Jedro

Zaradi odpovedi pogodbe o upravljanju tožeči stranki lahko nastaja običajna škoda. Zaradi dvojnega upravljanja taka škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka, lahko nastaja kvečjemu etažnim lastnikom, to je toženi stranki in ne tožeči stranki. V konkretnem primeru tudi ne gre za izjemno situacijo, ki bi opravičevala izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagano začasno odredbo.

2. Zoper tak sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. V pritožbi tožeča stranka navaja, da z uveljavitvijo ZIZ je mogoča širša razlaga in presoja začasnih odredb za zavarovanje nedenarnih terjatev, mogoča tudi, ko je identična tožbenemu zahtevku in je ustrezna odločba na katero se sklicuje sodišče prve stopnje presežena in je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker odločitve ni oprlo izključno na določbe člena 272 ZIZ in naj bi sodišče kršilo ustrezna načela, poleg tega pa ni oprlo svoje odločitve na SZ-1. Tožnica je izkazala nastanek težko nadomestljive škode in so napačni zaključki sodišča prve stopnje, ki ugotavlja nasprotno, prav tako so napačni zaključki sodišča glede škode zaradi dvojnega upravljanja in da tožeča stranka ni ni izkazala predpostavk po tretjem odstavku člena 272 ZIZ.

4. Osma in 22. tožena stranka sta odgovorili na pritožbo in predlagali, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijani sklep.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pravna podlaga za izdajo začasne odredbe so določbe člena 272 ZIZ, po katerih sme sodišče izdati začasno odredbo, če tožnik izkaže za verjetno obstoj terjatve in da mu grozi težko nadomestljiva škoda oziroma, da se prepreči uporaba sile. V konkretnem primeru tožeča stranka predlaga izdajo regulacijske začasne odredbe, katerega temelj je pri nas postavilo Ustavno sodišče v zadevi Up 275/97, vendar pa se je sodna praksa izrekla, da je pri izdaji takšnih začasnih odredb potreben restriktiven pristop, to je z njihove omejitve na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Iz teh razlogov mora sodišče ob konkretnem tehtanju interesov nasprotne stranke zelo omejeno razlagati grozeče nasilje oziroma težko nadomestljivo škodo. Tožeča stranka težko nadomestljive škode tudi po oceni pritožbenega sodišča ni verjetno izkazala, niti da gre za uporabo sile. Zaradi odpovedi pogodbe o upravljanju tožeči stranki lahko nastaja običajna škoda. Zaradi dvojnega upravljanja taka škoda, ki jo zatrjuje tožeča stranka lahko nastaja kvečjemu etažnim lastnikom, to je toženi stranki in ne tožeči stranki. V konkretnem primeru tudi ne gre za izjemno situacijo, ki bi opravičevala izdajo začasne odredbe. Ker tožeča stranka ene izmed predpostavk za izdajo regulacijske začasne odredbe ni izkazala, je sodišče prve stopnje materialnopravno odločilo, ko je zavrnilo njen predlog. Vse okoliščine, ki jih obširno opisuje tožeča stranka v pritožbi o kršitvi ustavnih načel, o spremembi pogojev za izdajo začasne odredbe, so po povedanem neutemeljene. Glede na navedeno je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (člen 365 točka 2 ZPP).