Jedro

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka sklicevalo tudi na obrazložitev, ki je bila tožeči stranki poslana z vsakim računom in posebej z dopisom z dne 8. 9. 2006. Po oceni pritožbenega sodišča navedene listine pojasnjujejo vsebino posameznih postavk (naravo/vrsto zaračunanih storitev), ne omogočajo pa preizkusa posameznih postavk v vtoževanih računih po višini. Iz njih namreč ni razviden ključ delitve niti ne celota porabljenih stroškov, ki bi upoštevaje ključ delitve omogočala izračun stroškov, kot odpadejo na toženo stranko.

Soglasje za umik tožbe je lahko tudi konkludentno, npr. tako da tožena stranka uveljavlja zahtevek za plačilo stroškov po 158. členu ZPP.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da: se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2008 razveljavi tudi v 1. in 3. odst. izreka in se tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 735,06 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska: - 121,73 EUR od 15. 12. 2007 do plačila; - 122,08 EUR od 15. 1. 2008 do plačila; - 122,27 EUR od 15. 2. 2008 do plačila; - 122,46 EUR od 15. 3. 2008 do plačila; - 123,01 EUR od 15. 4. 2008 do plačila; - 123,51 EUR od 15. 5. 2008 do plačila zavrne;

je dolžna tožeča stranka v 8ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 991,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

V točki I izreka sklepa in v točki II izreka sodbe glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov: -15,36 EUR od 15. 12. 2007 do 21. 12. 2007; - 16,84 EUR od 15. 1. 2008 do 24. 1. 2008; - 16,84 EUR od 15. 2. 2008 do 21. 2. 2008: - 16,84 EUR od 15. 3. 2008 do 20. 3. 2008; - 16,84 EUR od 15. 4. 2008 do 25. 4. 2008; - 16,56 EUR od 15. 5. 2008 do 20. 5.2008 se pritožba tožene stranke zavrne in se izpodbijani sklep in sodba v tem delu potrdita.

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbe v višini 157,34 EUR, v 8ih dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo: da se umik tožbe za znesek 834,34 EUR vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka); da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2008, ostane v 1. in 3. odst. izreka v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 8ih dni glavnico v znesku 735,06 EUR in zakonske zamudne obresti od: zneska 121,73 EUR od 21. 12. 2007 dalje; zneska 137,09 EUR od 15. 12. 2007 do 21. 12. 2007; zneska 122,08 EUR od 24. 1. 2008 dalje; zneska 138,92 EUR od 15. 1. 2008 do 24. 1. 2008; zneska 122,27 EUR od 21. 2. 2008 dalje; zneska 139,11 EUR od 15. 2. 2008 do 21. 2. 2008; zneska 122,46 EUR od 20. 3. 2008 dalje; zneska 139,30 EUR od 15. 3. 2008 do 20. 3. 2008; zneska 123,01 EUR od 25. 4. 2008 dalje; zneska 139,85 EUR od 15. 4. 2008 do 25. 4. 2008; zneska 123,51 EUR od 20. 5. 2008 dalje; zneska 140,07 EUR od 15. 5. 2008 do 20. 5. 2008; ter izvršilne stroške v znesku 40.00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2008 dalje (1. odstavek II. točke izreka); je tožena stranka dolžna povrniti tožeči pravdne stroške v roku 8ih dni v znesku 147,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. odstavek II. točke izreka).

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sklep o stroških (2. odstavek II. točke izreka sklepa). Smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožeči stranki priznajo vsi stroški po vloženem stroškovniku in se ti v celoti naložijo v plačilo toženi stranki oz. podrejeno, da se sklep razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

Zoper sodbo in sklep vlaga pravočasno pritožbo tudi tožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 11. 7. 2008, razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo vse stroške postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

O pritožbah zoper sklep in sodbo je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji, so naslednje: da je imela tožena stranka v obdobju vtoževanih računov (november 2007 – april 2008) svoje prostore v tržnici Brežice; da tožeča stranka opravlja dejavnost upravljanja in vzdrževanja tržnice; da je tožeča stranka z vtoževanimi računi zaračunavala storitve vzdrževanja tržnice ter plačilo predpisanih občinskih taks za smeti ter okoljskih taks za smeti; da je bila tožena stranka seznanjena s specifikacijo stroškov, ki jo je tožeča stranka priložila k vsakemu računu; da tožena stranka vtoževanih računov v vtoževanih zneskih tožeči stranki ni poravnala.

