Jedro

Območje K.L. je kulturni spomenik izjemnega pomena za Republiko Slovenijo (1. člen ZKL) in posegi v to območje so dopustni zgolj v primerih in pod pogoji, kot jih določa ZKL.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 30.7.2001, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevek tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo prostorov v uporabi tožeče stranke, v objektu Hotela M. v L., v naselju L. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Zakon o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 59/96, 45/99 in 52/00) v zadnji alinei 1. odstavka 36. člena določa, da mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenje predložiti soglasja prizadetih organov in organizacij, če tako določajo posebni predpisi. Zakon o K.L. (ZKL, Uradni list RS, št. 29/96) v 2. členu določa obseg zavarovanega območja K.L., v 3. odstavku 7. -člena ZKL pa je določeno, da izda dovoljenje za poseg v prostor na zavarovanem območju K.L. minister, pristojen za posege v prostor, po predhodnem soglasju ministrov, pristojnih za kulturo, kmetijstvo in naravo in po predhodnem mnenju Občine S. Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe izhaja, da si tožeča stranka pred vložitvijo vloge za izdajo gradbenega dovoljenja ni pridobila predhodnega soglasja ministrov, pristojnih za kulturo, kmetijstvo in varstvo narave, Občina S. pa je podala v zadevi negativno predhodno mnenje. Gradbeni poseg, ki je bil predmet izpodbijane upravne odločbe, se gotovo nanaša (pravilno nahaja) v območju, ki ga opredeljuje 2. člen ZKL, torej so za kakršenkoli poseg na tem področju potrebna navedena soglasja in mnenja. Po 36. členu ZGO so torej pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja tudi soglasja, ki jih morajo izdati organi, navedeni v 7. členu ZKL. Tožeča stranka zakonsko zahtevanih soglasij k dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja ni priložila, zato je že iz tega razloga odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče je glede na navedeno moralo tožbo tožeče stranke zavrniti, ne da bi se spuščalo v vsebinsko presojo tožbenih ugovorov, saj le-ti po navedenem na odločitev ne bi mogli vplivati. Ne glede na navedeno, pa tožeča stranka v svoji tožbi tudi ne izpodbija neizdanih oziroma negativnih soglasij, izdanih na podlagi 7. člena ZGO, zato sodišče prve stopnje upravičenosti izdaje takih soglasij ni presojalo.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa predlaga odpravo izpodbijane odločbe tožene stranke. Navaja, da je prvostopno sodišče prezrlo določilo 2. odstavka 7. člena ZKL, ki določa, da Vlada Republike Slovenije v enem letu po uveljavitvi zakona sprejme prostorski izvedbeni načrt za zavarovano območje K.L. Čeprav je ta rok potekel že 31.5.1997, vlada tega izvedbenega načrta še ni sprejela. ZKL je nekonsistenten. Ni mogoče uveljaviti prepovedi, ne da bi bil predhodno izdelan prostorski izvedbeni načrt za navedeno zavarovano območje. 1. odstavek 7. člena ZKL je treba razumeti tudi tako, da so dovoljeni vsi preostali posegi, ki niso v nasprotju z varovanjem celotnega območja kulturnega spomenika. Če varovanje celotnega območja kulturnega spomenika in njegovih delov ni določeno v prostorskem izvedbenem načrtu za zavarovano območje K.L., ni mogoče uveljaviti zakonske prepovedi. Potrebno pa ni niti dovoljenje oziroma predhodno soglasje pristojnih ministrov (3. odstavek 7. člena ZKL), če prostorski izvedbeni načrt iz 7. člena ZKL ter program iz 8. člena ZKL še nista sprejeta. ZKL ne določa, kaj šteje za poseg v prostor. ZKL ni prepovedal vzdrževanja električnih napeljav in sanacije statike dela objekta, kar je predmet priglasitve del. Tožeča stranka je priglašena dela v celoti opravila, pri tem pa je še nadomestila poškodovani steber z novo konstrukcijo, s katero je izboljšala nosilnost ter popravila električno inštalacijo zaradi namestitve igralnih aparatov za izvedbo odločbe Vlade RS, koncesijske pogodbe, aneksov ter dovoljenja ministrstva za finance. Navedena dela predstavljajo vzdrževalna dela, bodisi električne napeljave kot tudi nosilnosti objekta, zato tožeča stranka meni, da so dela tudi sicer v skladu z določili 1. točke 1. odstavka 9. člena ZKL. V ta namen prilaga listinske dokaze.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa in stranka z interesom K.L. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe. Glede pritožbenih ugovorov pa dodaja še: V obravnavani zadevi ni sporno, da se zadevni objekt nahaja v območju zavarovanega območja K.L., ki ga ureja ZKL. ZKL v členih 7 do 10 ureja varstveni režim zavarovanega območja K.L. in določa posebne pogoje, pod katerimi so dopustni posegi v prostor na zavarovanem območju. 1. odstavek 7. člena ZKL določa, da v zavarovanem območju K.L. niso dovoljeni posegi v prostor, ki so v nasprotju z varovanjem celotnega območja kulturnega spomenika in njegovih delov iz 3., 4., 5. i-n 6. člena tega zakona, 3. odstavek 7. člena ZKL pa določa, da se dovoljenje za poseg v prostor na zavarovanem območju K.L. izda po predhodnem soglasju ministrov, pristojnih za kulturo, kmetijstvo in varstvo narave ter po predhodnem mnenju Občine S. Po presoji pritožbenega sodišča določbe 1. odstavka 7. člena ZKL ni mogoče razlagati tako, da so v primeru, če ni mogoče ugotoviti, kateri posegi bi bili v nasprotju z varovanjem celotnega območja kulturnega spomenika, dovoljeni vsi posegi, kot to zmotno meni pritožba. Območje K.L. je kulturni spomenik izjemnega pomena za Republiko Slovenijo (1. člen ZKL) in posegi v to območje so dopustni zgolj v primerih in pod pogoji, kot jih določa ZKL. Pritožbeni ugovor, da zakonska prepoved iz 7. člena ZKL lahko prične veljati šele po sprejetju prostorsko izvedbenega načrta iz 2. odstavka 7. člena ZKL oziroma po sprejetem programu varstva in razvoja celotnega zavarovanega območja iz 8. člena ZKL, zato ni utemeljen. Ker v obravnavani zadevi tožeča stranka k dokumentaciji za pridobitev gradbenega dovoljenja ni priložila zakonsko predpisanih soglasij, ji tudi po presoji pritožbenega sodišča že iz tega razloga ni bilo mogoče izdati dovoljenja za poseg v prostor. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da Vlada Republike Slovenije ni sprejela prostorsko izvedbenega načrta za zavarovano območje K.L., in pritožbeni ugovori v zvezi z izvedenimi priglašenimi deli, saj to ni predmet tega postopka, v katerem se presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe o zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ker glede na navedeno niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.