Jedro

Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamujenega roka za plačilo sodne takse v izvršilnem postopku ni dopustna.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijani prvi točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 15. 6. 2011. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 7. 2011. Upnik in dolžniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani prvi točki izreka sklepa z dne 15. 6. 2011 zavrglo predlog dolžnikov za (posebno) vrnitev v prejšnje stanje.

S sklepom z dne 26. 7. 2011 pa je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o nadaljevanju izvršbe ter sklenilo, da dolžniki sami trpijo stroške ugovornega postopka.

Zoper sklep z dne 15. 6. 2011 so se dolžniki pravočasno pritožili iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Navajajo, da 36. člen ZIZ res določa, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje dovoljen le, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor, vendar posledica, da se šteje ugovor za umaknjenega, ki je dolžnika zadela zaradi nepravočasnega plačila sodne takse, pomeni, da je dolžnik zamudil rok za vložitev ugovora, saj ga sodišče ni sprejelo v obravnavanje kot pravočasnega in pravilnega. Ugovor in plačilo sodne takse je treba gledati kot enotno pravno dejanje, zato mora zakon nuditi možnost vrnitve v prejšnje stanje tudi za plačilo sodne takse, zlasti zato, ker je dolžnik z ugovorom izkazal namen ugovarjati izdanemu sklepu o izvršbi. Zaradi neplačila sodne takse je dolžnik zamudil izvedbo pravnega dejanja - vložitve ugovora, razlog za zamudo pa je opravičljiv. 15. člen ZIZ določa, da se v izvršilnem postopku smiselno uporabljajo določbe pravdnega postopka, ki vrnitev v prejšnje stanje dopuščajo. Zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse je v pravdnem postopku dovoljena vrnitev v prejšnje stanje, določba 36. člena ZIZ pa z ZPP, na katerega uporabo napotuje prav ZIZ, ni skladna. Če se vloga šteje za umaknjeno nastopijo iste pravne posledice, kot da stranka ne bi pravočasno vložila ugovora in tako ostane brez pravnega varstva. Sklep o izvršbi ni bil izdan pravilno, zato ga sodišče tudi ob formalni preveritvi ne bi smelo dopustiti. Dolžniki so predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložili v subjektivnem in objektivnem roku, gre za opravičljivo zmoto, ki je ni zakrivil ne pooblaščenec in ne stranka, pravna ureditev, ki sankcionira neplačilo sodne takse z zakonsko domnevo o umiku pravnega sredstva pa krši ustavne pravice do sodnega varstva. Pogoji za vrnitev v prejšnje stanje so v celoti podani, saj gre za okoliščine, ki jih stranka ni mogla predvideti, odkloniti oziroma jih ne gre pripisati njeni krivdi. Predlagajo, da se pritožbi ugodi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču oziroma, da se odloči o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje ter priglašajo pritožbene stroške.

Zoper sklep z dne 26. 7. 2011 so se dolžniki prav tako pravočasno pritožili iz vseh pritožbenih razlogov. Navajajo, da ne drži, da je sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o nadaljevanju izvršbe. Sklep o izvršbi, na podlagi katerega je sodišče dovolilo izvršbo z dodatnim izvršilnim sredstvom, je izdan na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa in ima naravo novega sklepa o izvršbi, zoper katerega je ugovor možen in dopusten. Sodišče se ni opredelilo do predloga, da sodišče predlagano izvršbo omeji tako, da se ta opravi samo na nekatera sredstva oziroma predmete, ki nedvomno zadoščajo za poplačilo upnikove terjatve. Poudariti je, da je sodišče dovolilo predlagano izvršbo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa in ne na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi. Glede na to bi moralo sodišče v celoti upoštevati ugovorne navedbe dolžnikov, saj upnik ni vložil predloga za nadaljevanje izvršbe, ampak je dejansko predlagal novo izvršbo, saj je k predlogu priložil tudi izvršilni naslov, zato je izdani sklep smatrati kot nov sklep o izvršbi. Ugovor je bil obrazložen in utemeljen, sodišče pa ga je zgolj pavšalno zavrnilo z obrazložitvijo, da se ugovorni razlogi ne nanašajo na novo izvršilno sredstvo. Predlagajo, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi oziroma, da pritožbi in ugovoru ugodi, predlog za izvršbo pa zavrže. Zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

