Jedro

Predhodna kaznovanost za katerokoli kaznivo dejanje je lahko relevantna pri presoji obdolženčevega prejšnjega življenja oziroma njegovega odnosa do spoštovanja pravnega reda.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 48793/2013 z dne 5. 12. 2013 zoper obdolžene U. P., A. Č. in P. L. na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zoper omenjeni sklep so se pritožili obdolženec A. Č. in njegova zagovornica, odvetnica I. F., ter zagovornik obdolženega U. P., odvetnik B. G. Višje sodišče v Ljubljani je o pritožbah odločilo z dvema sklepoma, oba opr. št. I Kp 48793/2013 z dne 13. 12. 2013, in sicer je s prvim sklepom zavrnilo pritožbi obdolženega A. Č. in zagovornika obdolženega U. P., z drugim sklepom pa pritožbo zagovornice obdolženega A. Č.

2. Zoper pravnomočni sklep vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obdolženega U. P. in zagovornica obdolženega A. Č. Kot navajata uvodoma, zagovornik pravnomočni sklep izpodbija iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve 20. ter 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), zagovornica, ki izpodbija oba sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13. 12. 2013 v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata z dne 5. 12. 2013, pa iz razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zlasti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodnih odločb. Oba vložnika Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter obdolžencema pripor odpravi oziroma nadomesti s hišnim priporom, zagovornik pa podredno še, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta obe zahtevi neutemeljeni. Pod videzom kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP namreč dejansko uveljavljata očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbeno sodišče pa je ustrezno odgovorilo na pritožbene navedbe.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencema in njunima zagovornikoma, ki se o odgovoru vrhovne državne tožilke niso izjavili.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je kršitve, ki jih po vsebini uveljavljata obe zahtevi za varstvo zakonitosti, obravnavalo skupaj in ne pri vsaki zahtevi posebej.

