Jedro

Potrebno varstvo in nadzorstvo nad psom je pravni standard, ki ga je potrebno v vsakem konkretnem primeru pravilno napolniti. Smisel nadzorstva in varstva nevarnega psa je v tem, da se na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke po plačilu odškodnine zaradi škode zaradi ugriza psa, katere je tožnica zadobila dne 21.8.1996. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tega dne pes last toženca, tožnico ugriznil in ji povzročil telesne poškodbe, sporno pa je bilo za sodišče to, kje in zakaj jo je pes ugriznil in ali je torej toženec odgovoren za tožnici nastalo škodo. Nato je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da ne verjame tožnici, da jo je pes ugriznil na robu dvorišča. Zato je ugotovilo, da je tožnica sama odgovorna za v obravnavanem škodnem dogodku nastalo ji škodo, saj je s svojim ravnanjem, to je z vstopom na del dvorišča za verigo, ki je ločevalo območje, ki ga je varoval oz. dosegel pes pripet na verigo od ostalega dvorišča, dražila toženčevega psa tako, da jo je le ta napadel. Na drugi strani pa je toženec imel pravilno varovanega psa, saj je bil pes pripet na verigo, veriga je bila na vodilu, pes je bil na dvorišču. Tam je bila tudi velika opozorilna tabla "Pozor hud pes !".Ograjevala ga je še veriga, ki je bila nameščena na količke. Zato je zavrnilo tožbeni zahtevek. Uporabilo je Upravno pravilo določbe 1320 paragrafa ODZ in čl. 154 ZOR. Zoper takšno zavrnilo sodbo se je pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe sodišče ni z gotovostjo ugotovilo, če je varovalna veriga pred gospodarskim poslopjem v času škodnega škodnega dogodka sploh bila. Tožnica bi takšno varovalno verigo morala videti in jo tudi prestopiti. Pritožba nadalje opozarja na dejstvo, da se toženec ukvarja s prodajo in ne le rejo piščancev. K njemu tako hodijo dnevno kupci in toženec kot prodajalec je dolžan zagotoviti varnost svojih kupcev pred psom, za katerega tudi vse zaslišane priče vedo povedati, da je izjemno hud in napadalen. Tožnica je bila stranka in toženec je bil dolžan psa najmanj zapreti v ločen prostor ob vsaki prodaji oz. ob vsakem obisku svojih kupcev in fizično preprečiti morebitni stik psa s kupci. Tako pa je toženec psa pustil na verigi, ki je celo na vodilu, tako, da pes seže čez dvorišče in psa za tisti čas, ko je bil v hlevu izpusti toženec iz svoje kontrole. Toženec za varstvo in za nadzorstvom nad psom očitno ni poskrbel, zato je tudi prišlo do škodnega dogodka. Za varovanje psa bi moral poskrbeti povsem drugače, saj se izvaja prodaja direktno pred hlevom, ki ga varuje ta nevaren pes. Sodišče prve stopnje je tudi napačno dokazno ocenilo pričevanje priče J.R.. Tožnica psa ni z ničemer izzivala ali ga dražila, saj ga pred napadom tudi ni videla. Odgovornost je zato v celoti pripisati tožencu, ki je v času škodnega dogodka vršil dejavnost trgovine in očitno za varnost svojih kupcev ni ustrezno poskrbel. Določila ODZ je zato sodišče napačno uporabilo, za kar je sodbo potrebno razveljaviti in vrniti v novo sojenje. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in je predlagala zavrnitev pritožbe. Pritožba je utemeljena. Pravilna je pritožbena trditev tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo paragrafa 1320 v času škodnega dogodka za ta konkretni primer uporabljivega Občega državljanskega zakonika (ODZ). Sodišče je sicer njegovo uporabo citiralo pravilno, vendar pa s svojimi obrazložitvenimi izvajanji ni zadovoljilo zakonskemu dejanskemu stanu iz te določbe. Zato je tudi dejansko stanje za uporabo tega materialnopravnega predpisa ostalo nepopolno ugotovljeno. Cit. določba ODZ, ki se je uporabljala v času škodnega dogodka v RS je določala, da v primeru, če žival koga poškoduje je za to odgovoren tisti, ki žival k temu izpodbode, jo draži ali je zanemaril njeno zavarovanje, pri čemer velja načelo domnevne krivde, da je za škodo odgovoren imetnik živali, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Imetnik živali je bil toženec, na njemu je bilo dokazno breme, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. To je sicer tekom pravdnega postopka toženec dokazoval, sodišče prve stopnje pa kljub temu ni pravilno zapolnilo pravni standard "potrebnega varstva in nadzorstva nevarne živali". Smisel nadzorstva nad psom je v tem, da se mu na učinkovit način prepreči, da bi koga poškodoval, nadzorstvo pa mora biti prilagojeno v vsaki situaciji, ki jo je lastnik moral in mogel predvideti. Tožena stranka je lastnik vzgajališča piščancev - hleva, na kar pravilno opozarja pritožba. Toženec tudi izvaja prodajo piščancev. Ta prostor se neposredno nahaja ob prostoru, kjer se je nahajal tudi pes nemški ovčar. Le ta je bil privezan, vendar na tako ohlapno verigo, da je imel večji manevrski prostor. Res je, da je bila verjetno v času škodnega dogodka tudi opozorilna tabla. Vendar pa po zaključku sodišča druge