V odgovoru na pritožbo zoper sklep z dne 26. 7. 2011 je upnik predlagal njeno zavrnitev in priglasil pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper prvo točko izreka sklepa z dne 15. 6. 2011. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 36. člen ZIZ in je skladno z njim pravilno zavrglo predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Določbe ZPP se v skladu z določbo 15. člena ZIZ uporabljajo v izvršilnem postopku le smiselno, če ni v ZIZ ali v kakšnem drugem zakonu določeno drugače. Institut vrnitve v prejšnje stanje ureja ZIZ in izrecno določa, da je vrnitev v prejšnje stanje dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor. ZIZ je v razmerju do ZPP specialni predpis, zato ureditev tega pravnega instituta v ZPP ne velja za izvršilni postopek, pritožba pa zato tudi neutemeljeno navaja, da 36. člen ZIZ ni skladen z ZPP. Edina dopustna razloga za vrnitev v prejšnje stanje v izvršilnem postopku sta tako zamuda pritožbenega ali ugovornega roka. Vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamujenega roka za plačilo sodne takse pa je v izvršilnem postopku nedopustna, pri čemer je poudariti, da vrnitev v prejšnje stanje ne pride v poštev pri zamudi materialnopravnih rokov, kar velja tudi v primeru, če je materialnopravni rok določen v procesnem zakonu (npr. roki, ki se nanašajo na neposredno razpolaganje na materialnopravnem področju), zato ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje glede roka za plačilo sodne takse (tako: A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 473). Niso utemeljene pritožbene navedbe, da so dolžniki zamudili rok za vložitev ugovora, ker niso pravočasno plačali sodne takse za ugovor. Dolžniki so namreč pravočasno vložili ugovor zoper izdani sklep o izvršbi, zato niso zamudili procesnega roka za vložitev ugovora, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba, temveč v nadaljevanju zanj niso plačali sodne takse, zaradi česar se je ugovor dolžnikov v nadaljevanju postopka pravilno štel za umaknjenega. Na posledice neplačila takse so bili dolžniki v plačilnem nalogu z dne 6. 5. 2011, ki je bil v skladu s prvim odstavkom 137. členom ZPP pravilno vročen njihovemu pooblaščencu, tudi izrecno opozorjeni, kar pritožbeno niti ni sporno. Zakon o sodnih taksah (ZST-1) v 8. členu določa plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča, če to določa ustrezen procesni zakon. V prvem odstavku 29.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je tako določeno, da mora biti ob vložitvi predloga za izvršbo, ugovora in pritožbe plačana sodna taksa, drugi odstavek določa, da mora biti sodna taksa plačana najkasneje v osmih dneh od vročitve naloga za plačilo sodne takse, iz tretjega odstavka istega člena pa nadalje izhaja, da se šteje, da je vloga umaknjena, če taksa ni plačana v zgoraj navedenem roku in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Ker dolžniki sodne takse niso plačali, je prišlo do fikcije o umiku ugovora, četudi so dolžniki ugovor zoper sklep o izvršbi z dne 18. 4. 2011 sicer pravočasno vložili. Da je ob vložitvi ugovora treba plačati sodno takso pa je vedel tako pooblaščenec, kot tudi dolžniki, saj iz vsebine predloga za vrnitev v prejšnje stanje izhaja, da je dolžnike z obveznostjo plačila sodne takse za ugovor seznanil prav njihov pooblaščenec. Ob tem pritožbeno sodišče kljub vsemu dodaja, da ima stranka odgovornost, da zagotovi nemoteno in potrebno komunikacijo s svojim pooblaščencem, sicer sama nosi posledice morebitnih zamud procesnih rokov. Četudi bi bila vrnitev v prejšnje stanje pri zamudi roka za plačilo sodne takse v izvršilnem postopku dopustna, pa v predlogu zatrjevana okoliščina o vsakoletnem dopustu dolžnikov pri prijateljih v N. nedvomno ne predstavlja upravičenega vzroka za zamudo roka za plačilo sodne takse. Vsakoletni dopust dolžnikov, vključno z servisom avtomobila, namreč ni opravičljiv razlog za zamujeno plačilo sodne takse, saj ne gre za nepredvideno okoliščino, ki je dolžniki ne bi mogli odvrniti oziroma odkloniti, zato je odgovornost za zamujeno plačilo v njihovi sferi.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnikov zoper prvo točko izreka sklepa z dne 15. 6. 2011, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča (druga točka 365. člena v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter v zvezi s 15. členom ZIZ).