6. Zagovornica obdolženega A. Č. v zahtevi uvodoma navaja, da za podaljšanje pripora ni izpolnjena že temeljna predpostavka, to je obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec A. Č. storil ali sodeloval pri izvršitvi očitanega mu kaznivega dejanja. Utemeljen sum, da sta obdolžena A. Č. in U. P. skupaj s P. L. storila očitana kazniva dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, po presoji sodišča prve stopnje, ki ji je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave, ki so ga tekom preiskave izvedeni dokazi potrdili, predvsem priči A. B. in I. G. Iz pridobljenega poročila o preiskavi NFL pa izhaja, da je bila snov, zasežena P. L. ob hišni preiskavi, prepovedana droga konoplja – rastlina, enako je bilo ugotovljeno tudi za 4 kilograme posušene rastline in za 854 sadik, kar je bilo vse zaseženo ob hišni preiskavi stanovanjske hiše v Č. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da v primeru, ko je utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, že ugotovljen s pravnomočnim sklepom o preiskavi, sodišče njegov obstoj le preizkuša, kar pomeni, da presodi, ali se je stopnja ugotovljenega suma od pravnomočne ugotovitve spremenila (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča XI Ips 31955/2011-358 z dne 1. 12. 2011 in druge). Glede na to, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da obstoj utemeljenega suma z v preiskavi zbranimi dokazi ni bil ovržen, temveč da ga ti dokazi le še potrjujejo, Vrhovno sodišče ne more pritrditi očitku vložnice, da je podana kršitev prvega odstavka 201. člena ZKP, ker utemeljen sum po njeni oceni ni podan. Navajanje okoliščin in dejstev, ki izražajo nestrinjanje z dejanskimi zaključki in dokazno oceno sodišč, češ da doslej nobena priča (B., G.) ni obremenila obdolženca Č. v smislu izvrševanja očitanega kaznivega dejanja, in da je iz fotografij v spisu razvidno, da je bilo zasežene konoplje le za 2,5 kilogramov (in ne za 4 kilograme), pa vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, o katerem Vrhovno sodišče ne more presojati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Po mnenju obeh vložnikov pri obdolžencih tudi ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Oba vložnika v zvezi s tem poudarjata, da je po stališču Ustavnega sodišča, pri čemer se vložnika sklicujeta na konkretne odločitve navedenega sodišča (Up 123/96 in Up 127/95), pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti mogoče odrediti ali podaljšati šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi in njegovo dosedanje življenje omogočajo zanesljivo konkretizirano sklepanje o obstoju realne nevarnosti ponovitve nekega specifičnega kaznivega dejanja. Po stališču zagovornice obdolženega A. Č. izpodbijana sklepa ne upoštevata pravilno relevantnih osebnih okoliščin obdolženca, in sicer, da ima izvenzakonsko partnerko, s katero ima dva otroka, stara 2 in 8 let, ki sta nanj močno navezana, in da živi skupaj s svojo družino, da se kot samostojni podjetnik ukvarja z vzdrževanjem objektov, zaradi česar je očitno, da ima sredstva za preživljanje, seveda pod pogojem, da dela, in da za istovrstno kaznivo dejanje doslej še ni bil obsojen. Zagovornik obdolženega U. P. pa v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti opozarja, da se zgolj na podlagi dejstva, da je obdolženec U. P. nezaposlen in brez lastnih sredstev za preživljanje, še ne more sklepati na obstoj ponovitvene nevarnosti, zlasti ob upoštevanju drugih okoliščin na strani obdolženca, in sicer, da je star 42 let, da ima družino in da doslej še nikoli ni bil obsojen za kaznivo dejanje. Glede na to, da so obdolženca P. pri hiši, v kateri je bil zasežen laboratorij, prvič videli dne 4. 8. 2013, laboratorij pa je bil odkrit 9. 10. 2013, gre po oceni zagovornika za prekratko obdobje, da bi lahko obdolžencu očitali, da si sredstva za preživljanje pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj. Ker je policija zasegla vse, kar naj bi služilo za gojenje konoplje, po mnenju obeh vložnikov tudi iz tega razloga ni mogoče sklepati na obstoj ponovitvene nevarnosti.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni ugotoviti takšnih pomanjkljivosti, ki bi omogočale zaključek o njegovi nezakonitosti, in nižjima sodiščema tudi ni mogoče očitati, da nista (v celoti) upoštevali zahtev, ki jih glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti postavljata Ustava in ZKP in na katere sta opozorila v svojih odločbah Ustavno in Vrhovno sodišče. Sodišče prve stopnje je zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo na težo in način storitve kaznivega dejanja, in sicer, da je bilo zaseženih kar 854 rastlin prepovedane droge konoplje ter 4 kilogrami delno suhih delov rastline, da je bilo dejanje storjeno v sostorilstvu, da so bili storilci dobro organizirani in usklajeni, drogo so gojili v za to prilagojenih prostorih – laboratoriju, njihova dejavnost je trajala dalj časa in so zasledovali veliko premoženjsko korist. Na strani subjektivnih okoliščin za obdolženca A. Č. je sodišče upoštevalo dejstvo, da naj bi bil obdolženec sicer samozaposlen in naj bi se preživljal z opravljanjem priložnostnih del, vendar mu zaslužek med 600-1500 EUR očitno ne zadošča za njegove potrebe in si sredstva pridobiva tudi z izvrševanjem kaznivih dejanj. Navedenemu zaključku zagovornica nasprotuje, češ da gre za pavšalno, nepreverjeno in protispisno trditev, vendar s temi (posplošenimi) trditvami tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne more omajati dopustnosti in utemeljenosti sklepa sodišča prve stopnje, da si glede na zgoraj opisane okoliščine in način izvršitve kaznivega dejanja obdolženec dodatna sredstva za preživljanje pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj. Tudi izpostavljanje predhodne kaznovanosti obdolženca Č. zaradi storitve drugega (ne istovrstnega) kaznivega dejanja po 211. členu KZ ni nedopustno, saj je bila tudi storitev očitanega kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 pri obdolžencu motivirana s pridobitvijo premoženjske koristi. Tudi sicer je predhodna kaznovanost (za katerokoli kaznivo dejanje) lahko relevantna pri presoji obdolženčevega prejšnjega življenja oziroma njegovega odnosa do spoštovanja pravnega reda, kot to pravilno ugotavljata že sodišči prve in druge stopnje.

9. Na strani subjektivnih okoliščin pri obdolžencu U. P. je sodišče upoštevalo, da je obdolženec nezaposlen in brez lastnih sredstev za preživljanje, kar kaže na to, da si sredstva za življenje pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj. Zagovornik obdolženega U. P. meni, da so ti razlogi sodišča prve stopnje nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju, s čimer je podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče na eni strani ugotavlja, da je obdolženec nezaposlen in brez lastnih sredstev za preživljanje, kar naj bi kazalo na to, da si sredstva za življenje pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj, na drugi strani pa sodišče ugotavlja, da obdolženec še ni bil pravnomočno obsojen. Po presoji Vrhovnega sodišča očitano precejšnje nasprotje v razlogih sodbe ni podano, saj je glede na zgoraj opisane okoliščine in način izvršitve kaznivega dejanja sodišče prve stopnje tudi pri obdolžencu U. P. povsem utemeljeno sklepalo, da si sredstva za preživljanje pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj.