1) glede pritožbe tožene stranke Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke (v višini glavnice 735,06 EUR in zakonskih zamudnih obresti, kot izhajajo iz točke II sodbe) ugodilo potem, ko je ugotovilo, da je imela tožeča stranka za zaračunavanje vtoževanih storitev (tako po temelju kot po višini) pravno podlago, in sicer Odlok o gospodarskih javnih službah v občini Brežice (Ur. l. RS, št. 35/96), Odlok o tržnem redu na tržnici v mestu Brežice (Ur. l. RS, št. 14/92), Odlok občine Brežice o ravnanju s komunalnimi odpadki (Ur. l. RS, št. 17-19/91), Sklep o soglasju občinskega sveta občine Brežice, št. 353-3/2004 z dne 11. 2. 2004 (v nadaljevanju Sklep o soglasju občine B.), Obvestilo Ministrstva za gospodarstvo, št. 3423-49/2004-6 z dne 18. 6. 2004 (v nadaljevanju Obvestilo Ministrstva) in razdelilnik stroškov pod postavko „storitve“. Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom ne strinja.

Pritožba tožene stranke po mnenju pritožbenega sodišča namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje napravilo zmoten materialno pravni zaključek o podani (trditveni) podlagi glede višine zahtevka. Za presojo pritožbe tožene stranke je tako bistveno vprašanje, ali je tožeča stranka podala dovolj navedb, s katerimi bi utemeljila višino tožbenega zahtevka za plačilo stroškov po postavkah „storitev“ (stroški vzdrževanja in čiščenja dela tržnice, stroške ločenega zbiranja komunalnih odpadkov, stroške čistil, toaletnega materiala, stroške električne energije, vode, kanalščine, najemnino kontejnerja za zbiranje odpadkov) ter „odvoz“ (obračun zbiranja, odvoza in deponiranja komunalnih odpadkov) v vtoževanem obdobju.

Ob upoštevanju trditvenega in dokaznega bremena je bila tožeča stranka tista, ki je morala v izkaz in utemeljenost svojega zahtevka podati ustrezne trditve v zvezi s temeljem in njegovo višino (7. in 212. člen ZPP). Vsaka stranka mora določno navesti dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek oziroma s katerimi nasprotuje navedbam nasprotne stranke ter predlagati dokaze v potrditev teh dejstev. Glede višine tožbenega zahtevka je tožeča stranka navajala, da je bila tožena stranka z vsebino postavk po vtoževanih računih seznanjena, saj je bil vsakemu računu priložen ključ razdelitve stroškov v mesečnih zneskih, poleg tega da je bila tožena stranka z vsebino stroškov seznanjena z dopisom tožeče stranke z dne 8. 9. 2006. Navajala je še, da je določene storitve zaračunavala na podlagi Sklepa o soglasju občine Brežice in Obvestila Ministrstva. Princip zaračunavanja storitev da bo lahko pojasnil F.D., vodja sektorja komunalnih dejavnosti pri tožeči stranki (tč. IV in V pripravljalne vloge z dne 24. 10. 2008).

Tožena stranka je tekom postopka izrecno ugovarjala obračunu stroškov ter je konkretizirano opozorila, da ni seznanjena s podlago/cenikom za zaračunavanje vtoževanih storitev ter da tožeča stranka ni pojasnila, kakšni so bili mesečni stroški, na podlagi katerih je tožeča stranka napravila izračun (tč. 2 ugovora z dne 14. 8. 2008, tč. 6 pripravljalne vloge z dne 11. 11. 2008). Upoštevaje takšen njen ugovor in podano trditveno podlago tožeče stranke je mogoče pritrditi pritožbi tožene stranke, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke v zvezi z višino zahtevka pomanjkljiva in da je sodišče prve stopnje odločitev zmotno oprlo na pravne akte, ki takšne podlage ne dajejo.

