Jedro

Osebne lastnosti oškodovanca, če pred tem niso bile manifestne na način, da bi oškodovancu povzročale težave, ni mogoče šteti kot podlago za deljeno vzročnost. Sodišče prve stopnje je v okviru odškodnine za strah pravilno upoštevalo strah pred avtomobili in udeležbo v prometu.

Bližji svojci so si dolžni pomagati, vendar s tem ni mišljena pomoč, ki je potrebna zaradi škodnega dogodka, za katerega je odgovorna tretja oseba.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka (odločitev o stroških postopka) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov 2.210,74 EUR nadomesti z zneskom 1.933,79 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (po tem, ko je zaradi delnega umika tožbe za znesek 1.800,00 EUR ustavilo postopek) razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 7.225,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.128,00 EUR od 22. 1. 2011 do 24. 2. 2011 in od zneska 7.225,40 EUR od 25. 2. 2001 dalje ter pravdne stroške v višini 2.210,74 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper prisojeni znesek odškodnine in stroškovno odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo močno presega odškodnine, ki se prisojajo v podobnih primerih. Sodišče je nekritično sledilo tožnikovi izpovedi in pretirano poudarjalo njegovo duševno stisko, ki sploh ne izvira iz škodnega dogodka. Glede na ugotovitve izvedencev je nekritičen zaključek sodišča, da je bila tožnikova psihoterapevtska obravnava zaradi posledic prometne nesreče dolgotrajna, saj je trajala le štiri do pet mesecev, vse psihične težave pa so bile začasne narave in so izzvenele v enem letu. Glede na ugotovljene telesne bolečine in vse nevšečnosti med zdravljenjem, upoštevaje obseg in vrsto poškodb in njihovo trajanje, je primerna odškodnina za tovrstno škodo največ 3.500,00 EUR. Sodišče se pri odmeri odškodnine neutemeljeno sklicuje na starejšo sodno prakso, ki ne more biti upoštevna. Odškodnina za strah bi bila primerna v znesku 1.000,00 EUR. Zelo intenzivnega strahu ni bilo, saj je kasnejša nezavest pri tožniku povzročila določeno izgubo spomina za kasnejše dogodke, po enem tednu pa je bilo tožniku tudi jasno, da hujših posledic v nesreči ni utrpel. Strah pred prometom in vožnjo s kolesom pa ni pravno priznana škoda, zaradi katere bi bil tožnik upravičen do višje odškodnine. Sodišče tudi nima osnove za prisojo odškodnine za tujo nego in pomoč. Sodišče mimo izvedenskega mnenja, iz katerega je razvidno, da tožnik zaradi utrpelih poškodb ni potreboval pomoči drugih oseb, zaključuje, da je tožnik pomoč potreboval in je upravičen do odškodnine iz tega naslova. Zahtevek za tujo pomoč je tudi sicer utemeljen le v primerih, ko gre za pomoč, ki po obsegu in vrsti presega običajno pomoč, ki si jo nudijo družinski člani. Narava in obseg poškodb ne terjata neko večjo potrebo po tuji pomoči. Urna postavka za enostavna dela pomoči v znesku 5 EUR je tudi previsoka, saj pomoči ni nudila kakšna ustanova, pač pa bližji družinski član. V sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 777/2007, je sodišče kot primerno urno postavko ocenilo na 2,92 EUR. Pritožba glede odločitev o stroških postopka opozarja, da temelj tožbenega zahtevka ni bil sporen, zato meni, da je nesprejemljivo ugotavljanje uspeha strank v tej zadevi ločeno po temelju in po višini. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati uspeh v pravdi le po višini. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da se tožena stranka pritožuje zoper obsodilni del sodbe, kolikor prisojena odškodnina presega znesek 4.500,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode in kolikor se nanaša na škodo iz naslova tuje pomoči ter stroškovni del izpodbijane sodbe, zato je v preostalem sodba sodišča prve stopnje pravnomočna. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov ter glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

5. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja, ki sta ravno tako edinstvena, obenem pa te škode ni mogoče matematično izraziti z numerično vrednostjo. Višina prisojene odškodnine zato predstavlja zgolj nadomestek, ki naj oškodovancu ob prestani in bodoči nematerialni škodi nudi pravično denarno zadoščenje (179. in 182. člen OZ). Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje). Na načelo pravičnosti se osredotoča tudi drugo načelo - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti. Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen URS). Enakih primerov v sodni praksi ni in jih tudi ne more biti, različnih škodnih primerov pa tudi ni mogoče matematično enačiti. Naloga sodišča je, da poišče ustrezno vrednostno ravnotežje med sorazmerno lažjimi in sorazmerno hujšimi primeri - še posebej tistimi, ki so si podobni po vsebini nastalih posledic.

6. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskih mnenjih izvedencev travmatologije prof. dr. V. S. in psihiatrije prof. dr. M. T., je tožnik ob prometni nesreči (1), utrpel pretres možganov, udarnine na glavi, levem uhlju in obeh golenih, rane in odrgnine na glavi ter otekline in modrice nog. S pomočjo izvedencev je sodišče ugotovilo tudi nevšečnosti med zdravljenjem ter intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter strahu. Ugotovljeno je bilo tudi, da so se pri tožniku po nesreči in kot posledica nesreče razvili postkomocijski sindrom, posttravmatska stresna motnja in depresivna simptomatika. Psihoterapevtska obravnava je trajala do pet mesecev, simptomi postkomocijskega sindroma in posttravmatske stresne motnje, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja (stran 8 izpodbijane sodbe) in jim pritožba ne nasprotuje, pa so izzveneli šele slabo leto po nesreči. Ob utrpelih objektivno gledano lahkih tožnikovih telesnih poškodbah gre za relativno dolgo trajanje psihičnih težav, ki so tožnika, ki je bil dva dni po nesreči star komaj 18 let, močno ovirale pri vsakdanjem življenju. Pritožbeno navajanje, da tožnikove duševne težave ne izvirajo iz škodnega dogodka, nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Ugotovitev sodišča, da so te začasne duševne težave nastale zaradi škodnega dogodka, ima oporo v prepričljivem in strokovnem izvedenskem mnenju izvedenke za psihiatrijo, ki ga je sodišče prve stopnje v povezavi s tožnikovo izpovedjo celovito ocenilo. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne. Dejstvo, da je večja škoda nastala zaradi tožnikove posebne občutljivost (torej določene osebne lastnosti), v obravnavanem primeru nima vpliva na odmero odškodnine. (2) Osebne lastnosti oškodovanca, če pred tem niso bile manifestne na način, da bi oškodovancu povzročale težave, ni mogoče šteti kot podlago za deljeno vzročnost. Predhodne osebnostne lastnosti in stanja predstavljajo pravno relevantni sovzrok, ko je ugotovljeno, da je imel oškodovanec zaradi njih težave že pred škodnim dogodkom. V obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo, saj ni ugotovljeno, da bi bile osebnostne lastnosti in dispozicije tožnika navzven zaznavne v obliki zdravstvenih težav. Glede na ugotovljeno težo in trajanje telesnih bolečin, številnih nevšečnosti, predvsem duševnih težav in trpljenja, ki so spremljale tožnika v posledici škodnega dogodka in sodijo v okvir odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, je tudi po presoji pritožbenega sodišča dosojena odškodnina za tovrstno škodo v znesku 7.000,00 EUR (skupaj z odškodnino za strah v višini 1.500,00 EUR) ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih škodnih primerih. Nekateri primeri iz sodne prakse, na katere se opira sodišče prve stopnje, ki so primerljivi s posledicami, kot jih je v obravnavani zadevi utrpel tožnik, so res starejši, a tudi iz novejše sodne prakse iz spletno dostopne baze VS RS, na katero se sklicuje sodišče, izhaja, da se za podobne škodne posledice prisoja odškodnina v razponu od 6 do 12 povprečnih mesečnih plač. Za znižanje denarne odškodnine, za kar se zavzema pritožnica, torej ni materialnopravne podlage.

7. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da tožnik ni upravičen do odškodnine za strah nad zneskom 1.000,00 EUR. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik utrpel hud primarni strah, ko je zagledal prihajajoče vozilo in se zavedal, da ga bo zbil, ima oporo v tožnikovi izpovedi, ki je prepričljivo opisal subjektivno zaznavanje ob dogodku. Da je utrpel situacijo temeljne ogroženosti in močno eksistenčno bojazen, je nenazadnje potrjeno tudi z izvedenskim mnenjem. Ta strah je tožnik prestajal vse dokler ni prišel v bolnišnico. Očitki tožene stranke, da tožnik zaradi nezavesti ni trpel primarnega strahu, niso utemeljeni. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je bil tožnik le krajši čas v nezavesti, sicer pa je videl, kako avto vozi proti njemu, ko je prečkal prehod za pešce. Pa tudi iz izpovedi tožnika izhaja, da se določenih trenutkov pred in po nesreči spominja. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, ki ima podlago v ugotovitvah izvedencev, da je tožnik trpel dalj časa trajajoči intenziven strah za izid zdravljenja, čeprav do hujših poškodb nog ni prišlo, posebej potem, ko so sumili na vensko trombozo. Sodišče prve stopnje je v okviru odškodnine za strah tudi pravilno upoštevalo strah pred avtomobili in udeležbo v prometu. V skladu s sodno prakso (3) in pravno teorijo (4) gre za pravno priznano škodo v okviru tovrstne škode. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, nanašajoče se na strah kot enotno odškodninsko postavko, je v prisojeni odškodnini 1.500,00 EUR ustrezno ovrednotena intenzivnost porušenega duševnega ravnotežja ob in neposredno po samem škodnem dogodku ter med samim zdravljenjem.

