Jedro

Tla v zimskem času, prekrita z 1 do 2 cm sveže napadlega snega, niso nevarna stvar, hoja po njih, tudi z lažjim bremenom v rokah (približno 7 kg težak zaboj za dostavo delikatesne solate), pa ne nevarna dejavnost. S sprotnim čiščenjem in soljenjem novozapadlega snega je delodajalec pravilno vzdrževal pohodne površine, po katerih se je moral gibati tožnik. Zato mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti pri izvajanju zakonskih dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varnih pogojev za delo oziroma krivdne odgovornosti za tožnikovo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 21.919,14 EUR z zakonskimi obrestmi in pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 34,82 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevka po temelju, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške. Kot zmotno graja oceno in ugotovitev, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja – zagotovitve varnih pogojev dela, kar bi pomenilo vzrok za nastalo tožnikovo škodo, oziroma ugotovitve v zvezi z neobstojem krivdne in objektivne odgovornosti. Sporne so bile razmere v času škodnega dogodka in očitano dolžno ravnanje zavarovanca tožene stranke. Dokazna ocena je nepravilna in protispisna. Napačno je povzeta izpovedba priče P. o višini snega in pluženju. Zaključki o pluženju so napačni. Tega niso potrdile niti priče, njihove izpovedbe so zmotno ocenjene, dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. V obrazložitvi so neskladja in nasprotja, zaključek sodišča o soljenju, ki naj bi ga izvajale priče, je sam s seboj v nasprotju (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik je prepričan, da evidenca soljenja ni bila verodostojna, pripravljena je bila naknadno, soljenja ni bilo. Ponavlja, da poledenele plasti pod snegom ni mogel videti niti pričakovati. Dva dni pred škodnim dogodkom, ko je hodil po isti površini, so bile razmere drugačne, tla niso bila poledenela kljub nizkim zimskim temperaturam. Zato ni mogel pričakovati, da je pod novo zapadlim snegom plast ledu. Brez trditvene podlage tožene stranke je zaključek sodišča, da je bil zapis v listini prijava nezgode – poškodbe pri delu (A2) izdelan po izpovedi tožnika. Isto okoliščino (poledenelost tal) potrjujeta dve listini zavarovanca tožene stranke – prijava nezgode – poškodbe pri delu (A2) in prijava škodnega primera iz zavarovanja civilne odgovornosti (B2). Do vsebine navedene listine se sodišče ni opredelilo in jo je prezrlo. Napačna je ocena, da priča P. ni videla tožnikovega padca, saj je opisalo okoliščine in njun pogovor neposredno pred njim. Tožnik vztraja, da je glede na razhajanje med zaključki sodišča in izpovedbo priče dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno, posledično pa napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je namreč prav na podlagi teh okoliščin ugotovilo, da zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati neskrbnosti, ker površine ni najprej ustrezno posipal z grobim peskom in nato posolil. Ni treba, da bi to določal kakšen predpis. Upoštevati je treba splošno pravilo neminem laedere in ustaljeno sodno prakso, po kateri je dolžno skrbnost mogoče zagotoviti le na način, da se pravočasno soli in posuje s peskom. Šele na takšen način se lahko izkaže izpolnitev dolžnega ravnanja. Ravnati je treba preventivno in ukrepati tako, da se na mestih, kjer je pričakovati večjo možnost nastanka škode, ukrene vse potrebno za preprečitev nastanka škode. Sklicuje se na judikat VS RS II Ips 826/2006 in II Ips 935/2006 z dne 10. 7. 2008. Če je bilo vse zasneženo, je jasno, da ni bilo pravočasno soljeno. Graja dokazni zaključek sodišča, da je tožnikov delodajalec pravilno organiziral delovni proces in soljenje. Izpovedbe o izpolnjevanju evidence in sama listina v prilogi B4 so napačno ocenjene.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik vtožuje plačilo odškodnine iz škodnega dogodka z dne 10. 2. 2010. Trdi, da je tega dne okoli 8.30 ure padel pri hoji na ledenih, s snegom prekritih tleh, ki niso bila očiščena in ustrezno zaščitena pred zmrzaljo, pri čemer si je poškodoval nogo. Zahtevek uveljavlja zoper toženo stranko z direktno tožbo na podlagi Pogodbe o zavarovanju odgovornosti, ki jo je imela tožena stranka sklenjeno z njegovim delodajalcem. Trdil je, da bi mu moral slednji zagotoviti varno opravljanje dela, kar je opustil, ker v zimskem času ni ustrezno očistil tal, po katerih se je moral gibati tožnik (že pred snežnimi padavinami bi moral peskati površine z grobim peskom in jih nato soliti, da ne bi drselo), zaradi česar so bila tla pod svežo plastjo snega poledenela.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik padel 10. 2. 2010 okoli 8.30 ure na začetku klančine, približno en meter pred glavnim vhodom v skladiščne prostore trgovine A., kamor je kot delavec zavarovanca tožene stranke (A., d.d.) dostavljal blago. Na klančini, po kateri je hodil, je bilo nekaj novozapadlega snega (največ do 2 cm), ki je omogočal normalno hojo. Ocenilo je, da tožnik ni uspel dokazati, da so bila tla tudi poledenela. Zavrnilo je tožbene očitke, da je do padca prišlo zaradi opustitev zakonskih dolžnosti njegovega delodajalca iz 43. člena tedaj veljavnega ZDR(2), po katerih mora delodajalec delavcu zagotavljati pogoje za varnost in zdravje pri delu, med drugim tudi tako, da izvaja ukrepe za preprečevanje nevarnosti pri delu. Ugotovilo je, da je delodajalec v zimskih razmerah primerno in pravilno organiziral čiščenje in vzdrževanje pohodnih površin, po katerih se je moral gibati tožnik in sicer z organiziranjem in nadzorovanjem rednega izvajanja zimske službe s pogodbenim izvajalcem (pluženje) in z notranjo organizacijo delovnega procesa tako, da so zaposleni še ročno redno čistili zapadli sneg ter na 2 do 3 ure solili površine pred vhodom v trgovino in zadaj pred skladiščnimi prostori. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejemao, ker imajo oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, je ocenilo, da je delodajalec z ustrezno profesionalno skrbnostjo skrbel za varno gibanje svojih delavcev in s tem dovolj skrbno izvajal tudi zakonsko dolžnost zagotavljanja delavcem pogoje za varnost in zdravje pri delu, in da mu ni mogoče očitati ne krivdne ne objektivne odgovornosti za tožnikovo škodo. Tožbeni zahtevek je ob pravilni uporabi 131. člena OZ(3) v celoti zavrnilo.

