Jedro

Zmotno je stališče zagovornika, da fotokopija predrugačene splošne položnice Agencije za plačilni promet ni listina v smislu 7. odstavka 126. člena KZ.

Izrek

1. Zahteva obs. R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrže. 2. Zahteva zagovornika obs. R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

3. Obs. R.Š. je dolžan plačati 300.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bil R.Š. obsojen zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ na dva meseca zapora in na plačilo stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbi sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti tako obs. R.Š. kot tudi njegov zagovornik. Obsojenec uveljavlja vse razloge po 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kazenski zakon naj bi bil prekršen na način po 2. točki 272. člena KZ, ker kaznivo dejanje ni bilo storjeno tako, kot se zatrjuje v izreku sodbe.

Kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila v tem, da izpodbijani sodbi trdita, da je v predrugačeni položnici kot prejemnik nakazanega denarja označeno podjetje M., čeprav je s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 21.10.2003 ugotovljeno, da to ni točno. Sodišče naj bi kršilo določbe kazenskega postopka, ter je kot dokaz štelo faksirano listino, čeprav tako poslana listina ni fotokopija in ne more biti dokaz. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita.

Zagovornik pa v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona na način, ki je opredeljen v 1. točki 372. člena ZKP. Mnenja je, da kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ ni bilo storjeno, ker fotokopija položnice ni listina, s katero se lahko dokazuje kakšno dejstvo, pa tudi prodajna pogodba s podjetjem M., R.S. d.n.o. ni bila sklenjena, zato domnevno ponarejena položnica "ni bila primerna in namenjena kot dokaz dejstva, ki ima vrednost za pravno razmerje v smislu 7. odstavka 126. člena KZ". Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana v tem, da opis načina ponareditve v izreku sodbe ne ustreza dejanskemu načinu ponareditve, je protispisen in nasprotuje ugotovitvam v obrazložitvi sodbe, razlogi o načinu ponareditve pa so tudi popolnoma nejasni, sodba tudi protispisno trdi, da naj bi bilo ime prejemnika "M.", čeprav iz fotokopije položnice izhaja, da je zapisano ime "M.". Pritožbeno sodišče naj bi kršilo določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ker naj ne bi odgovorilo na trditve v pritožbi zagovornika zoper sodbo sodišča prve stopnje, da sporna fotokopija položnice ni listina v smislu 7. odstavka 126. člena KZ in na očitek o protispisnosti načina ponareditve, kot ga ugotavlja sodba sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče naj bi prekršilo tudi določbe 1. odstavka 378. člena ZKP, ker zagovornika ni obvestilo o pritožbeni seji in se je zato ni mogel udeležiti, čeprav je v pritožbi to zahteval. Posledica te kršitve je, da sodišče ni presodilo vseh navedb v pritožbi ali pa jih je presodilo pomanjkljivo. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti predlaga, da se ta zavrne. Mnenja je, da opis ponareditve položnice v izreku in v obrazložitvi sodbe ustreza dejanskemu načinu ponareditve, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se je strinjalo s takšnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje in ni bilo potrebno, da bi ponavljalo razloge, ki so vsebovani v sodbi nižjega sodišča in zato ni kršilo določb 1. odstavka 395. člena ZKP. Po določbah 1. odstavka 445. člena ZKP pritožbeno sodišče v skrajšanem postopku obvesti stranko o seji samo, če oceni, da bi bila navzočnost stranke koristna za razjasnitev stvari. Uporaba te diskrecijske pravice pa ne pomeni kršitve kazenskega postopka.

Zahteva obsojenega R.Š. za varstvo zakonitosti je prepozna, zahteva njegovega zagovornika pa ni utemeljena.

