Jedro

Zakonski znak spravljanja v podrejen položaj je bil izpolnjen s tem, da se je oškodovanka v času izvrševanja psihofizičnega nasilja v strahu pred obtoženko umikala iz hiše in tavala po vasi oz. da se je ob hujšem mrazu zatekla k sosedom. Nasilju obtoženke se sama ni mogla ali znala drugače zoperstaviti kot, da je nasilje prenašala in se mu, kot je bilo to mogoče, izogibala.

Izrek

Pritožba zagovornika obtožene J.N. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obtoženo J.N. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 in ji po 57. ter 58. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je na podlagi prvega odstavka 296. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ji je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom skupaj s sodno takso.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP pritožuje obtoženkin zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter obtožbo zavrže, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, stroške kazenskega postopka pa naloži v breme proračuna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ni se moč strinjati s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje izpodbijani zaključek oprlo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Odločilna dejstva je namreč pravilno in v celoti ugotovilo ter v izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo na podlagi katerih dejstev in dokazov je zaključilo, da je obtoženka storila kaznivo dejanje. Ker se je izjasnilo o vseh odločilnih dejstvih pa tudi očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen.

5. Res je, kot pritožnik navaja, da se izpodbijana sodba opira na izpovedbo oškodovanke, sedaj pokojne obtoženkine matere K.N. in izpovedbe prič, ki dejanj obtoženke same niso neposredno videle, temveč so o njih izvedele šele kasneje. Vendar ta okoliščina kakor tudi dejstvo, da obtoženkina sestra I.K. ter sosedje L.N., M.N. in D.N. niso v dobrih odnosih z obtoženko, še ne pomeni, da sodišče njihovim izpovedbam ne bi smelo slediti, pač pa le, da je moralo njihove navedbe prav zaradi navedenih osebnih razmerij še tembolj kritično oceniti. To pa je sodišče prve stopnje tudi storilo, saj je izpovedbe prič presojalo tako z izpovedjo oškodovanke kakor z ostalimi dejstvi, kot jih je v sodbi podrobneje obrazložilo. Iz izpovedb naštetih prič pa tudi ne izhaja, da naj bi o nasilju obtoženke izvedeli vsi hkrati to je po 3.3.2013, ko se je pripetil zadnji dogodek. Iz izpovedbe M.N. namreč izhaja, da se ji je oškodovanka sproti potožila o obtoženkinem nasilju in tudi sama je videla, da na njenem lasišču manjka kup las, pri čemer ji je oškodovanka povedala, da jo je obtoženka pred štirinajstimi dnevi zlasala. Da se ji je oškodovanka sproti potožila o nasilju, ki ga je doživljala s strani obtoženke, je izpovedala tudi priča D.N., enako pa je npr. o udarcu s stolom po roki izpovedoval tudi L.N., ki je videl poškodbo na oškodovankini roki pa tudi druge poškodbe ob prilikah, ko je oškodovanka bila tepena. Zato ne drži, da naj bi priče o dogodkih izvedele vse hkrati in šele kasneje pač pa so bile o njih v večjem ali manjšem obsegu sproti seznanjene.