7. Sprejeta odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pojasnjena je s popolnimi, jasnimi, prepričljivimi in življenjsko logičnimi razlogi, v katerih ni nasprotij, ki bi onemogočala vsebinski preizkus. Sodišče je v obrazložitvi pravilno in pregledno prevzelo vsebino izvedenih dokazov, na katere je oprlo svojo odločitev. Zanjo je navedlo jasne in razumljive dejanske in pravne razloge. Notranjih protislovij v sodbi ni, s tem pa tudi ne očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tudi očitana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z izpovedbo priče P. ni utemeljena. Pritožnik opozarja na le določen del pričine izpovedbe, iztrgane iz celote. Prezre pa, da je sodišče izpovedbo priče celovito obravnavalo in jo ocenilo skupaj z ostalimi izvedenimi dokazi. Tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne zadošča za očitek o navedeni kršitvi postopka. Sodba tudi ni obremenjena z njo, kajti dokazna ocena je natančna, skrbna in celovita. Opravljena je upoštevaje vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP: po skrbni presoji vseh dokazov, ne pa le tistih, ki bi utegnili biti tožniku v korist. Dejansko stanje o vseh pravno odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovljena, nanj pa pravilno uporabljeno materialno pravo 131. člena OZ. Pritožbeno sodišče njegovo dokazno ocene, razloge in odločitev v celoti sprejema in bo v nadaljevanju odgovorilo le še na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Pritožba konkretizirano ne izpodbija ugotovitev sodišča v točki 22 sodbe, da v obravnavanem primeru ni podlage za objektivno odgovornost. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tla v zimskem času, prekrita z 1 do 2 cm sveže napadlega snega, niso nevarna stvar, hoja po njih, tudi z lažjim bremenom v rokah (približno 7 kg težak zaboj za dostavo delikatesne solate), pa ne nevarna dejavnost. 10. Pravilna in celovita je tudi dokazna ocena o razmerah v času škodnega dogodka in zaključek, da tožniku ni uspelo dokazati, da je bil vzrok za njegov padec v poledenelih in s sveže napadlim snegom prekritih tleh. Že s tožnikovim zaslišanjem se je sodišče zanesljivo prepričalo, da je tožbene trditve v tej smeri opiral zgolj na svoje sklepanje oziroma domneve, ne pa na dejansko zaznavanje ledu. Objektivnih podatkov o obstoju ledu ni bilo. Meteorološki podatki, ki jih je predložila tožeča stranka in ki jih je pridobilo tudi sodišče, so dokazovali, da so bile v času padca in pred njim temperature pod lediščem. Torej do taljenja in ponovnega zmrzovanja snega ni moglo priti. Pritožba priznava, da je bila še dva dni pred škodnim dogodkom pohodna površina (asfalt) suha. Podatki zavarovanca tožene stranke so izkazovali, da je bilo pogodbeno izvajanje zimske službe (pluženje) redno v jutranjem času pred pričetkom obratovanja trgovine, in da so nato zaposleni solili pohodne površine vsaki dve uri. Ob takih okoliščinah je prepričljiva in življenjsko logična ocena, da pod novo zapadlim snegom ni bilo ledu. Pritožnikove trditve o poledenelih tleh so bile v dokaznem postopku ovržene. Pritožbeno vztrajanje, da poledenele plasti pod snegom tožnik ni mogel ne videti ne pričakovati, je neutemeljeno. Sklicevanje na opis okoliščin v dveh dokaznih listinah (prijava nezgode pri delu – A2 – in prijava škodnega primera – B2) ne zadošča. Ne drži, da ju je sodišče prezrlo. Obe listini sta celovito in natančno ocenjeni v točki 21 sodbe. Ocena, da je bila prijava nezgode pri delu zapisana na podlagi tožnikove izjave, in da ji zato ni mogoče slediti, ima oporo v pravilni oceni same listine. Sicer je na to okoliščino pravočasno opozorila tudi tožena stranka (navedbe na list. št. 43). Pritožbeni očitki v smeri kršitve razpravnega načela oziroma 7. člena ZPP so neutemeljeni.