Zahteva obs. R.Š. za varstvo zakonitosti je bila vložena prepozno in jo je treba na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zavreči. Po določbah 2. odstavka 421. člena ZKP sme obdolženec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku treh mesecev od dneva, ko je prejel pravnomočno sodbo. Iz vročilnice v prilogi listne št. 97 izhaja, da je obs. Š. prejel pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje dne 16.2.2004 in je prevzem potrdil s svojim podpisom. Rok treh mesecev za vložitev zahteve je potekel v skladu z določbami 3. odstavka 88. člena ZKP dne 16.5. istega leta. Ker pa je bila ta dan nedelja, je v skladu z določbo 4. odstavka 88. člena ZKP ta rok potekel naslednji dan, to je 17.5.2004. Iz dohodne štampiljke Okrajnega sodišča v Mariboru na obeh izvodih obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti in iz dopisa sodišča prve stopnje z dne 26.5.2004 izhaja, da sta bila oba izvoda zahteve oddana priporočeno na pošti dne 21.5.2004 in prejeta na sodišču dne 24.5.2004. Po določbah 3. odstavka 87. člena ZKP se šteje dan, ko je bila vloga oddana na pošti kot priporočena pošiljka za dan izročitve naslovniku. Zahteva obsojenca za varstvo zakonitosti je bila torej prejeta na sodišču dne 21.5.2004 po preteku roka za pravočasno vložitev zahteve.

Obsojenec sicer navaja, da šteje pravnomočnost sodbe od 25.3.2004, ko je prejel sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 15.3.2004. S to sodbo je bila izrečena enotna kazen namesto kazni, izrečenih s pravnomočnima sodbama v tej zadevi in v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru. V obeh zadevah sta bili sodbi že pred izrekom enotne kazni pravnomočni, saj je to po določbah 1. točke 1. odstavka 407. člena ZKP pogoj za izrek enotne kazni v nepravi obnovi postopka, zato je stališče obsojenca zmotno.

Zmotno je stališče zagovornika, da fotokopija predrugačene splošne položnice Agencije za plačilni promet (APP) ni listina v smislu 7. odstavka 126. člena KZ. Splošne položnice APP so bile sestavljene iz več izvodov, ki so jih dobili udeleženci nakazila: vplačnik, prejemnik in finančna organizacija, ki je opravila transfer. Vsak od njih je z njo lahko dokazoval vsebino denarnega transferja. S fotokopijo pristne listine uporabnik praviloma dokazuje ista dejstva kot s pristno listno, zato ni pravilno stališče v zahtevi, da fotokopija ni listina, primerna za dokazovanje dejstev, ki imajo pomen za pravna razmerja v smislu 7. odstavka 126. člena KZ. Tudi v obravnavanem primeru je obsojenec fotokopijo predrugačene položnice uporabil z namenom, da bi odvetnika M.K. in R.S. prepričal, da je na račun podjetja M. R.S. d.n.o. vplačal 20,000.000,00 SIT in s tem izpolnil svojo pogodbeno obveznost. Sodišče torej ni storilo zatrjevano kršitev kazenskega zakona, določb 1. odstavka 256. člena KZ, na način, predviden v 1. točki 372. člena ZKP.

Vprašanje, ali je bil pravni posel, zaradi katerega naj bi bilo nakazilo izvršeno, veljaven oziroma izpolnjen, za vprašanje lastnosti položnice kot listine ni pomembno, ker se s položnico ne dokazuje veljavnost posla, ampak plačilo za določen namen.

Zahteva zagovornika tudi nima prav, da obstoji nasprotje med opisom načina ponareditve položnice v izreku in v obrazložitvi sodbe in da je v izreku opisani način ponareditve "protispisen". V izreku se trdi, da je obsojenec predrugačil že izpolnjeno in uporabljeno položnico tako, da je v njej namesto prejemnika A.-d. d.o.o. L. vpisal M. R.S. d.n.o., kot namen nakazila plačilo hiše v T. namesto prvotnega namena vplačila za avtomobil P. in znesek 20,000.000,00 SIT namesto prvotnega zneska. V obrazložitvi sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku na četrti strani sprejema izpovedbo M.S. in del zagovora, da je bila prvotna, že uporabljena položnica, s katero je obs. Š. pri Banki M. dne 23.6.1998 nakazal podjetju A.-d. d.o.o. 4.645,788 SIT za avtomobil P., ponarejena tako, da je storilec izpolnil del blankete položnice, ki ga izpolni vplačnik, s podatki obsojenca kot vplačnika, s podatki prejemnika "M. R.S. d.n.o. in kot namen nakazila "plačilo za hišo v T." ter zneskom nakazila 20,000.000,00 SIT, tako izpolnjen del položnice pa "pritaknil" k fotokopiji potrdila Banke M. o sprejemu nakazila iz pristne položnice, ki jo je podpisal blagajnik in opremil s pečatom banke. Tako je izjava (potrdilo) banke, da je prevzela v položnici označeno nakazilo dobila povsem drug pomen, saj se je nanašala na drugo denarno transakcijo od tiste, za katero je bila izvaja banke prvotno dana (Vrhovno sodišče pri tem zanemarja dejstvo, da so bili tudi podatki v delu položnice, ki predstavlja izjavo banke, ponarejeni, namreč datum in znesek vplačila ter višina pristojbine, ker opis kaznivega dejanja v sodbi in obtožnem predlogu tega predrugačenja sicer zelo pomembnih podatkov ne obsega).

