Jedro

Zagovornikovo nestrinjanje z višino kazni glede na ugotovljene olajševalne in oteževalne okoliščine predstavlja pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP, ne pa razlog, zaradi katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.L. se zavrne kot neutemeljena. Obsojeni B.L. je dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, 120.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 14.2.2003 spoznalo B.L. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 2 leti zapora in preizkusno dobo 5 let. Po členu 39. KZ mu je izreklo še stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo 1 leta. Pritožbi okrožne državne tožilke je Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne 10.3.2004 delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu B.L. na podlagi 2. odstavka 235. člena KZ izreklo kazen 1 leto zapora, medtem ko je v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili tudi stroške postopka.

Zagovornik obsojenca je zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru dne 27.5.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter vrhovnemu sodišču predlagal, da izda sodbo, s katero spremeni pravnomočno odločbo oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje višjemu sodišču. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena, saj drugostopenjsko sodišče s tem, ko je obsojencu izreklo prostostno kazen, ni kršilo zakona. S tem, ko zahteva trdi, da so podane okoliščine, ki narekujejo izrek pogojne obsodbe, uveljavlja le drugačno oceno dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Čeprav zagovornik v zahtevi meni, da je pritožbeno sodišče pri izreku kazni kršilo določbe kazenskega zakona, te kršitve v zahtevi ne obrazloži, temveč poudarja le, da bi sodišče pri izreku kazenske sankcije moralo bolj upoštevati številne olajševalne okoliščine (obnašanje storilca po dejanju, resocializacija, obžalovanje) ter okoliščine, da bo obsojenec po vsej verjetnosti glede na izrečeno daljšo prostostno kazen ob službo ter nenazadnje njegovo stigmatizacijo, ki je v manjšem kraju toliko hujša kot v mestih.

Nadalje opozarja še, da sodišče prve stopnje ni prezrlo okoliščine, da je bil obsojenec pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja že kaznovan pred sodnikom za prekrške, pa se je kljub temu odločilo za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave. Te okoliščine, kot je na to opozoril že vrhovni državni tožilec, pa ne pomenijo očitka kršitve zakona (iz 5. točke 1. odstavka 372. člena ZKP) temveč le drugačno oceno okoliščin, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije (torej uveljavljanje pritožbenega razloga iz člena 374. ZKP).

Ker je zahtevo za varstvo zakonitosti možno vložiti le tedaj, ko je sodišče z odločbo o izreku kazenske sankcije prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu (če izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, ali če izreče sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna, ali ne izreče sankcije, ki bi jo moralo), ne pa iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (kar nestrinjanje z višino kazni, glede na ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine po vsebini pomeni), je vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na določilih člena 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je pri višini povprečnine v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz spisa ter trajanje in zamotanost postopka.