Tožeča stranka se je pri utemeljevanju višine zahtevka sklicevala na Sklep o soglasju občine Brežice in Obvestilo Ministrstva, vendar slednja določata višino cen zgolj za komunalne storitve (oskrba s pitno vodo, kanalščina, čistilna naprava, zbiranje, odvoz in ravnanje s komunalnimi odpadki, odlaganje ostankov komunalnih odpadkov). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (ki ne morejo biti predmet preizkusa na pritožbeni stopnji) izhaja, da je tožeča stranka po vtoževanih računih poleg komunalnih storitev, ki so predmet Sklepa o soglasju občine Brežice, zaračunavala tudi druge storitve (vzdrževanje in čiščenje tržnice, stroški čistil in toaletnega materiala, stroški električne energije, najemnina kontejnerja...), katerim podlaga za oblikovanje cen ne more biti navedeni sklep. Tožeča stranka se v navedbah tudi ni sklicevala na razdelilnik stroškov narejen leta 1989 in 1991 (ki ga tudi ni predložila v spis), ampak je o njem izpovedala zgolj priča D. F., katere pričanje pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Tožeča stranka je v vlogi „sporočilo sodišču“ z dne 20. 3. 2009 izrecno navedla, da nima posebnega cenika v zvezi s terjatvami, ki jih ima do tožene stranke, ter se pri tem sklicevala na uredbe in občinske predpise. V zvezi s slednjimi pa je mogoče ugotoviti, da ti ne nudijo podlage za obračun stroškov po višini, ampak tožečo stranko zgolj napotujejo k izdelavi cenika in predpisujejo postopek njegove izdelave (23. člen Odloka o gospodarskih javnih službah v Občini Brežice, 29. člen Odloka o tržnem redu na tržnici v mestu Brežice, 35. člen Odloka o ravnanju s komunalnimi odpadki). Tudi v zvezi s Sklepom o soglasju občine Brežice, ki določa višino cene le nekaterih komunalnih storitev, je zaključiti, da tožeča stranka ni ponudila zadostne trditvene podlage, ki bi omogočala preizkus utemeljenosti višine zahtevka po tej podlagi. Četudi je v Sklepu cena določena (v SIT/m3), tožeča stranka ni ponudila navedb o dejansko opravljenih storitvah in ključu delitve njihove cene po posameznih uporabnikih tržnice, zato tudi v tem delu zahtevka ni mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka sklicevalo tudi na obrazložitev, ki je bila tožeči stranki poslana z vsakim računom (A9) in posebej z dopisom z dne 8. 9. 2006 (B15). Po oceni pritožbenega sodišča navedene listine pojasnjujejo vsebino posameznih postavk (naravo/vrsto zaračunanih storitev), ne omogočajo pa preizkusa posameznih postavk v vtoževanih računih po višini. Iz njih namreč ni razviden ključ delitve niti ne celota porabljenih stroškov, ki bi upoštevaje ključ delitve omogočala izračun stroškov, kot odpadejo na toženo stranko.

Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje v navedenem delu materialnopravno zmotna, saj tožeča stranka ni zadostila trditvenemu bremenu glede višine tožbenega zahtevka. Ob pravilni uporabi materialnopravnih pravil o dokaznem bremenu je potrebno tožbeni zahtevek ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (razen v delu glede zakonskih zamudnih obresti od delnih plačil) zavrniti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (5. alinea 358. člena ZPP). Ker so za odločitev pritožbenega sodišča v sporu bistvena ista dejstva in dokazi, ki sta jih stranki navajali v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni upravičena bojazen pred izdajo sodbe presenečenja za tožečo stranki. Slednja bi se v okviru zatrjevane pravne podlage, ki ji je pri presoji temelja zahtevka sledilo tudi sodišče prve stopnje, morala zavedati pravnorelevatnih dejstev ter jih ustrezno obrazložiti.