V izreku sodbe je predrugačenje opisano s trditvijo, da je obs. Š. v (pristno) "položnico vpisal" (drugačne podatke). Izrek sodbe ne opiše natančneje, kako je bil vpis tehnično izvršen. Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti razume ta izraz tako, da se obsojencu v izreku očita, da je lastnoročno zapisal v pristni položnici druge podatke, takšno predrugačenje pa bi bilo očitno v nasprotju z dokazi in ugotovitvami v obrazložitvi sodbe. Toda zaključek zahteve, da izraz "vpisati" lahko pomeni le ročni zapis, je preozek in poenostavljen. "Vpisati" pomeni "narediti, da je kaj napisano, zapisano v čem".

Konkretizacija tega pojma lahko zadeva sredstva, s katerimi ali v katera se izvrši zapis, postopek vpisa, način, itd. Sodba je v obrazložitvi konkretizirala način vpisa drugih podatkov v prvotni položnici. V položnici je bila izjava oziroma potrdilo banke, da je sprejela gotovino za določeno nakazilo, s tehničnim postopkom zapisa je bila ta izjava banke v prvotni položnici spremenjena tako, kot da bi se uporabila za povsem drugo transakcijo (ki sploh ni bila opravljena). Namesto pogostnega načina predrugačenja izjave z izbrisom prvotnih podatkov s kemičnimi ali fizičnimi sredstvi in lastnoročnega vpisa novih podatkov, je bil v tem primeru "izbris" prvotnih in vpis novih podatkov izvršen na ta način, da je bil del položnice z novimi podatki "pritaknjen" k fotokopiji pristne položnice tako, da je prekril prvotne zapise pošiljatelja in jih nadomestil z novimi, nato pa je bila s fotokopiranjem takšne kombinacije pridobljena listina (1. odstavek na četrti strani sodbe), ki je povsem spremenila vsebino izjave banke. Sodobna tehnična sredstva omogočajo tak način "vpisovanja" in ni razlogov, da bi se ta izraz ne mogel uporabljati tudi za take primere.

Opis načina predrugačenja pristne položnice v obrazložitvi sodbe je torej le konkretiziral način, ki je v izreku sodbe opredeljen z izrazom "vpisal na položnico", zato ni nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe o tej okoliščini in tudi ni v nasprotju z dokazi, zato zatrjevana kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Nista utemeljeni tudi trditvi v zahtevi zagovornika, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na navedbi v njegovi pritožbi, da fotokopija položnice ni listina v kazenskopravnem smislu in na očitek o protispisnosti glede načina ponareditve položnice. Sodba pritožbenega sodišča ima razloge o tem v drugem in tretjem odstavku na tretji strani, ko pojasnjuje stališče, da je fotokopija listina, in v 5. odstavku na drugi strani, kjer šteje, da je pritožba z uveljavljanjem kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP utemeljevala zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče ni obvestilo zagovornika o pritožbeni seji, čeprav je to v pritožbi zahteval. V 3. odstavku na drugi strani sodbe je pritožbeno sodišče to odločitev utemeljilo s tem, da zagovornikova navzočnost na seji ne bi bila koristna za razjasnitev stvari.

Odločitev pritožbenega sodišča je bila v skladu s pravico, ki jo ima po 1. odstavku 445. člena ZKP, zato z njo ni kršilo kazenskega postopka, vložnik pa tudi v zahtevi ni z ničemer izkazal, zakaj bi bila njegova navzočnost na pritožbeni seji koristna za razjasnitev stvari, oziroma zakaj bi bila s takim ravnanjem sodišča prve stopnje prekršena obsojenčeva pravica do obrambe.

Ker zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 95. člena in 6. alinee 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka zahteve za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (ima visoko izobrazbo in je pridobitno sposoben, je lastnik hiše in stanovanja, boljšega avtomobila in visoko letno rento) in zamotanost zadeve (dve zahtevi za varstvo zakonitosti, uveljavljavljanje kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka).