Jedro

Ob ugotovitvi, da se vsi trije socialno varstveni zavodi soočajo z enakimi prostorskimi problemi, kot revident, bi bila edina preostala alternativa v resnici le še ta, da se socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme, sploh ne določi. Ker ni drugega državnega organa, ki bi bil po veljavni zakonodaji pristojen določiti konkretni socialno varstveni zavod, bi bila takšna (ne)odločitev nezakonita in protiustavna. Nezakonita zato, ker bi sodišče ne udejanjilo obveznosti odločiti po drugem odstavku 48. člena ZDZdr. Protiustavna pa zato, ker bi bile ogrožene ustavno varovane dobrine.

Procesno dejstvo, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na narok ni vabilo revidenta, je sicer resnično. Vendar revizijsko sodišče pojasnjuje, da ga zaradi zagotovitve njegove udeležbe v postopku tudi ni bilo treba in ni bilo dolžno vabiti.

Udeležba socialno varstvenega zavoda v postopku je specifična in mora biti zagotovljena v tolikšnem obsegu, kolikor se sama odločitev nanj nanaša. To pa je, da mu je treba zagotoviti pravico do izjave. Ker Ustava ne terja, da mora biti pravica do izjave nujno zagotovljena na usten način, zadošča, da je zagotovljena pisno (79. člen ZDZdr). Poleg tega mora biti udeležba socialno varstvenega zavoda priznana še tako, da mu je zoper odločitev o odločitvi po drugem odstavku 48. člena ZDZdr zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo. To pomeni, da mora biti socialno varstvenemu zavodu vročen sklep (49. člen ZDZdr), zoper katerega ima v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZDZdr tudi izrecno pravico do pritožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se predlogu za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve, podanega s strani Centra za socialno delo Maribor, ugodi in se nasprotnega udeleženca sprejme v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda za čas štirih mesecev, šteto od dneva sprejema dalje. Z 2. točko izreka je kot socialno varstveni zavod, ki naj nasprotnega udeleženca sprejeme, določilo Dom Lukavci.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo udeleženca zoper 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje zavrnilo in sklep v opisanem obsegu potrdilo.

3. Proti tej odločitvi vlaga revizijo udeleženec. Revident navaja, da sodna veja oblasti pri nameščanju oseb v varovane oddelke socialno varstvenega zavoda brez privolitve udeležencu nalaga, naj krši predpis - Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centra za socialno delo ter v postopku njihove verifikacije (Ur. l. RS, št. 97/2009 - v nadaljevanju Pravilnik). Opozarja, da ima Dom Lukavci varovani oddelek, na katerem je 8 postelj. Že sedaj je število varovanih oseb višje od teh kapacitet. Tem osebam zato ni zagotovljena stalna pomoč in nadzor in s tem tudi ne ustavno zagotovljene pravice. Sodišče tako udeležencu narekuje, naj krši predpis, ki je bil sprejet z namenom, da se osebam zagotovi določene pravice in dostojanstvo. Sprašuje se, ali je bivanje in spanje v jedilnici dostojanstveno. Tudi če je predlog za namestitev osebe v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda utemeljen, mora biti za realizacijo tega predloga izpolnjen še pogoj, da je takšno prosto mesto mogoče zagotoviti. Ta pogoj ni izpolnjen. Revident tudi meni, da v predmetnem postopku dejansko stanje v zvezi s prostorskimi kapacitetami socialno varstvenih zavodov ni dovolj razčiščeno. Morebiti bi bila ravno oskrba v Zavodu Hrastovec tista, ki bi bila za nasprotnega udeleženca najprimernejša. Udeleženec je nadalje prepričan, da so bila pri izdaji sodnih odločb kršena tudi pravila postopka. V ponovljenem postopku namreč sodišče prve stopnje ni vabilo Dom Lukavci in je postopek vodilo brez njegove udeležbe. Hkrati tudi ni preverjalo, ali je pri prostorskih kapacitetah socialno varstvenih zavodov prišlo do spremembe okoliščin.

4. Procesno kršitev vidi revident tudi v dejstvu, da nasprotni udeleženec ni bil udeležen v ponovljenem postopku. Brez njegove navzočnosti ni mogoče sprejeti nobene odločitve. Tudi izvedeniško mnenje je zato neverodostojno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Predmet revizijskega preizkusa v tem postopku je odločba pritožbenega sodišča. Ker je bilo z njo odločeno le o pritožbi udeleženca (socialno varstvenega zavoda) zoper odločitev sodišča prve stopnje v 2. točki izreka (to je določitev socialno varstvenega zavoda, ki naj osebo sprejme), so irelevantne tiste revizijske navedbe, ki se nanašajo na pomanjkanje prisotnosti nasprotnega udeleženca v ponovljenem postopku ter na pravilnost izvedbe dokaza z izvedencem. Ti očitki so namreč v zvezi izključno z neizpodbijano odločitvijo v 1. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje.

