Jedro

V primeru dvoma v prištevnost (podobno kot pri silobranu) je dolžnost obdolženca oziroma obrambe vzbuditi sum v to domnevo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil M. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen deset mesecev zapora, na podlagi petega odstavka istega člena pa je bil obtožencu zasežen še pornografski material s CD in DVD mediji, procesna enota in prenosni trdi disk. Višje sodišče je pritožbi okrožne državne tožilke ter obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obtožencu je v plačilo naložilo tudi sodno takso kot strošek, nastal s tem pravnim sredstvom.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo so zagovorniki obsojenca vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obe sodišči sta ocenjevali vprašanje prištevnosti storilca in se opredelili o tem, da takšna dalj časa trajajoča dejavnost že po naravi stvari ni mogla biti izvršena brez volje storilca oziroma v stanju, v katerem obsojenec ne bi imel v oblasti svojega ravnanja oziroma ne more biti rezultat „zasvojenosti“, kakor to skuša predstaviti zahteva, ki s svojimi navedbami izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje.

4. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki navajajo, da je bil obsojenec z zbirateljstvom pornografskih CD-jev in DVD-jev zasvojen, torej svojega ravnanja ni imel v oblasti, kar nenazadnje izhaja že iz njegovega zagovora, ko je navedel, da je bila njegova zasvojenost močnejša od njega. Nadalje opozarjajo tudi na okoliščino, da je bil takoj po izvedeni hišni preiskavi, primoran poiskati strokovno pomoč. Psihiatrinja mu je predpisala tudi antidepresive, ki jih jemlje še vse do danes. Namesto, da bi se v realnem svetu soočal s težavami, je bežal v svoj imaginarni svet. Vse te okoliščine skupaj pa so vzbudile dvom v obsojenčevo prištevnost v času izvršitve očitanega kaznivega dejanja. Zato je obramba predlagala tudi postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki bi podal izvid in mnenje, ali je pri obtožencu (sedaj obsojencu) v času storitve kaznivega dejanja bila prisotna kakršnakoli motnja, ki bi lahko vplivala na storitev kaznivega dejanja. Ker sodišče temu dokaznemu predlogu kljub temu, da je obramba izkazala dvom v prištevnost, ni sledilo, je kršilo prvi odstavek 265. člena ZKP, podana pa je tudi absolutna bistvena kršitev materialnega prava po 2. točki 372. člena tega zakona.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Kot izhaja iz podatkov v spisu je obramba predlagala postavitev izvedenca psihiatrične stroke že na glavni obravnavi. Sodišče je predlog za izvedbo tega dokaza zavrnilo z obrazložitvijo, da ne dvomi v prištevnost obsojenca (tedaj obtoženca) v času storitve kaznivega dejanja, saj je navsezadnje ves čas hodil tudi v službo, sicer pa obramba ni zatrjevala, da bi bil neprišteven, ali bistveno zmanjšano prišteven. Na podobne očitke v pritožbi, kot jih uveljavlja obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti, pa je pritožbeno sodišče odgovorilo, da so ti neutemeljeni. Prištevnost obtoženca se namreč v kazenskem postopku domneva in se posebej ne ugotavlja. Ugotavlja se samo njegova neprištevnost oziroma zmanjšana prištevnost, pod pogojem, da obstajajo konkretne okoliščine in podatki, ki utemeljenost suma, da je prištevnost izključena ali zmanjšana, potrjujejo. Teh okoliščin obtoženčevi zagovorniki v dokaznem predlogu ne zatrjujejo in tudi ne v pritožbi. Da naj bi šlo pri obtožencu za „fanatično zbirateljstvo“, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo ovrglo, pa ni okoliščina, ki bi terjala odreditev izvedenstva. Okoliščina, da je obtoženec, ko je bila pri njem opravljena hišna preiskava, začel obiskovati psihiatra, prav tako ne utemeljuje suma, da v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni bil prišteven ali da je bil zmanjšano prišteven, saj iz njegovega zagovora izhaja, da je po dogodku pričel obiskovati psihiatrinjo zato, ker je doživljal trenutke tesnobe in ga je bilo strah za izid predmetnega postopka.

