Jedro

Zahtevek za izrek civilne kazni po ZASP je denarni zahtevek, zato mora biti postavljen v nominalnem znesku.

Za nastop zamude zadošča vložitev tožbe, v kateri je naveden znesek, ki ga tožnik zahteva ter podlaga zahtevka. Popolnost tožbe ni materialnopravna predpostavka za nastop zamude.

Izrek

I. Pritožba proti sklepu sodišča prve stopnje (točka 1 izreka izpodbijane odločbe) se zavrne in sklep sodišča potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke proti izpodbijanemu delu 5. točke izreka se ugodi in se sodba spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti tudi od zneska 158,65 EUR za čas od 2. 12. 2009 do 2. 9. 2010. III. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v tej pravdi zahteva varstvo avtorski sorodnih pravic. Zahtevala je izrek civilne kazni, plačilo denarnega zneska 407,69 EUR ter obsodbo tožene stranke na dolžnost mesečnega poročanja o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo glede zahtevka za plačilo civilne kazni zavrglo. Ugodilo je zahtevku, po katerem je tožena stranka dolžna mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti. Ugodilo je tudi glavničnemu zahtevku v višini 407,69 EUR. Obrestnemu delu zahtevka pa je ugodilo le za čas od 2. 9. 2010 dalje. V presežku je obrestni zahtevek zavrnilo.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču predlaga, naj ugodi tudi zahtevku za izrek civilne kazni ter obrestnemu delu zahtevka, kakor je konkretizirano v nadaljnjih pritožbenih navedbah. Pritožnik navaja, da višine civilne kazni sam ne more določiti. Za to je pristojno sodišče. Tožbeni zahtevek je bil določljiv. Meni, da je podalo zadostne navedbe in podatke, ki jih sodišče potrebuje za določitev civilne kazni.

4. Pritožuje se tudi proti delu zavrnjenega zahtevka zakonskih zamudnih obresti. Meni, da je tožena stranka že na podlagi ZASP (1)materialnopravni dolžnik. Kljub temu je obresti zahtevala le od vložitve zahtevka dalje. Svojo upravičenost do obresti pritožba opira na določbo 299. člena OZ (2).

5. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba je delno utemeljena.

Glede nedoločenosti zahtevka za izrek civilne kazni:

7. Tožba mora obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev (prvi odstavek 180. člena ZPP(3)). Zahtevek za plačilo civilne kazni je denarni zahtevek. Procesna zahteva po določnosti (in ne zgolj določljivosti) zahtevka zato tožniku nalaga, da denarni zahtevek konkretno opredeli z navedbo denarnega zneska. Sodna praksa pri tem brezpogojno vztraja (4). Tej zahtevi tožnik ni zadostil. Na pomanjkljivost je bil opozorjen s sklepom sodišča prve stopnje. Namesto, da bi se ji pokoril, se je naloženi obveznosti (ki ni niti nemogoča niti nerazumno zahtevna – terja zgolj uporabo materialnega prava glede na dejansko podlago tožbe kot v vseh drugih tožbenih položajih) upiral. Tožba je v tem delu zato ostala nepopolna ter jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo. Pritožba zoper sklep je neutemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Glede zavrnitve dela obrestnega zahtevka:

8. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2010 res zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 249,04 EUR tudi za obdobje od 1. 9. 2010 do 2. 9. 2010 (čeprav je bila tožba vložena šele 2. 9. 2010). Tudi ta del zahtevka je bil zavrnjen. Vendar pa iz pritožbe izhaja (glej zadnji odstavek na 3. strani pritožbe), da več ne vztraja pri plačilu zakonskih zamudnih obresti za en dan, se pravi za obdobje od 1. 9. 2010 do 2. 9. 2010 od zneska 249,04 EUR. Predmet pritožbenega preizkusa je tako odločitev o zavrnitvi obrestnega zahtevka od zneska 158,65 EUR za čas od 2. 12. 2009 do 2. 9. 2010. Res je, da je bila trditvena podlage prvotne tožbe delno pomanjkljiva. Vendar pa je bila zahteva, naj tožena stranka plača zapadlo nadomestilo za avtorskim sorodne pravice v konkretiziranem denarnem znesku, jasna. Tožena stranka je bila materialnopravni dolžnik vtoževanega zneska že po določbi 130. člena ZASP. Četudi bi se štelo, da je bil za nastop zamude potreben še ustrezen poziv tožeče stranke, je v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ ta zahteva izpolnjena z začetkom postopka – torej z vložitvijo tožbe, s katero je tožnik od toženca zahteval, naj izpolni svojo denarno obveznost. Od tedaj dalje (torej od 2. 12. 2009) zato tečejo tudi zakonske zamudne obresti od zneska 158,65 EUR.

V skladu s petim odstavkom 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče sodbo glede obresti spremenilo tako, da tožena stranka zakonske zamudne obresti od zneska 158,65 EUR dolguje tudi za čas od 2. 12. 2009 do 2. 9. 2010. 9. Pritožnik je uspel le z neznatnim delom svoje pritožbe (uspel je le glede akcesorne terjatve). Ob smiselni uporabi tretjega odstavka 154. člena ZPP mu zato pritožbeno sodišče pritožbenih stroškov ni priznalo.

(1) Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/1995 in nadaljnji).

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

(3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji).

(4) Primerjaj Aleš Galič v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, Druga knjiga, stran 123.