Jedro

Po določbi prvega odstavka 396. člena ZPIZ-2 uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti) po ZPIZ-1, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Tožnik je imel priznano pravico po določbah ZPIZ/92 in jo je tudi užival. Skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPIZ/92 se namreč nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačuje od dneva začetka dela na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja drugo ustrezno delo. Pri tožniku je sicer prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, vendar pa skladno z novimi omejitvami, kot so mu bile priznane z že citirano sodbo sodišča prve stopnje, še ni začel delati. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni pravne podlage, da bi tožnik ostal brez nadomestila, torej da bi mu že priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu prenehalo, novega nadomestila pa zaradi dejstva, da še ni začel delati skladno z novimi omejitvami, še nima priznanega. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS. Poudarilo je, da ZPIZ-1 (enako tudi ZPIZ-2) govori o prenehanju ali spremembi pravice in ne daje podlage za ustavitev izplačevanja in na ta način za poseg v pridobljeno pravico do nadomestila za invalidnost. V primeru soglašanja z ustavitvijo izplačevanja nadomestila za invalidnost (oziroma nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu) bi bili zavarovanci, ki so pravico do nadomestila za invalidnost že pridobili in so še vedno v delovnem razmerju, ker delodajalec zanje nima nove ustrezne zaposlitve, pa še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali gre celo za odpoved pogodbe o zaposlitvi) v primerjavi z nekaterimi drugimi kategorijami zavarovancev v veliko slabšem položaju, kar ni sprejemljivo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 214,18 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke, št. ... z dne 22. 3. 2018 in št. ... z dne 26. 1. 2018. Nadalje je tudi odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 3. 2018 in št. ... z dne 26. 1. 2018 ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 632,33 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je po njenem mnenju sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 126. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 ter določbo 133. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ/92)2. Nadalje je tudi zmotno uporabilo določbo 86. in 122. člena ZPIZ-2. Glede odprave odločb z dne 22. 3. 2018 in 26. 1. 2018 v zvezi s prenehanjem pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki je bila tožniku priznana z odločbo št. ... z dne 17. 7. 2003, tožena stranka navaja, da je imel tožnik na podlagi navedene odločbe priznano pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki jo je užival v okviru priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja, na podlagi invalidnosti, ki je bila podana od 11. 11. 1988 oziroma 29. 10. 1990 dalje. S sodbo opr. št. VII Ps 1283/2014 z dne 1. 3. 2017, ki je bila popravljena s sklepom iste opr. št. z dne 6. 4. 2017, pa je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in so mu bile priznane nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Pri njemu je namreč prišlo do spremembe v stanju invalidnosti oziroma do nastanka nove invalidnosti. To pa pomeni, da so s tem prenehale pravice iz invalidskega zavarovanja, ki so bile priznane na podlagi "stare" invalidnosti. V tem primeru je torej potrebno upoštevati 126. člen ZPIZ-2 oziroma smiselno enako ureditev, kot je razvidna iz 186. člena ZPIZ/92 in 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)3. Na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica. Te pravice trajajo do izvršljivosti odločbe o priznanju novih pravic iz invalidskega zavarovanja, v konkretnem primeru torej do pravnomočnosti sodbe opr. št. VII Ps 1283/2014 z dne 1. 3. 2017. Nadalje tožena stranka še navaja, da pravno ni sprejemljivo stanje, ko bi tožnik še nadalje imel upravičenje do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, in sicer poleg priznane pravice do delnega nadomestila, kot mu je bila priznana s sodbo VII Ps 1283/2014. Hkrati namreč dve takšni pravici ne moreta obstajati. Tožena stranka je tudi že odločila glede izplačevanja delnega nadomestila, kot ji je bilo naloženo s prej navedeno sodbo. Tudi, če je bila odločitev o izplačevanju delnega nadomestila negativna, to še ne pomeni, da bi bilo mogoče podaljšati časovni okvir upravičenja do nadomestila zaradi manjše plače z dosegom, ki bi šel preko obstoja pravic na podlagi invalidnosti, ki je bila podlaga za priznanje takšnega nadomestila. Neupravičenost do izplačevanja delnega nadomestila pa ne izhaja iz sfere tožeče stranke, pač pa iz sfere delodajalca tožnika oziroma tožnika. V zvezi z odpravo odločb z dne 23. 