10. Pritrditi je sicer potrebno zagovorniku obdolženega U. P., da slednji zaradi kaznivega dejanja še ni bil pravnomočno obsojen, vendar predkaznovanost tudi ni edina subjektivna okoliščina, ki kaže na storilčevo ponovitveno nevarnost. Sklepanje, da storilec izvrševanja kaznivih dejanj ne bo opustil, lahko med drugim temelji tudi na dejstvu, da je šlo v obravnavanem primeru za dalj časa trajajoče gojenje velike količine prepovedane droge v za to posebej prirejenih prostorih, sostorilci pa so izkazali veliko stopnjo organiziranosti in angažmaja pri izvršitvi kaznivega dejanja. Gre za okoliščine, ki se nanašajo na stopnjo storilčeve vpletenosti v kriminalno dejavnost ter s tem na njegovo odločenost, da z izvrševanjem kaznivih dejanj nadaljuje tudi v prihodnje, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (zadnji odstavek na strani 4). Večji kot je namreč „vložek“ storilca v izvrševanje kaznivih dejanj ter tesnejše kot so njegove vezi s krogom oseb, ki kazniva dejanja izvršujejo oziroma so pri njih udeležene, večja je verjetnost, da bo storilec kazniva dejanja ponavljal. Zato je tudi v obravnavanem primeru izkustveno prepričljiv sklep, da izvršena kazniva dejanja ne bodo ostala enkraten dogodek v življenju obdolženca U. P., kakor tudi ne v življenju obdolženca A. Č. Takšnega sklepa po presoji Vrhovnega sodišča ne more omajati niti dejstvo, da je bilo zaseženo vse, kar naj bi služilo za gojenje konoplje, saj možnost ponovitve kaznivega dejanja ni vezana le na predmete, ki so bili uporabljeni oziroma so nastali z očitanim kaznivim dejanjem, temveč se da tovrstno kriminalno dejavnost izvrševati tudi na druge načine. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornik obdolženega P. vidi v tem, da najem prostora, nabava semen in postavitev laboratorija zahtevajo precejšen finančni vložek, sodišče prve stopnje pa ugotavlja, da obdolženec finančnih sredstev nima. Kolikor pa vložnika v zahtevah izpostavljata osebne lastnosti obdolžencev in njune družinske razmere, zagovornik obdolženca P. pa še okoliščine, ki se nanašajo na obdobje izvrševanja kriminalne dejavnosti s strani obdolženca P., in kar vse po njuni oceni ne potrjuje sklepanja, da bosta obdolženca ponovila kaznivo dejanje, podajata lastno presojo ugotovljenih dejstev, ki je drugačna od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu. Na ta način v tem obsegu uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP predstavlja nedovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

