Jedro

Tožnik, ki je pri padcu z vlaka utrpel poškodbo leve rame in leve noge, je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo 1.200.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 500.000,00 SIT odškodnine za pretrpljeni strah, 600.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter 100.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v skupni višini 2.475.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.400.000,00 SIT od izdaje sodbe dalje do plačila ter zneska 75.000,00 SIT od 30.11.1995 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod pretnjo izvršbe. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo in razsodilo še, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti njegove pravdne stroške v znesku 656.163,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, prav tako pod pretnjo izvršbe.

Zoper sodbo v delu, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika nad zneskom 1.675.000,00 SIT in zoper stroškovni del sodbe je vložila pravočasno pritožbo toženka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku za nematerialno škodo v skupni višini 2.400.000,00 SIT, je po mnenju pritožnice glede na sodno prakso previsoka. Zlasti je sodišče prve stopnje po njenem mnenju previsoko prisodilo odškodnino za strah. Na eni strani strah ni bil takšne intenzitete, da bi na tožniku pustil kakršnekoli posledice, po drugi strani pa tudi ni podana dolgotrajnost strahu, saj je primarni strah trajal le nekaj sekund. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila 200.000,00 SIT. Upoštevajoč individualizacijo primera je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po oceni pritožnice previsoka. Tožnik, zaslišan kot stranka, ni zatrjeval zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, razen v službi, kjer ne more več opravljati dela strojevodje. Sicer pa toženka vztraja na dokaznem predlogu, ki ga je podala že tekom postopka na prvi stopnji, da tožnik predloži svoj celotni zdravstveni karton, saj je skoraj neverjetno, da se mu ob priliki, ko je padel s sedmih metrov, ni nič zgodilo. Iz izvedenskega mnenja sicer izhaja, da je izvedenec vpogledal zdravstveni karton, vendar ni jasno, ali celotnega. Primerna odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi bila največ 500.000,00 SIT. Nadalje pritožnica navaja, da je bil tožnik na dan škodnega dogodka še cel dan v službi, kar pomeni, da bolečine le niso mogle biti tako hude, pa tudi nevšečnosti niso bile takšne in tako dolgotrajne, da bi bil upravičen do odškodnine iz tega naslova v višini 1.200.000,000 SIT. Primerna odškodnina iz tega naslova bi po prepričanju pritožnice znašala 900.000,00 SIT. Povsem neutemeljeno je po njenem mnenju prisojena odškodnina za skaženost. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da skaženost pri tožniku ni podana. Subjektivni element pri določitvi odškodnine ni odločilen, za pravno priznano škodo je potrebno, da skaženost zbuja nelagodje pri drugih. Sicer pa se je tudi sodišče prve stopnje samo prepričalo, da tožnik ni skažen. Končno je nepravilen tudi izrek o pravdnih stroških. Sodišče je tožniku priznalo vse njegove pravdne stroške, češ da je uspel s pretežnim delom tožbenega zahtevka ter glede zavrnilnega dela niso nastali posebni stroški. Sodišče bi moralo stroške dosoditi po uspehu strank v postopku. Ker je pritožnica prepričana, da je odškodnina odmerjena previsoka, pa poudarja, da bi moral biti njen uspeh še večji od 25%.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena tožniku, ki nanjo ni podal odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Obseg poškodb, potek zdravljenja, bolečinska obdobja ter vse druge težave in nevšečnosti tožnika po škodnem dogodku dne 4.10.1994 je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi pisnega izvedenskega mnenja specialista kirurga dr. F. Z. in tožnikove izpovedbe. Te ugotovitve so v izpodbijani sodbi podrobne in jih pritožbeno sodišče zaradi nepotrebnega podvajanja ne bo ponavljalo. Zgolj dejstvo, da je tožnik na dan škodnega dogodka vztrajal v službi do konca izmene, glede na sicer ugotovljeni obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, po prepričanju pritožbenega sodišča ne utemeljuje znižanje na prvi stopnji tožniku prisojenih 1.200.000,00 SIT odškodnine. Navedeni znesek je rezultat pravilne uporabe določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78) ter povsem sorazmeren zneskom odškodnin v podobnih odškodninskih zadevah.