Dolžniki s pritožbo niso uspeli, zato morajo sami kriti stroške, ki so jim nastali z njeno vložitvijo, saj ti za izvršbo niso bili potrebni (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Glede pritožbe zoper sklep z dne 26. 7. 2011. Pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 15. 6. 2011 odločilo o dovolitvi izvršbe, niso utemeljene. Z navedenim sklepom je v točki III izreka sodišče prve stopnje odločilo zgolj o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom oziroma predmetom, in sicer z rubežem denarnih sredstev dolžnikov pri organizacijah za plačilni promet. Izvršba je bila dovoljena že s sklepom z dne 18. 4. 2011, zoper katerega so dolžniki sicer pravočasno ugovarjali, a za ugovor v določenem roku niso plačali sodne takse. Odločitev o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom v sklepu z dne 15. 6. 2011 je v skladu s tretjim odstavkom 34. člena ZIZ, ki določa, da lahko sodišče do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oziroma predmetov, izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih. Ker je bilo s sklepom z dne 15. 6. 2011 odločeno le o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom oziroma predmetom na podlagi upnikovega predloga z dne 31. 5. 2011, iz katerega naslova in vsebine jasno izhaja, da gre (le) za predlog za nadaljevanje že dovoljene izvršbe, pa niso utemeljene pritožbene navedbe, da ima izpodbijani sklep naravo novega sklepa (o dovolitvi) izvršbe in da zato zoper njega ugovorni razlogi niso omejeni.

Dolžniki imajo zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom ali predmetom pravico do ugovora le zoper novo sredstvo oziroma predmet, o čemer so bili v pravnem pouku sklepa z dne 15. 6. 2011 tudi poučeni. V ugovoru je torej mogoče izpodbijati le utemeljenost novo dovoljenega sredstva ali predmeta izvršbe, oziroma postopek dovolitve novega sredstva ali predmeta izvršbe, ne pa tudi samega obstoja ali višine terjatve, ker je za tovrstne ugovore predviden ugovor zoper sklep o izvršbi (prim. 53. člen ZIZ). Glede na navedeno pa so pravilni razlogi sodišča prve stopnje, da dolžnikovi ugovorni razlogi, ki se nanašajo na samo terjatev oziroma izvršljivost notarskega zapisa, ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega je bila izvršba dovoljena že s sklepom z dne 18. 4. 2011, v zvezi s sklepom o nadaljevanju izvršbe z dne 15. 6. 2011 niso pravno upoštevni, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče ugovor dolžnikov zgolj pavšalno zavrnilo z obrazložitvijo, da se ugovorni razlogi ne nanašajo na novo izvršilno sredstvo.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do predloga dolžnikov za omejitev izvršbe skladno z drugim oziroma četrtim odstavkom 34. člena ZIZ, saj je ugotoviti, da dolžniki takšnega predloga v ugovoru sploh niso podali. Iz spisovne dokumentacije namreč izhaja, da so dolžniki predlagali, da sodišče upnikov predlog za izvršbo zavrne v celoti („torej na vsa izvršilna sredstva“) in omejitve izvršbe tako niso predlagali, poleg tega pa so predlagali, da sodišče pozove upnika, ki naj omeji izvršbo upoštevaje načelo sorazmernosti, čeprav je podaja konkretiziranega predloga za omejitev izvršbe skladno z zgoraj navedenima določbama ZIZ v domeni dolžnika.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 7. 2011 (druga točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena in 353. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

Ker dolžniki tudi s pritožbo zoper sklep z dne 26. 7. 2011 niso uspeli, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, saj ti za postopek niso bili potrebni. Upnik pa tudi z navedbami v odgovoru na pritožbo zoper sklep z dne 26. 7. 2011 ni doprinesel k odločitvi o pritožbi, zato prav tako ni upravičen do povrnitve stroškov za njegovo sestavo, saj tudi ti ne predstavljajo za izvršbo potrebnih stroškov (peti odstavek 38. člena ZIZ).