11. Upoštevaje navedene objektivne in subjektivne okoliščine je sodišče povsem utemeljeno sklepalo o obstoju ponovitvene nevarnosti, pravilno pa je presodilo tudi, da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom. Pri tem je potrebno še poudariti, da je pri kaznivih dejanjih, s katerimi se zdravje ali življenje ljudi hudo ogroža, za odreditev pripora potrebna nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot pri tistih dejanjih, pri katerih je stopnja ogrožanja navedenih dobrin nižja, pri čemer je bilo v sodni praksi že večkrat sprejeto stališče, da gre pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami za visoko stopnjo ogrožanja življenja in zdravja ljudi. Zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD) glede na resnost nevarnosti za zdravje ljudi, ki je lahko posledica zlorabe drog ter glede na njihovo uporabo v medicini, v 3. členu prepovedane droge razvršča v tri skupine. V skupino I tako spadajo rastline in substance, ki so zelo nevarne za zdravje ljudi zaradi hudih posledic, ki jih lahko povzroči njihova zloraba in se ne uporabljajo v medicini. Konoplja je po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog glede na nevarnosti za zdravje ljudi razvrščena v skupino I prepovedanih drog in vpisana pod zaporedno številko 32. Glede na to, da je že v zakonu opredeljeno, da je konoplja droga, ki je zelo nevarna za človekovo zdravje, je povsem jasno, da vložniki s stališčem, da gre pri konoplji za nenevarno drogo in da zato s ponovitvijo takega kaznivega dejanja varnost ljudi ne bi bila ogrožena, ne morejo uspeti. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je šlo za dlje časa trajajoče gojenje velike količine prepovedanih drog, torej za visoko stopnjo ogrožanja zdravja ljudi, ki odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Upoštevaje že navedene objektivne in subjektivne okoliščine, ki ne utemeljujejo le ponovitvene nevarnosti, temveč so prav tako relevantne za presojo neogibnosti pripora, pa je sodišče tudi pravilno ocenilo, da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti z milejšim ukrepom. V zvezi z očitkom zagovornika obdolženega U. P., da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu, zakaj obdolžencu P. ne bi bilo mogoče odrediti milejšega ukrepa (hišnega pripora), pa je potrebno zagovorniku odgovoriti, da je Vrhovno sodišče že v več svojih odločbah (sodbi I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009 ter številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Iz navedenega razloga tudi ni moč pritrditi zagovornici obdolženega A. Č., da so razlogi izpodbijanih sklepov, zakaj ne bi bilo mogoče obdolžencu Č. odrediti milejšega ukrepa, nesprejemljivi in neprepričljivi. V čem bi bili ti razlogi nezakoniti, pa zagovornica ne pove in se zato Vrhovno sodišče do tega očitka ni moglo opredeliti.

12. Glede očitka zagovornika obdolženega U. P., da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o serijski dejavnosti, saj bi se ta obdolžencu lahko očitala le, če bi šlo za storitev nadaljevanega kaznivega dejanja, torej če bi se obdolžencu očitala storitev serije istovrstnih kaznivih dejanj v določenem časovnem obdobju (npr. gojenje konoplje v več laboratorijih), je potrebno zagovorniku pojasniti, da kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. členu KZ-1 sodi v skupino tako imenovanih kolektivnih kaznivih dejanj. V zakonu je namreč izvršitev tega kaznivega dejanja opisana z nedovršnimi glagoli (proizvaja, predeluje, prodaja...) tako, da pojmovno zajema niz (serijo) protipravne dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj, kar pomeni, da gre v primeru več dejanj za navidezni realni stek in torej zgolj za eno kaznivo dejanje. Ugotovitev sodišča, da je šlo v obravnavanem primeru glede na način in okoliščine izvrševanja kaznivega dejanja (dalj časa trajajoče gojenje velike količine prepovedane droge v za to posebej prirejenih prostorih, pri čemer so bili storilci dobro organizirani in usklajeni) za serijsko dejavnost, je zato povsem pravilna. Očitana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo zagovornik vidi v tem, da sodba nima dokazov o tem, da je šlo v obravnavanem primeru za serijsko dejavnost, zato ni podana.

13. Zagovornik obdolženega U. P. sodišču druge stopnje še očita, da se ni opredelilo do pritožbene navedbe o tem, da je bil obdolženec P. pri hiši, v kateri je bil zasežen laboratorij, prvič opažen 4. 8. 2013, medtem ko je bil laboratorij odkrit 9. 10. 2013, zato se obdolžencu lahko očita le, da se je z nedovoljeno dejavnostjo pečal le dva meseca in ne dalj časa, kot to navajata sodišči nižjih stopenj. S tem je sodišče druge stopnje obdolžencu kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Na podlagi določbe prvega odstavka 395. člena ZKP je sodišče druge stopnje dolžno presoditi pritožbene navedbe, opustitev te dolžnosti pa se upošteva v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Ker zagovornik niti ne zatrjuje, da bi odsotnost razlogov pritožbenega sodišča vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, kršitev po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP že iz tega razloga ne more biti podana. Glede zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki jo zagovornik obdolženega P. vidi v tem, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da so razlogi sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženec brez finančnih sredstev in da bo nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj, nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju, pa Vrhovno sodišče ravno tako ugotavlja, da ta ni podana, saj se je pritožbeno sodišče da te pritožbene navedbe opredelilo (v točki 6. na strani 3. sklepa), dejstvo, da se obdolženec z razlogi pritožbenega sodišča ne strinja, pa ne utemeljuje zatrjevane kršitve.

C.

14. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev Ustave in zakona, na katere se sklicujeta zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevi pa sta vloženi tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega A. Č. in zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega U. P. kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.