Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da predstavlja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, zlorabo instituta odpovedi in s tem protipravno ravnanje.

Zgolj zato, ker je toženkin prvostopenjski organ drugače od drugostopenjskega organa presodil dokaze in okoliščine primera ter na podlagi njih zaključil, da je tožnik z odtujitvijo denarja kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo hkrati tudi znake kaznivega dejanja male tatvine, še ne pomeni, da je zlorabil institut odpovedi.

Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi govoric, ki so se v zvezi s podano izredno odpovedjo širile po mestu. Toženka ne more odgovarjati za ravnanja tožnikovih someščanov, ki so se pogovarjali o tožniku in o dejanju, ki mu je bilo očitano v odpovedi, sploh pa ne za neresnice, ki so nastajale s širjenjem govoric.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se sedaj glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 9.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2020 dalje.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za premoženjsko škodo v višini 8.748,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2020 dalje.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 1.187,70 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 306,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 9.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (I. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino za premoženjsko škodo v višini 8.748,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 3.577,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zoper njen ugodilni del) se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je zaslišanje priče A. A. res predlagala že po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar je za to pričo izvedela šele na naroku dne 31. 1. 2022. Ta priča bi lahko izpovedala, kdo je začel širiti lažne govorice o tožnikovi odpovedi. Poudarja, da iz dokaznega postopka ni mogoče ugotoviti, kdo je bil vir informacij, ki so se širile o tožnikovi odpovedi. Dejansko stanje je tako ostalo ugotovljeno na ravni domnev. V zvezi z zaključkom o protipravnem ravnanju pri podaji odpovedi tožniku navaja, da je sodna praksa že izoblikovala stališče, da zgolj nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ne pomeni protipravnega ravnanja delodajalca. Protipravna je le tista nezakonitost, ki je posledica delodajalčevega samovoljnega ali arbitrarnega ravnanja. V obravnavanem primeru je bila nezakonitost odpovedi ugotovljena že v fazi pritožbenega postopka. Toženka je zatem, ko je bil sklep o izredni odpovedi odpravljen, pristopila k poračunu plače za nazaj in tožniku vse poravnala. Meni, da zgolj dejstvo vložitve predloga za obnovo postopka pred Komisijo za pritožbe, za katerega je toženka, četudi nepravilno, predvidevala, da je v skladu z določbami ZUP, še ne omogoča zaključka, da je z nedovoljenimi sredstvi poskušala doseči odpoved. Tudi sicer je predlog za obnovo vložil predstojnik Policije in ne kdorkoli iz PP B. Zato je povsem nerazumen očitek, da je bil predlog za obnovo vložen z namenom zlorabe pravnih sredstev in z namenom škodovanja tožniku. Predlog za obnovo pa tudi sicer ni mogel povzročiti nobenih posledic, saj se o njem sploh ni odločalo. Trdi, da je obrazložitev sodišča prve stopnje glede protipravnosti pavšalna. Poudarja, da ni imela nikoli namena zlorabiti instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti glede na dejstvo, da je tudi državni tožilec ugotovil, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine. Glede dosojene odškodnine pa meni, da je ta pretirana. Dodaja še, da sodišče prve stopnje finančnega izračuna premoženjske škode, ki ga je pripravila toženka, ni upoštevalo oziroma se do njega ni opredelilo, kar predstavlja procesno kršitev.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zaradi širjenja govoric, da naj bi tožnik kradel. 7. Za povrnitev škode, ki jo mora delodajalec povrniti javnemu uslužbencu oziroma delavcu, se uporabljajo splošna pravila civilnega prava, pri čemer se odškodninska odgovornost nanaša tudi na škodo, ki jo delodajalec povzroči javnemu uslužbencu oziroma delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja (prvi in drugi odstavek 140. člena Zakona o javnih uslužbencih – ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl..; tako tudi 179. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje štiri predpostavke: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda (131. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Če ni podana že ena od teh predpostavk, niso izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost. 8. Pritožba utemeljeno opozarja na ustaljeno in enotno stališče sodne prakse, da zgolj dejstvo ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi samo po sebi še ne pomeni, da je delodajalec ravnal protipravno, s čimer bi bila podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč legitimno sredstvo, predpisano v zakonu. Zgolj če bi se izkazalo, da je delodajalec huje zlorabil takšno legitimno sredstvo za namen oškodovanja oziroma šikaniranja delavca in ravnal samovoljno, bi bila podana odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec zahteva. V sodni praksi niti ni takšnih primerov očitno nedopustnih odpovedi, da bi sodišče iz tega naslova priznalo odškodnino.

9. Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da predstavlja izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, zlorabo instituta odpovedi in s tem protipravno ravnanje. Kot utemeljeno poudarja pritožba, je bila nezakonitost tožniku podane izredne odpovedi ugotovljena že v fazi pritožbenega postopka - s strani Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, torej že s strani same toženke; do prenehanja delovnega razmerja tako sploh ni prišlo. Pravno naravo odločanja tudi v postopku odpovedi lahko zaznamuje različna presoja dokazov in možnost različnega tolmačenja predpisov. Zgolj zato, ker je toženkin prvostopenjski organ drugače od drugostopenjskega organa presodil dokaze in okoliščine primera ter na podlagi njih zaključil, da je tožnik z odtujitvijo denarja kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo hkrati tudi znake kaznivega dejanja male tatvine, še ne pomeni, da je zlorabil institut odpovedi. Da presoja dokazov in okoliščin konkretnega dogodka (očitane odtujitve denarja) s strani toženkinega prvostopenjskega organa ni bila tako zelo očitno napačna, samovoljna oziroma arbitrarna, izhaja tudi iz sklepa Specializiranega državnega tožilstva z dne 6. 5. 2019 o zavrženju kazenske ovadbe zoper tožnika, v katerem je navedeno, da je tožnik izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja male tatvine (vendar je bila ovadba zavržena zaradi nesorazmerja med majhnim pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon). Zato tudi ni mogoče zaključiti, da je toženka začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitno brez podlage in le zato, da bi mu škodovala. Poleg tega tožnik v svoji trditveni podlagi sploh ni pojasnil, zakaj naj bi se ga toženka želela znebiti oziroma mu škodovati, zato je nerazumljiv in neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka zlorabila institut odpovedi z namenom, da bi se tožnika na nedovoljen način znebila. Zaključek sodišča prve stopnje, da dokazi, s katerimi je razpolagal prvostopenjski organ toženke, ne dokazujejo z dovolj visoko stopnjo verjetnosti oziroma prepričanja, da je očitano ravnanje tatvine storil ravno tožnik, še ne pomeni, da je toženka zlorabila institut odpovedi. Tudi dejstvo, da je toženka predlagala obnovo postopka pred Komisijo za pritožbe iz delovnega razmerja, čeprav to pravno sredstvo v tem postopku ni predvideno, ne kaže na zlorabo instituta odpovedi. Napake v postopku, pri presoji dokazov ali pri uporabi materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja (prim. sodbo VSRS VIII Ips 263/2012). Ker torej toženka pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni ravnala protipravno, ni podana njena odškodninska odgovornost za tožniku nastalo škodo.

10. Nadalje je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi govoric, ki so se v zvezi s podano izredno odpovedjo širile po mestu. Toženka ne more odgovarjati za ravnanja tožnikovih someščanov, ki so se pogovarjali o tožniku in o dejanju, ki mu je bilo očitano v odpovedi, sploh pa ne za neresnice, ki so nastajale s širjenjem govoric. Toženka lahko skladno s prvim odstavkom 147. člena OZ odgovarja le za škodo, ki jo povzroči njen delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, pri čemer se za tretjo osebo šteje tudi drug delavec. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa ni mogoče s stopnjo prepričanja zaključiti, da je bil izvor informacij o tožnikovi odpovedi in s tem izvor nadaljnjih govoric prav pri toženkinih delavcih. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišanih tožnikovih prič (žene, brata in someščanov, od katerih nihče ni zaposlen pri toženki) ugotovilo, da je večina informacij v zvezi s tožnikovo odpovedjo prišla od ljudi, ki so bili preko svojcev povezani s Policijo (toženko), pri čemer pa od teh ljudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe z imenom in priimkov izhajata zgolj C. C. (ki je žena policista) in D. D. (ki je hči čistilke na Policiji). Vendar pa zgolj zakonska oziroma sorodstvena vez z zaposlenimi pri toženki še ne pomeni, da sta omenjeni osebi za dejstvo, da je tožnik prejel izredno odpoved in za vsebino odpovedi, izvedeli prav od toženkinih delavcev. Dejstvo, da so se o tožniku pogovarjale tudi osebe, ki imajo svojce zaposlene pri toženki, po oceni pritožbenega sodišča torej še ne pomeni, da so te osebe informacije o tožniku dobile prav pri toženkinih delavcih. Pritožba tako utemeljeno opozarja, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila prav toženka oziroma njeni zaposleni vir informacij o tožnikovi odpovedi (ki so zaokrožile med tožnikovimi someščani), ostaja na ravni domnev. Upoštevaje navedeno in ker toženka za ravnanja tretjih oseb, ki so po mestu širile govorice o tožniku, ne more odgovarjati, ni podana njena odškodninska odgovornost za tožniku nastalo škodo.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 9.200,00 EUR in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 8.748,73 EUR, obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2020 dalje (četrta in peta alineja 358. člena ZPP).

12. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker glede na spremenjeno odločitev tožnik v sporu ni uspel, je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je dolžan povrniti toženki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, svoje stroške postopka pa krije tožnik sam. Pritožbeno sodišče je toženki za postopek pred sodiščem prve stopnje na podlagi njenega stroškovnika in skladno z določili Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje potrebne stroške: 500 točk za sestavo odgovora na tožbo, 500 točk za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo, 250 točk za udeležbo na naroku za glavno obravnavo dne 25. 10. 2021 in 200 točk za trajanje tega naroka, 250 točk za udeležbo na naroku za glavno obravnavo dne 31. 1. 2022, 250 točk za udeležbo na naroku za glavno obravnavo dne 13. 6. 2022 in 29,5 točk za materialne stroške, skupaj torej 1.979,50 točk, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 1.187,70 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

13. Ker je toženka s pritožbo v celoti uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki tudi stroške pritožbenega postopka, tožnik pa sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki na podlagi njenega stroškovnika in skladno z določili OT priznalo: 500 točk za sestavo pritožbe in 2 % za materialne stroške, kar skupaj znaša 306,00 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.