8. Sodišče prve stopnje je tožniku utemeljeno, v skladu s prvim odstavkom 174. člena OZ, prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova tuje pomoči. Sodišče prve stopnje ni odločilo v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kot zmotno meni pritožnica. Izvedenca sta v mnenju zapisala, da narava izkazanih utrpelih poškodb ni terjala pomoči drugih oseb (glede teh poškodb – op. pritožbenega sodišča) in da je bil tožnik sposoben skrbeti zase. Ne glede na naravo telesnih poškodb, ki ni zahtevala pomoči drugega, pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tujo pomoč pri osnovnih življenjskih potrebah terjalo predvsem tožnikovo slabo duševno stanje, ki je nastalo zaradi škodnega dogodka. Tega, da je imel tožnik po nesreči psihične težave, ki so ga močno ovirale pri vsakodnevnih opravilih in stikih z ljudmi, pritožba konkretizirano niti ne izpodbija. Tožena stranka tudi ne izpodbija obsega pomoči, ki jo je tožniku brat nudil, pač pa izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da takšna pomoč utemeljuje prisojo odškodnine. Pritožbeni očitek ni utemeljen. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je oškodovanec upravičen do povračila škode tudi v primeru, ko mu je pomoč zagotavljal družinski član. Drži, da so si bližji svojci dolžni pomagati, vendar s tem ni mišljena pomoč, ki je potrebna zaradi škodnega dogodka, za katerega je odgovorna tretja oseba. Glede na to, da je tožniku brat nudil podporo in pomagal pri določenih vsakodnevnih opravilih, je očitno, da je na takšen način bistveno pripomogel tožniku pri opravilih, ki jih je sicer izvajal samostojno. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik v določenem obsegu potreboval tujo pomoč en mesec (trideset dni) po dve uri na dan. Tožena stranka ugotovljenemu časovnemu obdobju pomoči ne nasprotuje. Oporeka oceni urne postavke, a neutemeljeno, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala tožnikovim trditvam, koliko urna postavka znaša. S pritožbeno navedbo, da je primerna urna postavka 2,92 EUR, ne more uspeti, saj ta predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa je sodišče prve stopnje odškodnino odmerilo po prostem preudarku (216. člen ZPP), ker višine tovrstne škode praktično ni mogoče (natančno) ugotoviti. Znesek 5,00 EUR na uro je tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezen in primerljiv s postavko, ki jo za tovrstno družinsko pomoč priznava sodna praksa.

9. Pritožba utemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. V obravnavani odškodninski zadevi temelj odškodninske obveznosti ni bil sporen. Sporen je bil le obseg vtoževane škode in njena višina, zato pritožba pravilno opozarja, da je edino merilo uspeha višina prisojene odškodnine. Tožeča stranka je v pravdi uspela z 78 %, tožena stranka pa z 22 %. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pravdni stroški tožnika znašajo 2.487,68 EUR, stroški tožene stranke pa 30,00 EUR, česar pritožba konkretno ne izpodbija. Tožnik je torej upravičen do povrnitve 1.940,39 EUR, tožena stranka pa 6,60 EUR. Po medsebojnem pobotu gre tožniku 1.933,79 EUR pravdnih stroškov.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v stroškovni odločitvi tako, da je toženi stranki v plačilo (s strani prvostopenjskega sodišča) naloženi znesek stroškov 2.210,74 EUR znižalo za 280,25 EUR (358. člen ZPP). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.

(1) Ko je prečkal prehod za pešce ga je zbil voznik osebnega avtomobila, ki je imel odgovornost zavarovano pri toženi stranki.

(2) T. i. teorijo jajčne lupine sicer poudarja pravna teorija (Plavšak, N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 671 in naslednje), sledi pa tudi novejša sodna praksa (npr. sodbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 20. 5. 2009, opr. št. III Cp 1139/2009, in z dne 17. 4. 2013, opr. št. II Cp 2616/2007).

(3) Glej odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 962/2007, II Ips 680/2009, II Ips 327/2011, II Ips 430/2004 in druge.

(4) Glej Strohsack, dr. B., Obligacijska razmerja II, Uradni list RS, l. 1995, str. 239.