11. Pritožbeno sodišče nadalje nima nikakršnih pomislekov o pravilnosti ocene glede debeline novozapadlega snega. Oprta je na prepričljivo izpovedbo priče P. in na meteorološke podatke. Na dan škodnega dogodka je preko celega dne zapadlo 3 cm snega. Zato ni razlogov, da sodišče ne bi verjelo P., da je bilo v času tožnikovega padca (ob 8.30 uri) približno 2 cm novozapadlega snega. Prepričljivo je tudi pojasnjeno, zakaj mu ni bilo mogoče verjeti v tistem delu, ko je opisoval, da je tožnik padel pri kupu starega snega. Že tožnik je o kraju padca izpovedoval drugače. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da tožnik ni padel ob njem.

12. Ob ugotovitvah, da ugotovljena višina novozapadlega snega ni presegala 2 cm in da je omogočalo povsem normalno hojo (o čemer se je sodišče prav tako zanesljivo prepričalo z izpovedbo priče P.), so nerelevantne vse pritožbene navedbe o pluženju klančine. Sodišče je ugotovilo, da je bilo pluženje organizirano in izvajano redno, priče pa so povedale, da se je za pritožbo sporna klančina čistila ročno (z lopatami) in redno solila. Izpovedbe zaposlenih o tem so pravilno ocenjene skupaj z listinskimi dokazi. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti sprejete dokazne ocene in ugotovitve, da je bila kritičnega dne sporna površina pravilno, pravočasno in ustrezno oskrbovana in da ni podlage za krivdno odgovornost toženkinega zavarovanca. Drži, da mu zakon nalaga tudi preventivno ravnanje v smeri zagotavljanja pogojev za varnosti in zdravje pri delu, med drugim tudi tako, da izvaja ukrepe za preprečevanje nevarnosti pri delu. Vendar je pritožbeno vztrajanje, da bi moral delodajalec očiščeno površino asfalta že pred pričetkom sneženja posipati z grobim peskom, pretirano. Izkustveno je znano, da grobi pesek na suhi asfaltni površini povečuje možnost zdrsov in padcev, kar pomeni, da v danem primeru ne gre za primeren preventiven ukrep za preprečitev nastanka škode. Z ugotovljenim sprotnim čiščenjem in soljenjem novozapadlega snega je delodajalec po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pravilno vzdrževal pohodne površine, po katerih se je moral gibati tožnik. Zato mu ni mogoče očitati premajhne skrbnosti pri izvajanju zakonskih dolžnosti v zvezi z zagotavljanjem varnih pogojev za delo oziroma krivdne odgovornosti za tožnikovo škodo.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen OZ).

14. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in 5. člena ZVZD (Zakon o varnosti in zdravju pri delu, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami.

Op. št. (3): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.