3. 2018 in 26. 1. 2018 glede neupravičenja do izplačevanja delnega nadomestila, pa tožena stranka navaja, da tožnik ni nastopil drugega dela s krajšim delovnim časom, kar izhaja tudi iz zatrjevanj tožnika. V tem primeru pa upoštevaje 86. in 122. člen ZPIZ-2 ni podlage za priznanje upravičenja do izplačevanja delnega nadomestila. Sodišče tako ni imelo nikakršne podlage za odpravo odločbe z dne 23. 3. 2018, v zvezi s prvostopenjsko odločbo. Iz previdnosti pa tožena stranka še navaja, da v kolikor bi bil vzpostavljen učinek iz I. točke izreka sodbe, kar bi predstavljalo nadaljnje uživanje nadomestila zaradi manjše plače, tožnik že iz tega razloga tudi ne bi mogel biti upravičen do hkratnega uživanja delnega nadomestila. V vsakem primeru pa je položaj takšen, da tožnik (zaenkrat) še ni mogel pridobiti upravičenja do izplačevanja delnega nadomestila, kar pomeni, da je sodišče po nepotrebnem in nepravilno odpravilo odločbi o nepriznanju izplačevanja delnega nadomestila. V kolikor pa bo tožnik nastopil in ko bo nastopil drugo delo s krajšim delovnim časom, pa bo to razlog za nov upravni postopek glede odločanja o upravičenosti do izplačevanja delnega nadomestila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z nobenimi upoštevnimi kršitvami določb postopka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter s tem v zvezi pravilno uporabilo materialno pravo. V konkretni situaciji, ko je bila tožniku priznana nova pravica iz invalidskega zavarovanja, vendar še ni pričel delati s krajšim delovnim časom, ker mu delodajalec takšnega dela še ni zagotovil, mu je slednji dolžan še naprej zagotavljati delo, na katerega je bil premeščen po odločbi z dne 17. 7. 2003. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da priznanje nove pravice tako ne pomeni hkrati zaključka izplačevanja prejšnje pravice in tudi ne pričetek izplačevanja nove pravice, saj je za realizacijo nove pravice bistven pričetek dela na delovnem mestu, ki ustreza novi invalidnosti. Zaradi nove situacije je za izvedbo formalnosti potreben določen čas, v tem primeru pa morajo biti delovnemu invalidu varovane njegove pravice. Sodišče je tudi prepričljivo obrazložilo, da je pričetek izplačevanja delnega nadomestila vezan na datum pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega in ne na datum pridobitve pravice. Priznanje pravice do delnega nadomestila še ne pomeni avtomatično pričetka njenega izplačevanja, enako pa priznanje nove pravice iz invalidskega zavarovanja ne pomeni avtomatično prenehanja prejšnje pravice. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 1. 2018. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožniku z 4. 5. 2017 preneha pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki mu je bilo priznano z odločbo št. ... z dne 17. 7. 2003. Sodišče je nadalje presojalo tudi drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 3. 2018, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 1. 2018. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do izplačevanja delnega nadomestila.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v upravnem spisu izhaja, da je bila tožniku kot invalidu III. kategorije invalidnosti od 1. 1. 1989 dalje priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu s polnim delovnim časom od 1. 1. 1989 dalje. Priznana mu je bila tudi pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. S sodbo opr. št. VII Ps 1283/2014 z dne 1. 3. 2017 pa je sodišče na podlagi nastanka spremembe v stanju invalidnosti, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela na drugem delu s fizičnimi omejitvami in s krajšim delovnim časom od polnega, po 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko. Nadalje je še odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju delnega nadomestila odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Delodajalec je nato toženi stranki 18. 1. 2018 sporočil, da s tožnikom še ni sklenil nove pogodbe o zaposlitvi, v kateri bi bila upoštevana nova invalidnost oziroma nove pravice iz invalidskega zavarovanja.