Ni pa utemeljena pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od zneskov delnih plačil od zapadlosti računov do dneva plačila, ki so bile prav tako zaobsežene v zahtevku tožeče stranke. Stranki sta bili soglasni v navedbi, da je tožena stranka po vtoževanih računih poravnala stroške vode in predpisane občinske takse za smeti in okoljske dajatve za smeti. Tožeča stranka je delna plačila po zneskih in datumih vključno z zapadlostjo posameznih računov pojasnila v tč. III pripravljalne vloge z dne 24. 10. 2008, tožena stranka tem navedbam ni ugovarjala. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od zneskov delnih plačil, od zapadlosti računa do delnega plačila, tj. zakonske zamudne obresti od zneska 15,36 EUR od 15. 12. 2007 do 21. 12. 2007; 16,84 EUR od 15. 1. 2008 do 24. 1. 2008; 16,84 EUR od 15. 2. 2008 do 21. 2. 2008; 16,84 EUR od 15. 3. 2008 do 20. 3. 2008; 16,84 EUR od 15. 4. 2008 do 25. 4. 2008; 16,45 EUR od 15. 5. 2008 do 20. 5. 2008, zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. odstavku točke II. izreka.

Tožena stranka v pritožbi napada tudi odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka sklepa, vendar je pritožba v tem delu neutemeljena in je zato pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu potrdilo. Sodišče prve stopnje je umik tožbe za znesek 834,34 EUR vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo, potem ko je tožeča stranka z vlogo z dne 24. 9. 2008 delno umaknila tožbo. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožena stranka umiku nasprotovala. S pripravljalno vlogo z dne 11. 11. 2008 je namreč tožena stranka nasprotovala spremembi tožbenega zahtevka, ne pa njegovemu delnemu umiku. Poleg tega je potrebno upoštevati, da je lahko soglasje za umik tožbe tudi konkludentno, npr. tako da tožena stranka uveljavlja zahtevek za plačilo stroškov po 158. členu ZPP (tako tudi A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba 2006, str. 215), kot je storila tožena stranka v točki 4 pripravljalne vloge z dne 11. 11. 2008. 2) glede pritožbe tožeče stranke Upoštevaje, da je sprememba sodbe narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje (2. odstavek točka II izreka sodbe), se izkažejo pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi ta napada sklep o stroških, kot neodločilne (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena v delu, v katerem napada odločitev sodišča prve stopnje v točki II izreka sodbe, razen v delu glede teka zakonskih zamudnih obresti od delnih plačil, ni pa utemeljena v delu, v katerem napada odločitev sodišča v točki I izreka sklepa in v točki II izreka sodbe glede zakonskih zamudnih obresti od delnih plačil. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zato zavrnilo.

3) stroški Sprememba odločitve v glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve v stroških postopka. Ker tožeča stranka z zahtevkom, razen v delu glede zamudnih obresti od delnih plačil (ki predstavlja sorazmerno majhen del zahtevka), ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (3. odstavek 154. člena ZPP). Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s predloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo v višini 991,75 EUR in zajemajo: 300 točk za ugovor zoper sklep o izvršbi, 300 točk za pripravljalni spis z dne 11. 11. 2008, 300 točk za narok za glavno obravnavo z dne 18. 3. 2009, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 50 točk za trajanje (urnina), 27 EUR potnih stroškov, 150 točk za narok za glavno obravnavo z dne 13. 5. 2009, 80 točk za odsotnost iz pisarne, 300 točk za trajanje (urnina), 27 EUR potnih stroškov, 20 točk za končno poročilo stranki, 25,80 EUR materialnih stroškov, 22,48 EUR pričnine, 20% DDV ter 20 EUR sodne takse za ugovor.

Tožena stranka je upoštevaje spremembo sodbe v znesku glavnice po II. točki izreka sodbe (735,06 EUR) s pritožbo uspela v deležu 46% (od vtoževanih 1.569,40 EUR), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožeča stranka toženi povrniti 157,34 EUR pritožbenih stroškov. Slednje je pritožbeno sodišče odmerilo na 342,04 EUR in zajemajo 375 točk po Odvetniški tarifi za sestavo pritožbe, 2 % materialnih stroškov, 20% DDV ter 131,36 EUR stroškov sodne takse. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama njene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odgovora na pritožbo nista bistveno pripomogla k odločitvi, zato stroški odgovora na pritožbo niso stroški, ki bi bili za pravdo potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP).