Jedro

Čast je zavest človeka o lastni vrednosti (subjektivna čast), ugled oziroma dobro ime pa je vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (objektivna čast). Ker gre za dva pola ene celostne osebnostne pravice, je treba napad na čast in ugled ocenjevati tudi objektivno, ne le na podlagi subjektivnega doživljanja časti. V tem kontekstu je pomembno, da je bila zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke prizadeta le oškodovančeva veljava v očeh določene družbene skupine (ljudi, ki se ukvarjajo z ... dejavnostjo), kar pa ni moglo okrniti njegovega osebnostnega položaja v drugih razmerjih.

Izrek

Revizija zoper odločitev o zahtevku za plačilo premoženjske škode se zavrže, revizija zoper odločitev o nepremoženjski škodi pa se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki na račun povzročene premoženjske škode plačati 91.130 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1998 do plačila, na račun nepremoženjske škode pa 250.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2001 do plačila in ji povrniti 401.199 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.3.2001 do plačila. Toženo stranko je zavezalo še, da mora v reviji ... objaviti ter Mednarodno ... zvezo in njenim članicam poslati obvestilo in opravičilo z vsebino, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da ni razlogov, ki bi za tožnikovo nepremoženjsko škodo utemeljevali višjo denarno odškodnino od prisojenih 250.000 SIT.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje glede višine prisojene odškodnine in meni, da je bilo materialno pravo v tem delu nepravilno uporabljeno. V nekaterih odločilnih dejstvih pa obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - ur. p. b. - ZPP). Premalo je bilo upoštevano, da je šlo za nezakonit, skoraj tri leta trajajoč suspenz iz dejavnosti, ki je za tožnika edini vir preživljanja, pomeni pa mu še mnogo več. Suspenz kljub zdaj že pravnomočni sodbi še vedno ni bil preklican in tožnik ne more soditi v Evropi. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo, da je kljub suspenzu lahko sodil v ZDA in Kanadi. Kar nekaj časa je minilo, preden se je razčistilo, ali v omenjenih državah lahko sodi ali ne. Prav na to dejstvo je opozoril že ob lastnem zaslišanju. Predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi reviziji ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da se mu prizna višja denarna odškodnina za nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija glede premoženjske škode (v reviziji sporno 622.196 SIT) ni dovoljena, revizija glede nepremoženjske škode (v reviziji sporno 7.750.000 SIT) pa ni utemeljena.

O zavrnitvi revizije v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo: V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranki vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb prve in druge stopnje, zato razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Vse tiste revizijske navedbe, ki so po vsebini prikrita polemika z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvih dveh stopnjah sojenja, so zato neupoštevne in ne zahtevajo podrobnejšega odgovora. Kar pa zadeva zatrjevano še trajajoče protipravno stanje, ki je posledica nespoštovanja pravnomočne sodne odločbe s strani tožene stranke, je tožeča stranka prezrla, da bodoča škoda, gledano s perspektive zaključka glavne obravnave 7.3.2001 (203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) sploh ni bila predmet odločanja v tem sporu.

Kritika tožeče stranke, ki se nanaša na sestavo odločbe v zvezi z obrazložitvijo višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, se omejuje na trditev, da "je o nekaterih odločilnih dejstvih v sodbi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki". Gre za mehansko povzemanje besedila 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ne da bi tožeča stranka konkretizirala, kateri so tisti razlogi sodbe, ki nasprotujejo listinam oziroma zapisnikom o izpovedbah v postopku. Enotno je uveljavljeno stališče, da zgolj pavšalno uveljavljanje revizijskega razloga s sklicevanjem na določeno določbo procesnega zakona ne zadošča. Stranka se mora (če želi doseči vsebinski preizkus, ali je sodna odločba med seboj skladna celota) obrazloženo izjaviti, v čem so pomanjkljivosti, in navesti argumente za svoje stališče. Ker tega ni storila, bi preizkus v tej smeri presegal pooblastila revizijskega sodišča. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR).

Sodišče druge stopnje je z odmero denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti tožeče stranke (250.000 SIT) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na četrti in peti strani ter razloge sodbe sodišča druge stopnje na tretji in četrti strani). Čast je zavest človeka o lastni vrednosti (subjektivna čast), ugled oziroma dobro ime pa je vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (objektivna čast(1). Ker gre za dva pola ene celostne osebnostne pravice, je treba napad na čast in ugled ocenjevati tudi objektivno, ne le na podlagi subjektivnega doživljanja časti. V tem kontekstu je pomembno, da je bila zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke prizadeta le oškodovančeva veljava v očeh določene družbene skupine (ljudi, ki se ukvarjajo z ... dejavnostjo), kar pa ni moglo okrniti njegovega osebnostnega položaja v drugih razmerjih.

Revizijsko sodišče je v tem delu tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

O zavrženju revizije v delu, ki se nanaša na premoženjsko škodo: Revizija je dovoljena zoper pravnomočno sodbo, če vrednost izpodbijanega dela presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Z revizijo izpodbijani del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode v višini 622.196 SIT, ne presega revizijskega praga. Dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka v tem delu je samostojna in drugačna kot dejanska in pravna podlaga tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode, zato se tudi vrednost spornega predmeta upošteva ločeno (primerjaj z drugim odstavkom 41. člena ZPP).

Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (377. člen ZPP).

Op. št. (1): A. Finžgar, Osebnostne pravice, SAZU, Ljubljana 1985, stran 86.