7. Glede revizijskih navedb, s katerimi revident napada odločitev o tem, da se za socialno varstveni zavod, ki naj sprejme nasprotnega udeleženca, določi Dom Lukavci, je revizijsko sodišče že večkrat poudarilo, da se socialno varstveni zavod z verificiranim varovanim oddelkom ne more uspešno braniti sprejemov osebe s trditvami, da nima prostora, saj bi sicer zakonsko predviden ukrep ostal zgolj abstraktna možnost in dejansko neizvedljiv. Vrhovno sodišče se je tudi že večkrat opredelilo o neutemeljenih trditvah glede možnih nasilnih dejanj nasprotnega udeleženca. V varovanih oddelkih so namreč dopustni tudi posebni varovalni ukrepi kot nujni ukrepi zaradi omogočanja zdravljenja osebe, ali zaradi odprave oziroma obvladovanja nevarnega vedenja osebe, kadar je ogroženo njeno življenje ali življenje drugih, huje ogroženo njeno zdravje ali zdravje drugih ali z njim povzroča premoženjsko škodo sebi ali drugim in ogrožanja ni mogoče preprečiti z drugim blažjim ukrepom (29. člen Zakona o duševnem zdravju - v nadaljevanju ZDZdr)(1).

8. Ob odločitvi, da se nasprotni udeleženec sprejme v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve, je v skladu z drugim odstavkom 48. člena ZDZdr treba določiti tudi konkretni socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme. Ob ugotovitvi, da se vsi trije socialno varstveni zavodi soočajo z enakimi prostorskimi problemi, kot revident, bi bila edina preostala alternativa v resnici le še ta, da se socialno varstveni zavod, ki naj osebo sprejme, sploh ne določi. Ker ni drugega državnega organa, ki bi bil po veljavni zakonodaji pristojen določiti konkretni socialno varstveni zavod, bi bila takšna (ne)odločitev nezakonita in protiustavna. Nezakonita zato, ker bi sodišče ne udejanjilo obveznosti odločiti po drugem odstavku 48. člena ZDZdr. Protiustavna pa zato, ker bi bile ogrožene ustavno varovane dobrine. Prisilna namestitev v socialno varstveni zavod je namreč ukrep, ki predstavlja hud poseg v ustavne pravice nasprotnega udeleženca. Vendar pa je ta poseg ustavno dopusten ravno zaradi varstva drugih ustavnih pravic (tako telesne in duševne integritete nasprotnega udeleženca samega kot varstva nedotakljivosti telesne in duševne integritete vseh oseb, ki jih nasprotni udeleženec potencialno ogroža). Če sodišče kljub izpolnjenemu pogoju iz 74. člena ZDZdr ne odloči tudi po drugem odstavku 48. člena istega zakona, je torej na dlani, da je na ta način protiustavno poseženo ravno v tiste ustavne dobrine, zaradi katerih varstva je ukrep nujen.

9. Ker je edina vsebinska alternativa izpodbijani odločitvi nezakonita in protiustavna ne-odločitev, je očitno, da je pravno polje za reševanje problema, ki ga razgrinja revident, drugje - to pa je v ustreznem ukrepanju izvršilne veje oblasti.

10. Revident na zakonu oprto odločitev neutemeljeno izpodbija tudi s sklicevanjem na Pravilnik. Podzakonski akt namreč ne more derogirati zakonskih pravil. To seveda ne razrešuje težave. A iz že večkrat opisanih razlogov je naslovnik tako citiranega Pravilnika, kot tudi Pravilnika o postopku verifikacije zdravstvenih programov in dejavnosti, ki se izvajajo na področju zdravstvene in zdraviliške dejavnosti, izvršilna veja oblasti.

11. Neutemeljen je nazadnje tudi revizijski očitek, da so bila kršena pravila postopka, ker naj bi sodišče ponovljeni postopek vodilo brez udeležbe Doma Lukavci.

12. Procesno dejstvo, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku na narok ni vabilo revidenta, je sicer resnično. Vendar revizijsko sodišče pojasnjuje, da ga zaradi zagotovitve njegove udeležbe v postopku tudi ni bilo treba in ni bilo dolžno vabiti.

13. Udeležba socialno varstvenega zavoda v postopku je namreč specifična in mora biti zagotovljena v tolikšnem obsegu, kolikor se sama odločitev nanj nanaša. To pa je, da mu je treba zagotoviti pravico do izjave. Ker Ustava ne terja, da mora biti pravica do izjave nujno zagotovljena na usten način, zadošča, da je zagotovljena pisno (79. člen ZDZdr). Ta pogoj pa je bil izpolnjen. Poleg tega mora biti udeležba socialno varstvenega zavoda priznana še tako, da mu je zoper odločitev o odločitvi po drugem odstavku 48. člena ZDZdr zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo. To pomeni, da mora biti socialno varstvenemu zavodu vročen sklep (49. člen ZDZdr), zoper katerega ima v skladu z drugim odstavkom 50. člena ZDZdr tudi izrecno pravico do pritožbe. Vse navedeno je bilo revidentu tudi zagotovljeno.

14. Nima pa socialno varstveni zavod kot udeleženec pravice, da zaslišanim osebam postavlja vprašanja (drugi odstavek 47. člena ZDZdr) ali da sodeluje pri izvedbi dokaza z izvedencem (prvi odstavek 47. člena v povezavi z drugim odstavkom 47. člena ZDZdr). To je tudi razumljivo, kajti ta del dokaznega postopka se ne nanaša na odločitev o določitvi konkretnega socialno varstvenega zavoda. Prav tako socialno varstveni zavod tudi ni naveden med tistimi udeleženci, ki jih sodišče mora vabiti na narok (46. člen ZDZdr).

15. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr revizijo zavrnilo.

Op. št. (1): Glej odločbe II Ips 351/2013, II Ips 43/2015, II Ips 114/2016, II Ips 117/2016 in II Ips 149/2016.