Jedro

Ponudnik (dražitelj) ni dolžan plačati varščine kot pogoja za udeležbo na javni dražbi za prodajo nepremičnin stečajnega dolžnika vsaj takrat ne, če ima v stečajnem postopku priznani terjatev in hipoteko kot ločitveno pravico, če njegova terjatev dosega izklicno ceno prodajanih nepremičnin (smiselna uporaba določbe tretjega odstavka 185. člena ZIZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je s sodbo razveljavilo javno dražbo in prodajo premoženja tožene A. p.o. B. - v stečaju, zapisnik o javni dražbi z dne 22.9.1999 in sledečo kupoprodajno pogodbo z dne 23.9.1999. Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in se ji povrnejo stroški postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov za odgovor.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje zaključujeta, da tožeča stranka ni bila dolžna plačati varščine kot pogoja za sodelovanje kot ponudnik na javni dražbi 22.9.1999, kjer se je prodajalo premoženje toženega stečajnega dolžnika in to zato, ker je imela tožeča stranka pri dolžniku od strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku priznano terjatev, ki je na dan javne dražbe znašala 43,872.621,00 SIT, in enako priznano ločitveno pravico na nepremičninah, ki so se na javni dražbi prodajale po izklicni ceni 32,000.000,00 SIT.

Utemeljeno poudarjata sodišči druge in prve stopnje, da je varščina oblika zavarovanja terjatve za eventualno škodo, ki bi jo povzročil ponudnik, ki je na javni dražbi uspel, če ne bi izpolnil svojih obveznosti, ki izvirajo iz tega dejstva (analogna uporaba določil četrtega odstavka 191. člena in petega odstavka 185. člena ZIZ, da ostali ponudniki, ki niso uspeli na dražbi, dobijo varščino vrnjeno). Varščina tedaj predstavlja stvarno zavarovanje morebitne odškodninske terjatve.

Ker je tožeča stranka imela pri toženem dolžniku dobroimetje v znesku nad 43,000.000,00 SIT, ki je izhajalo iz terjatve, zavarovane s hipoteko kot ločitveno pravico na prodajanih nepremičninah, je bila s tem pokrita celo izklicna cena nepremičnin, določena na 32,000.000,00 SIT, ne samo varščina. V takem primeru je zato možna analogna uporaba določila tretjega odstavka 185. člena ZIZ v tem smislu, da je varščine vsekakor oproščen zastavni upnik najmanj takrat, kadar njegova terjatev dosega izklicno ceno.

Zaradi vsega navedenega bi tožeča stranka imela pravico sodelovati kot ponudnik na javni dražbi tudi brez vplačila varščine.

Pripominja se še glede na revizijska izvajanja, da je stečajni upravitelj kot izvajalec javne dražbe res bil vezan na sklep stečajnega senata o načinu in pogojih za izvedbo prodaje premoženja stečajnega dolžnika tudi glede obveznosti plačila varščine, vendar pa bi bil moral upoštevati posebno materialnopravno ureditev položaja tožeče stranke kot upnika in hkrati zastavnega upnika, kot že obrazloženo. S tem omenjeni sklep stečajnega senata ne bi bil z ničemer prizadet. Glede na tako stanje stvari in, ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.