8. Tožena stranka je upoštevaje že citirano sodbo s katero je bila tožniku priznana nova pravica iz invalidskega zavarovanja odločila, da tožniku preneha pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Štela je namreč, da s priznanjem novih pravic iz invalidskega zavarovanja "stara" pravica preneha.

9. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja na določbo prvega odstavka 396. člena ZPIZ-2, po kateri uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 in uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti) po ZPIZ-1, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Tožnik je imel priznano pravico po določbah ZPIZ/92 in jo je tudi užival. Skladno s prvim odstavkom 190. člena ZPIZ/92 se namreč nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu izplačuje od dneva začetka dela na drugem ustreznem delu, vse dokler zavarovanec opravlja drugo ustrezno delo. Pri tožniku je sicer prišlo do spremembe v stanju invalidnosti, vendar pa skladno z novimi omejitvami, kot so mu bile priznane z že citirano sodbo sodišča prve stopnje, še ni začel delati. V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni pravne podlage, da bi tožnik ostal brez nadomestila, torej da bi mu že priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu prenehalo, novega nadomestila pa zaradi dejstva, da še ni začel delati skladno z novimi omejitvami, še nima priznanega. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS5. Poudarilo je, da ZPIZ-1 (enako tudi ZPIZ-2) govori o prenehanju ali spremembi pravice in ne daje podlage za ustavitev izplačevanja in na ta način za poseg v pridobljeno pravico do nadomestila za invalidnost. V primeru soglašanja z ustavitvijo izplačevanja nadomestila za invalidnost (oziroma nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu) bi bili zavarovanci, ki so pravico do nadomestila za invalidnost že pridobili in so še vedno v delovnem razmerju, ker delodajalec zanje nima nove ustrezne zaposlitve, pa še vedno delajo na starem delovnem mestu (ali pa dejansko ne delajo in čakajo na novo delovno mesto ali gre celo za odpoved pogodbe o zaposlitvi) v primerjavi z nekaterimi drugimi kategorijami zavarovancev v veliko slabšem položaju, kar ni sprejemljivo. V bistvu enako stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že v drugih zadevah6 .

10. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno odločbi tožene stranke, ki se nanašata na odločitev o prenehanju pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odpravilo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljene.

11. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi z odpravo odločb s katerimi je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do izplačevanja delnega nadomestila. Res je, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora o odmeri in izplačevanju delnega nadomestila odločiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, vendar pa je potrebno upoštevati dejstvo od kdaj dalje tožnik dela skladno z novimi omejitvami, torej skladno z novo pravico iz invalidskega zavarovanja, kot mu je bila priznana s sodbo VII Ps 1283/2014 z dne 1. 3. 2017. Skladno s prvim odstavkom 122. člena ZPIZ-2 se namreč delno nadomestilo izplačuje od dneva začetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje je odločitev tožene stranke, da nima pravice do izplačevanja do delnega nadomestila preuranjena. Sodišče je toženi stranki naložilo, da odmeri in odloči o izplačevanju šele potem, ko bodo izpolnjeni pogoji, da se tožniku delno nadomestilo izplačuje, ne pa da izda zavrnilno odločbo. Torej, ko bodo izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do delnega nadomestila za invalidnost bo tožena stranka odločila o izplačevanju tega nadomestila in istočasno tudi odločila o prenehanju izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Pri odmeri je upoštevalo Odvetniško tarifo7 (v nadaljevanju: OT) in za odgovor na pritožbo priznalo 375 točk, 7,50 točke za materialne stroške, vse povečano za 22 % DDV.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 glej VIII Ips 260/2011 z dne 19. 6. 2012. 6 glej VIII Ips 66/2009, VIII Ips 355/2009 in VIII Ips 128/2010. 7 Ur. l. RS, št. 2/2015.