6. Da je o nasilju obtoženke nad materjo vedela tudi I.K., sestra obtoženke, pa jasno in nedvoumno izhaja iz njene izpovedbe, pri čemer je priča na glavni obravnavi tudi odgovorila na vprašanje čemu dejanj obtoženke že poprej, ko je zanje izvedela, ni prijavila policiji. Njena razlaga je povsem logična, pa tudi sicer prijava policiji oškodovanka sama ni želela, kar je spričo tega, da je šlo za sicer neobičajno nasilje hčerke nad materjo, tudi razumljivo. Da je oškodovanka o nasilju raje potrpela kot da bi imela opravka s policijo, pri kateri je zaposlen partner obtoženke, jasno izhaja tudi iz izpovedbe I.K., ki pa vendar ni ostala povsem pasivna. Dejstvo namreč je, da se je še v času, ko kazenska ovadba še ni bila podana, obrnila na Center za socialno delo v Ajdovščini, kar je slednji potrdil tudi v dopisu z dne 28.5.2013 in da zatrjevano nasilje obtoženke ni bilo izmišljeno oz. konstrukt I.K., izhaja tudi iz zdravniškega potrdila z dne 3.3.2013, ko je zdravnik ugotovil poškodbe, ki so bile nato na policijski postaji tudi poslikane. Čeprav udarec v ramo medicinsko res ni izkazan, kot navaja pritožnik, pa glede na ostale poškodbe in izpovedbo oškodovanke o tem dogodku ne more biti nobenega dvoma, da se je ta res pripetil tako, kot ga je sama opisala in dejstvo tudi je, da je ravno to zadnje nasilje privedlo do tega, da je oškodovanka podala kazensko ovadbo in odšla živet k hčerki I.K.. Iz povedanega tako sledi, da imajo izpovedbe oškodovanke ter ostalih prič podlago tudi v listinskih dokazih in se medsebojno ujemajo tako, da ni moč soglašati s pritožbenimi navedbami, da izpodbijana sodba temelji izključno na nepotrjenih posrednih dokazih.

7. Res sicer je, da sodišče prve stopnje ni sprejelo izpovedbe obtoženkinega partnerja J.P., ki je sicer potrdil zagovor obtoženke, vendar pa je sodišče prve stopnje to dokazno oceno prepričljivo pojasnilo. Dejstvo, da je priča obtoženko vozila na dom oškodovanke namreč še ne pomeni, da je bila ves čas ob njej tudi navzoča, saj kot je pojasnila priča I.K., ji je oškodovanka sama povedala, da je obtoženka nasilna, kadar J.P. oz. partnerja ni zraven. To, da slednji nasilja ni videl torej še ne pomeni, da ga ni bilo. Kar zadeva ostale okoliščine, ki se nanašajo na pravdne postopke med obtoženko in oškodovanko oz. I.K., pa le-te nimajo takšne teže, da bi lahko omajale pravilnost izpodbijane dokazne ocene.

8. S pritožnikom se tudi ne gre strinjati, ko izpodbija zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, to je spravljanja v podrejen položaj. Kot navaja, naj bi ta posledica pri oškodovanki nastala s tem, da se je izselila iz lastne hiše in se vanjo ni upala vrniti, vendar ta ugotovitev ni točna, saj se je oškodovanka že prej odločila, da se bo zaradi starosti preselila k hčerki I.K.. Pa tudi sicer si je oškodovanka želela vrniti na svoj dom, vendar ji je to preprečevala I.K., ki pa je to posledico iz manipulativnih razlogov nato prevalila na obtoženko.

9. Navedene pritožbene trditve niso utemeljene. Zakonski znak spravljanja v podrejen položaj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen v tem, da je oškodovanka odšla od doma, kot zmotno meni pritožba, pač pa, da se je v času izvrševanja psihofizičnega nasilja v strahu pred obtoženko umikala iz hiše in tavala po vasi oz. da se je ob hujšem mrazu zatekla k sosedom. S takim umikanjem prav v strahu pred nasiljem, ki je zajemalo obdobje od junija 2012 pa do 3.3.2013, pa je oškodovanka tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno bila spravljena v podrejen položaj, saj se nasilju obtoženke sama ni mogla ali znala drugače zoperstaviti kot, da je nasilje prenašala in se mu, kot je bilo to mogoče, izogibala. Prav zaradi tega pa je k hčerki I.K. odšla prej, kot je bilo to s strani obeh načrtovano. Spričo povedanega se torej izkaže, da zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niti v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je moralo sodišče druge stopnje v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, paziti po uradni dolžnosti.

10. Glede na pooblastilo iz 386. člena ZKP je moralo sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusiti tudi v odločbi o kazenski sankciji. Pri tem je ocenilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene in tudi ustrezno ovrednotene tako, da obtoženki v prid ni bilo potrebno poseči v izrečeno ji pogojno obsodbo. Zato je glede na vse obrazloženo pritožbo njenega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da obtoženka s pritožbo zagovornika ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžna plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, ki so nastali v obliki sodne takse in jo bo naknadno, v skladu z Zakonom o sodnih taksah, odmerilo prvostopenjsko sodišče.