7. Kot je poudarilo že pritožbeno sodišče je prištevnost naravna presumpcija oziroma domneva, katere obstoj se v postopku ne dokazuje. Mogoče pa je dokazovati nasprotno, to je neprištevnost, oziroma bistveno zmanjšano prištevnost, pri hujših kaznivih dejanjih pa tudi nebistveno zmanjšano prištevnost, saj je to okoliščina, ki bi lahko vplivala na odmero kazni. Vse navedeno pa se dokazuje le, če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana (prvi odstavek 265. člena ZKP). Pri tem se ne zahteva, da bi morala biti podana neka višja stopnja suma glede obtoženčeve neprištevnosti kot je npr. utemeljen sum, niti da bi moral sum kazati, da je bila prištevnost bistveno zmanjšana. Navedeno pa seveda še ne pomeni, da bi bilo sodišče dolžno vselej odrediti psihiatrični pregled obdolženca, čim bi bil podan najmanjši sum, da je bila njegova prištevnost zmanjšana, pa čeprav samo nebistveno, oziroma, da bi moralo s tem v zvezi slediti vsakemu dokaznemu predlogu strank. Na splošno je dokazno breme sicer na državnem tožilcu, vendar pa je v primeru dvomov v prištevnost (podobno kot pri silobranu) tudi dolžnost obdolženca oziroma obrambe vzbuditi sum v to domnevo. Seveda pa mora tudi sodišče glede na instrukcijsko maksimo (17. člen ZKP) samo ugotoviti, ali je takšna stopnja suma podana in če je, odrediti izvedenca. Dejansko vprašanje v vsakem konkretnem primeru je, koliko dejstev oziroma dokazov mora obdolženec ponuditi, da vzbudi dvom v presumpcijo prištevnosti. Sodišče pa je tisto, ki bo presodilo glede na način storitve, obnašanje obdolženca v času, ko je bilo dejanje storjeno oziroma ob upoštevanju vseh drugih okoliščin primera, ali je tak sum podan ali ne. Če bo presodilo, da je sum podan, bo seveda dolžno postaviti izvedenca, v nasprotnem pa bo dokazni predlog zavrnilo, saj gre za dokazni predlog, katerega namen je v največ primerih zavlačevanje kazenskega postopka.

8. V konkretni kazenski zadevi je sodišče presodilo, da obrambi ni uspelo vzbuditi dvoma (suma) v prištevnost storilca, zaradi česar je zavrnilo dokazni predlog po postavitvi izvedenca psihiatra. Svojo odločitev pa je tudi razumno obrazložilo. Kot rečeno, je sodišče presodilo, da že sam način storitve kaznivega dejanja ter dejstvo, da je bil obsojenec ves čas zmožen opravljati svoj poklic ob upoštevanju okoliščine, da se mu je psihično stanje poslabšalo šele po opravljeni hišni preiskavi, in sicer v strahu pred izidom kazenskega postopka, ne utemeljujejo suma, da je bila pri obsojencu v času storitve kaznivega dejanja prištevnost zmanjšana oziroma izključena. Ker ni dvoma v prištevnost, tudi ni potrebe po postavitvi izvedenca psihiatra. Zato sodišče z neodreditvijo izvedenca ni kršilo prvega odstavka 265. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča pa takšna zavrnitev dokaznega predloga tudi ni arbitrarna, navedbe vložnikov v zahtevi pa ne vnašajo nikakršnega dvoma v dejanske ugotovitve sodišča v zvezi z obstojem okoliščin, ki so bile podlaga za odločitev o utemeljenosti suma. Ker veže sodišče tudi načelo ekonomičnosti in učinkovitosti postopka ob ugotovitvi, da je šlo v konkretnem primeru za dokazni predlog zavlačevalne narave sodišče s tem, ko ni sledilo dokaznemu predlogu obsojencu, ni kršilo pravice do obrambe, oziroma ni podana uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

9. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih člena 98. a, v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.