stopnje iz ugotovljenih dejstev in ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da toženec ni storil vse, kar bi moral kot dober gospodar in s tem kot profesionalna oseba, ki vsakodnevno sprejema stranke - kupce, da bi povsem ustrezno zavaroval psa. Po mnenju sodišča druge stopnje toženec ni storil vse, da bi poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvom nad psom. Velja namreč načelo domnevne krivde, da je za škodo odgovoren imetnik živali, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. V tem delu je pritožba tožeče stranke utemeljena. Toženec bi moral kot lastnik vzgajališča piščancev ustrezneje zavarovati nevarnega psa. Pravilno opozarja pritožba, da bi moral toženec bolje poskrbeti, da tožnica ne bi uspela priti na takšno razdaljo do psa, da bi le ta ne prišel v stik z njo. Toženec bi moral s fizično zaporo in ne zgolj s plastično verigo fizično zavarovati dostop do psa. Ker ni poskrbel za potrebno varstvo, pa bi moral v času ko so bile pri njemu stranke - kupci nad psom vršiti večjo nadzorstvo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je pes lahko po verigi prišel do vhodnih vrat v hlev. Namen rejca piščancev je namreč bil ta, da varuje ravno ta del hleva kadar toženec ni vršil prodaje. V času, ko pa je toženec sprejemal kupce bi moral na ustrezen fizičen način ali pa z zaprtjem psa v ustrezen zaprt prostor onemogočiti kakršenkoli stik psa s kupci, kateri v času kupovanja osredotočajo večjo pozornost na prodano blago, kakor pa na eventualno navzočnost nevarnega psa. Obstaja namreč večja možnost, da so kupci raznovrstni ljudje tako odrasle osebe kakor tudi otroci. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je tožnica naglušna oseba. Toženec bi tako moral poskrbeti za splošno varnost pred nevarnim psom. Sodišče prve stopnje pa se ni ukvarjalo s tem vprašanjem temveč se je bolj ukvarjalo z vprašanjem odgovornosti tožnice za škodni dogodek. Prej omenjeni paragraf odgovornosti oškodovanca ne pozna. Ni bil namen sodišča, da ugotavlja ali je tožnica sama odgovorna za v obravnavanem škodnem dogodku nastalo ji škodo, temveč je bila dolžnost tožene stranke, da se razbremeni svoje domneve o krivdni odgovornosti. Samo na takšen način je mogoče pravilno uporabiti določbo cit. paragrafa 1320 ODZ. Oškodovanec s svojim ravnanjem lahko samo soprispeva, da je nastala škoda večja kot je bila zaradi njegovega ravnanja (čl. 192 ZOR). Sodišče prve stopnje ni natančno ugotovilo kje je prišlo do škodnega dogodka, zadovoljilo se je zgolj z navajanjem, da ni prišlo do njega na tistem mestu, kakor je to zatrjevala tožnica. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče natančno ugotoviti mesto nezgode. Sodišče prve stopnje je tudi napačno dokazno ocenilo izpoved priče J. R.. Iz izpovedi te priče izhaja, da je prišel sam v kontakt s psom na podoben način kot se je to zgodilo tožnici. Sodišče prve stopnje pa je njegovo izpoved napačno dokazno ocenilo in s tem prišlo do napačnega zaključka, da je toženec poskrbel vse za varstvo psa. Iz izpovedi te priče izhaja namreč ravno nasprotno. Po določbi čl. 355 ZPP v primeru, če sodišče druge stopnje na seji senata spozna, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je namreč povsem zmotno razlagalo določbo paragrafa 1320 ODZ. V primeru uporabe te določbe kot je bilo že obrazloženo zgoraj, gre za načelo o domnevni krivdi in lastnik, to je toženec je tisti, kateri mora dokazati, da je pravilno poskrbel tako za varstvo kakor tudi za nadzorstvo psa. Sodišče se je zadovoljilo zgolj z ugotavljanjem ali je toženec poskrbel za varstvo psa, ne pa tudi ali je skrbel za nadzor nad psom, ker le ta fizično ni bil varovan od kupcev. Po tem paragrafu se ne ugotavlja, da je tisti kateri je oškodovan sam odgovoren za škodo. Domneva se odgovornost lastnika psa, le ta pa ima možnost dokazati nasprotno. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in s pravilno uporabo materialnega prava, zlasti napolniti prej omenjeni pravni standard ali je toženec pravilno nadzoroval psa ali je torej poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo nad živaljo. Ugotoviti bo tudi moralo mesto nastanka poškodbe, saj bo tudi ta podatek prispeval k pravilni ugotovitvi zakonskega dejanskega stanu o domnevni krivdi lastnika psa. Sodišče prve stopnje bo tudi moralo napraviti dokazno oceno izpovedi tožnice v zvezi z drugimi dokazi, zlasti z izpovedjo prej omenjene priče J. R.. Pri tem bo moralo upoštevati podatke v spisu, da je tožnica bila naglušna oseba, da se je toženec profesionalno ukvarjal z vzrejo in prodajo piščancev, da torej obstaja velika možnost, da pridejo kupci do stika s psom, ki ni fizično varovan z ustrezno prepreko ali z zaprtjem v ustrezen prostor, da je torej onemogočen stik z živaljo in kupci, različnih sposobnosti. Pritožbeni stroški tožeče in tožene stranke so nadaljnji pravdni stroški (čl. 165 ZPP).