene stranke ("morebitno razliko"), kar z drugimi besedami povedano pomeni, da tožene stranke ni k ničemur zavezalo. Pri ugotavljanju vsebine izreka odločbe v delu, v katerem je odločeno o dajatvi tožene stranke, si tudi ni mogoče pomagati z obrazložitvijo odločbe, v kateri je sodišče le časovno neopredeljeno zapisalo, da upnica ni opravljala le čistilskega dela, ponovilo pa je že omenjeno sintagmo, da mora nasprotni udeleženec predlagateljici plačati "morebitno razliko osebnega dohodka". O ostalih odločbah, ki naj bi predstavljale izvršilni naslov v tej izvršilni zadevi, ne kaže izgubljati besed. Niti v enem primeru namreč ne gre za dajatvene, ampak za oblikovalne oziroma ugotovitvene odločbe, ki sploh ne potrebujejo izvršbe, zato je vsako razpravljanje v tej smeri odveč.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer v postopku ni bilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega ali izvršilnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).