Tudi kar zadeva tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje korektno spoštovalo temeljno razlago načina odmere odškodnine, namreč pretehtalo vse okoliščine, ki so in morebiti še bodo vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in tudi upoštevalo sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). Čeprav ne drži pritožbena navedba, da bi tožnik zatrjeval le, da po škodnem dogodku ne more več opravljati dela strojevodje (navajal je na primer tudi znatne ovire pri dviganju bremen zaradi omejene gibljivosti ramenskega sklepa), bi že samo zaradi te okoliščine pritožbeno sodišče ne moglo slediti predlogu pritožnice, da se na prvi stopnji prisojena odškodnina zniža. Odškodnina v znesku 600.000,00 SIT bi bila namreč že samo za navedeno ugotovljeno posledico škodnega dogodka povsem primerno denarno zadoščenje. Tudi kar zadeva poškodbe, ki naj bi jih tožnik po zatrjevanju toženke utrpel pred škodnim dogodkom, pritožbeno sodišče sledi oceni sodišča prve stopnje, da le teh ni bilo oziroma jih toženka ni dokazala. Izvedenec je bil izrecno pozvan, da ugotovi morebitne tožnikove prejšnje poškodbe, vendar takih poškodb v zvezi z boleznijo ali poškodbo leve rame, tudi po vpogledu zapečatenega tožnikovega zdravstvenega kartona, ni ugotovil. Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo tudi za odškodnino za tožnikov strah. O strahu so na razpolago ugotovitve, da je bil primarni strah kratkotrajen, vendar zelo intenziven (tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da se je bal, da bi ob padcu z vlaka omahnil na sosednji tir, kjer so ves čas vozile lokomotive), zelo izrazit in intenziven pa je bil po mnenju izvedenca tudi sekundarni strah, saj je bila šele po sedmih mesecih neuspešnega konzervativnega zdravljenja rame ugotovljena pravilna diagnoza in izvedena dva operativna posega, katerih končni uspeh je bil manjši, kot so ortopedi predvidevali, zato se bo tožnik po mnenju izvedenca verjetno težko odločil za ponovno operacijo. Na podlagi zapisanega ni možno slediti trditvam pritožnice, da tožniku na prvi stopnji prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 500.000,00 SIT ni primerna. Strah pred možnim padcem na železniški tir, pa čeprav je trajal le nekaj sekund, in dolgotrajni dvom v uspeh zdravljenja po prepričanju pritožbenega sodišča nasprotno nedvomno predstavljata podlago za prisojo denarne satiskfakcije v tej višini.

Iz izvedenskega mnenja specialista kirurga izhaja, da štiri poldrugi centimeter velike brazgotine nad levo ramo pri oškodovancu ne predstavljajo skaženosti, niti ne motijo videza. Kljub temu je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova skaženosti prisodilo 100.000,00 SIT odškodnine. Na podlagi osebnega opažanja je sledilo zatrjevanju tožnika, da je skažen zaradi povešene leve rame oziroma spačene drže. Nobenega razloga ni, da temu ne bi sledilo tudi pritožbeno sodišče. Izvedenec je očitno ocenil to obliko škode z vidika štirih brazgotin, ni pa je ocenil z vidika povešene rame. Slednje je bilo sodišču prve stopnje očitno na pogled, kar pomeni, da tožnikova drža pri ljudeh zbuja pozornost. Za prisojo odškodnine iz tega naslova sta tako izpolnjena objektivno merilo, ki se kaže v spremembi tožnikovega zunanjega videza, in subjektivno merilo, ki se kaže v tem, da tožnikov videz zbuja pozornost drugih ljudi.

Zaradi vsega zapisanega in ker tudi ni ugotovilo razlogov, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem je potrdilo tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj zaradi 25% neuspelega dela tožbenega zahtevka tožniku ni nastalo kaj dosti več stroškov kot bi mu jih v primeru popolnega uspeha. Pri tem je treba upoštevati, da je uspeh tožnika pravzaprav še višji kot 75%, saj je tožnik popolnoma uspel po temelju odškodninskega zahtevka. Zaradi neuspeha pritožbe pritožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana o odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.