Jedro

V 30. členu Splošnih pogojev za prostovoljno zdravstveno zavarovanje je določeno, da morajo zavarovanci med drugim sporočiti zavodu spremembe v statusu v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Ni določeno, da morajo to storiti v pisni obliki ali predložiti ustrezno potrdilo. Ob pravilni razlagi navedene določbe splošnih pogojev bi zato zadoščalo, da je toženka na primeren način obvestila tožečo stranko o spremembi statusa. Kot primeren način je nedvomno šteti tudi ustno sporočilo o spremembi statusa, podano na sedežu tožeče stranke pristojni osebi.

Pritrditi je pravnim stališčem toženke, da je treba splošne pogoje v nejasnih določilih razlagati v njeno korist, prav tako pa ustrezno ovrednotiti ravnanje pooblaščenih oseb pri tožeči stranki kot profesionalni organizaciji, ki je te splošne pogoje sprejela, ter toženke, ki jih je morala sprejeti na drugi strani.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi svoj sklep o izvršbi z dne 11.7.2002 in torej toženki naložilo, da tožeči stranki plača 170,18 EUR s pripadki. Naložilo ji je še povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožuje toženka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je toženka v osmih dneh sporočila tožeči stranki spremembe v statusu obveznega zdravstvenega zavarovanja. Navedenega pa ne more dokazati s pisnim potrdilom, ker ji ga tožeča stranka kljub njeni zahtevi ni izdala. Svojo trditev torej lahko dokaže le s svojim pričanjem. Dokaz z njenim zaslišanjem pa je prvo sodišče neutemeljeno zavrnilo. Opozarja še na to, da je svoje obveznosti po pogodbi za čas, ko ni imela statusa študenta, plačevala, kar dokazuje, da se toženka plačilu ne izogiba neupravičeno. Po mnenju pritožbe je v nasprotju s stališčem prvega sodišča pomemben tudi podatek, da je toženka istočasno z dostavitvijo potrdila o šolanju spremenila tudi spremembo naslova za vročanje. Ta podatek je tožeča stranka določen čas uporabljala, kasneje pa se je iz njene baze podatkov izgubil. To pa dokazuje, da vlada pri tožeči stranki zmeda, ki pa ne more biti v škodo zavarovancem.

Pritožba je utemeljena.

V 30. členu Splošnih pogojev za prostovoljno zdravstveno zavarovanje je določeno, da morajo zavarovanci med drugim sporočiti zavodu spremembe v statusu v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Ni določeno, da morajo to storiti v pisni obliki ali predložiti ustrezno potrdilo. Ob pravilni razlagi navedene določbe splošnih pogojev bi torej zadoščalo, da je toženka na primeren način obvestila tožečo stranko o spremembi statusa. Kot primeren način je nedvomno šteti tudi ustno sporočilo o spremembi statusa, podano na sedežu tožeče stranke pristojni osebi. Tožnica je zatrjevala, da je pristojno pri tožeči stranki ustno obvestilo o spremembi statusa. To je navedla že v ugovoru oziroma vlogi na list. št. 23, v kateri se glede svoje trditve, da tožeči stranki ničesar ne dolguje, sklicuje na vsebino prilog. V toženkinem dopisu tožeči stranki v prilogi pod B1 pa je v točki 2 jasno navedeno, da je v zahtevanem roku osmih dni prišla osebno sporočit pridobitev študentskega statusa v poslovalnico, kjer so ji na njeno vprašanje, če je s tem vse urejeno oziroma če je potrebno za mirovanje police še kaj drugega izjavili, da je vse urejeno. Tako je očitno vlogo toženke razumela tudi tožeča stranka, kar izhaja iz njene vloge pod redno številko 37 in sicer 2. odstavka točke II vloge. Če se torej izkaže za točno po toženki zatrjevano dejstvo, da je obvestila tožečo stranko o spremenjenem statusu, materialnopravna odločitev prvega sodišča ni pravilna. Pritrditi je namreč pravnim stališčem toženke, da je treba splošne pogoje v nejasnih določilih razlagati v njeno korist, prav tako pa ustrezno ovrednotiti ravnanje pooblaščenih oseb pri tožeči stranki, kot profesionalni organizaciji, ki je te splošne pogoje sprejela, ter toženke, ki jih je morala sprejeti na drugi strani. Splošne pogoje sta namreč dolžni spoštovati obe stranki, ob tem pa tožeča stranka nuditi toženi stranki tudi ustrezno strokovno pomoč v zvezi z uporabo splošnih pogojev.

Po presoji pritožbenega sodišča je torej odločilno dejstvo, ki ga je glede na trditve toženke treba ugotoviti, ali je le-ta obvestila po pridobitvi statusa rednega študenta o tem tožečo stranko ali ne in če, kaj je bilo povedano s strani pooblaščenih oseb tožeče stranke. V dokaz svojih trditev je toženka ponudila svoje zaslišanje in sodišče bi ji z izvedbo tega dokaza moralo omogočiti dokazovanje po njej zatrjevanega odločilnega dejstva. Ker tega ni storilo, je po presoji pritožbenega sodišča toženki odvzelo možnost obravnavanja zadeve pred sodiščem, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in po razveljavitvi izpodbijane sodbe zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo v ponovljenem postopku izvedlo dokaz z zaslišanjem toženke in nato ponovno odločilo o zadevi. Pritožbeno sodišče ni moglo samo opraviti pritožbene obravnave in na njej toženko zaslišati, saj bi s tem, ker gre za ugotavljanje ključnega dejstva, prevzelo vlogo prvostopnega sodišča. To pa ni namen dopolnjevanja postopka z izvajanjem posameznih dokazov na pritožbeni obravnavi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v določbi 3. odst. 165. člena ZPP.