Jedro

Razlog, da je bil sodno imenovani direktor tožene stranke kasneje razrešen, še ne pomeni, da njegovo imenovanje v času do razrešitve ni veljalo oziroma ni učinkovalo. Sodno imenovanje direktorja je namreč postalo pravnomočno in je bilo razveljavljeno šele z odločbo Vrhovnega sodišča RS.

Zavrnjen je bil primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti skupščinskih sklepov, ugodeno pa je bilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev istih skupščinskih sklepov, pri čemer oba zasledujeta isti cilj. Tožeča stranka je uspela s podrednim zahtevkom, zato je z zahtevkom v celoti uspela, pa tudi sicer zaradi zavrnitve primarnega zahtevka oziroma odločanja o utemeljenosti podrejenega zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper popravni sklep se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper točko III. izreka izpodbijane sodbe se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh od vročitve te odločbe plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 981,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

III. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se izpodbijana sodba v točki I. izreka potrdi.

IV. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v točki II. izreka potrdi.

V. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepov 6. seje skupščine tožene stranke z dne 21. 10. 2005 (točka I. izreka izpodbijane sodbe) in ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev sklepov 6. seje skupščine tožene stranke z dne 21. 10. 2005 (točka II. izreka izpodbijane sodbe). Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka III. izreka izpodbijane sodbe). Z izpodbijanim popravnim sklepom je sodišče sklenilo, da se v izpodbijani sodbi datum izdaje sodbe „23. december 2013“ na trinajsti strani pisnega odpravka sodbe nadomesti s pravilnim datumom „29. november 2013“.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (točka I. in III. izreka) ter zoper popravni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Sodišču druge stopnje je predlagala, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter jo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Zoper del sodbe, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka, ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožeča stranka je pravočasno dogovorila na pritožbo tožene stranke in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo tožene stranke zavrne.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, medtem ko pritožba tožeče stranke zoper popravni sklep ni utemeljena, zoper sodbo pa je delno utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke zoper popravni sklep

6. Pritožba tožeče stranke zoper popravni sklep ni utemeljena. V pritožbi zoper navedeni sklep je zgolj navedla, da svojo pritožbo razširja tudi na popravni sklep, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov (r. št. 89). Pri tem ni pojasnila, kakšna naj bi bila vsebina kršitev, ki jih je sodišče prve stopnje zagrešilo pri izdaji popravnega sklepa. Stranka je dolžna pritožbo utemeljiti (3. točka 335. člena ZPP). Tožeča stranka tega ni storila. Sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa pritožbe ni ugotovilo nobenih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem dodaja, da je sodišče prve stopnje z navedenim popravnim sklepom zgolj popravilo očitno pisno napako v zapisu datuma na koncu sodbe (23. 12. 2013), ki se ni ujemal z datumom izdaje sodbe, kot je naveden na prvi strani izpodbijane sodbe (29. 11. 2013). Navedena poprava je bila torej izvedena v skladu s 328. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke zoper popravni sklep v celoti zavrnilo in navedeni sklep potrdilo.

O pritožbi pravdnih strank zoper sodbo

7. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo upoštevaje sledeče dejansko stanje: - Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 14/2005 z dne 11. 10. 2005 razveljavilo sklepa sodišča prve stopnje Ng 3/2004 in druge stopnje I Cpg 731/2004 z dne 16. 9. 2004, s katerima je bil M. P. imenovan za direktorja tožene stranke od 19. 8. 2004 dalje, - sklep o sodnem imenovanju je bil razveljavljen isti dan, ko je M. P. sklical 6. skupščino, to je dne 11. 10. 2005, - na podlagi navedenega sodnega imenovanja je M. P. kot direktor sklical 4. skupščino tožene stranke, na kateri mu je bil podeljen mandat od 20. 10. 2004 do 20. 10. 2005, sklepi te skupščine pa so bili pravnomočno razveljavljeni, - sporno 6. skupščino je M. P. kot direktor sklical 11. 10. 2005, istega dne, ko je bil razveljavljen sklep o njegovem sodnem imenovanju, sklep 4. skupščine o njegovem imenovanju, ki je bil s sodbo sodišča razveljavljen kasneje, pa je ob sklicu še vedno veljal, - 6. skupščina se je opravila dne 21. 10. 2005, na njej sta bila sprejeta dva sklepa, in sicer glede otvoritve skupščine in ugotovitve sklepčnosti ter o imenovanju M. P. za direktorja tožene stranke, - na 6. skupščini so bili navzoči družbeniki, ki so imeli skupaj 746 glasov, pri čemer je bilo v času skupščine vseh glasov 1943 oziroma 2432 (v kolikor se upošteva tudi 20 % delež družbe K., d. d.).

O pritožbi tožeče stranke zoper sodbo

8. Tožeča stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila zoper zavrnilni del sodbe (točka I. izreka sodbe). Po pregledu pritožbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je tožeča stranka pri konkretizaciji pritožbenih razlogov omejila zgolj na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Stališče tožeče stranke namreč je, da bi sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje moralo ugoditi njenemu primarnemu zahtevku na ugotovitev ničnosti sklepov 6. skupščine tožene stranke.

9. Navedeno stališče tožeče stranke ni pravilno. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno zaključilo, da zaradi razveljavitve sklepa o sodnem imenovanju M. P. za direktorja tožene stranke in sklepov 4. skupščine o imenovanju istega direktorja, sklic 6. skupščine in sklepi sprejeti na tej skupščini niso nični. Pri tem je tudi pravilno upoštevalo stališče, ki ga je sodišče druge stopnje v tovrstnih zadevah že sprejelo v sodbi I Cpg 1057/2007 z dne 16. 4. 2009 in sodbi I Cpg 1397/2012 z dne 8. 8. 2013. Sodišče druge stopnje še dodaja, da zgolj razlog, da je bil sodno imenovani direktor tožene stranke kasneje razrešen, še ne pomeni, da njegovo imenovanje v času do razrešitve ni veljalo oziroma ni učinkovalo. V obravnavanem primeru je namreč potrebno upoštevati, da je postalo sodno imenovanje M. P. za direktorja tožene stranke pravnomočno, saj je bila pritožba zoper sklep o imenovanju Okrožnega sodišča v Kranju Ng 3/2004 z dne 19. 8. 2004 zavrnjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 731/2004 z dne 16. 9. 2004. Učinek pravnomočnosti sodne odločbe se kaže v tem, da pravnomočno odločeno zadevo sprejemamo kot pravno pravilno in resnično. „Pravnomočna odločba je dokončna in ustvarja pravo za vse tiste, ki se jih zadeva tiče. Pravnomočnost je cena za pravno varnost, ki je več vredna kot vsebinska pravilnost odločbe, če bi se bilo treba za njo boriti ad infinitum.“(1). V luči upoštevanja učinka pravnomočne odločbe je treba nadalje presojati tudi določbe o sklicu skupščine. Kršitev določb glede sklica, ki upravičuje sankcijo ničnosti, je treba razlagati restriktivno. Ničnost je namreč sankcija, ki pride v poštev v primeru najhujših kršitev. Teorija je tako zavzela stališče, da so določbe glede sklica, katerih kršitev upravičuje uveljavljanje ničnosti, omejene na primere, ko je sklic tako pomanjkljiv, da je skoraj enako, kot da ga ne bi bilo (2). Smisel določb glede sklica je predvsem v tem, da preprečijo t. i. spontane skupščine, na katerih bi se delničarji spontano zbrali in hoteli na tem zboru sprejemati zavezujoče odločitve (3). M. P. je torej v trenutku sklica 6. skupščine to nedvomno bil upravičen storiti in v obravnavanem primeru ni mogoče reči, da sklica ni bilo. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je na skupščino konec koncev pristopila tudi tožeča stranka. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in pojasnilo, da sklepi 6. skupščine niso nični in torej ne gre za primer iz prve alineje prvega odstavka 359. člena v zvezi s 456. členom Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 z nadaljnjimi dopolnitvami in spremembami; v nadaljevanju ZGD). Sodišče druge stopnje se zato v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

O pritožbi tožene stranke zoper sodbo

10. Tožena stranka se je zoper ugodilni del sodbe prav tako pritožila iz vseh pritožbenih razlogov.

11. Ni utemeljeno stališče tožene stranke, da je 6. skupščina bila sklepčna in je veljavno sklepala. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi dejansko stanje v zvezi s sklepčnostjo 6. skupščine ugotovilo natančno in popolnoma pravilno ter naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da 6. skupščina ni bila sklepčna in zato ni veljavno sklepala (19. do 23. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje se zato v izogib ponavljanju v tem delu v celoti sklicuje na popolnoma jasno obrazložitev sodišča prve stopnje. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno presodilo, da družbeniki na skupščini na podlagi sklepa o imenovanju skupnega zastopnika družbenikov na sestanku z dne 20. 10. 2005, ki je bil opravljen na podlagi Sporazuma družbenikov s pravili programa notranjega odkupa z dne 17. 1. 1997, niso imeli skupnega zastopnika oziroma pooblaščenca za glasovanje na skupščini v smislu šestega odstavka 297. člena ZGD. Pri tem sodišče druge stopnje še dodaja, da je isto stališče o pravkar navedenem vprašanju pravilnosti zastopanja družbenikov na skupščini tožene stranke, zavzelo že naslovno sodišče v sodbi I Cpg 1018/2005 z dne 10. 1. 2006 (priloga A32), kakor tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi III Ips 189/2007 z dne 22. 2. 2011. 12. Tožena stranka ni pojasnila pritožbenega očitka, kako je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo prekoračilo tožbeni zahtevek. Na to kršitev namreč sodišče pazi zgolj na zahtevo stranke, pri čemer mora ta tudi pojasniti, v čem je kršitev (4). Da tožeča stranka ni prerekala s strani tožene stranke zatrjevanega dejstva, da je skupščina bila sklepčna, pa nikakor ne drži. Tožeča stranka je temu dejstvu namreč na več mestih nasprotovala (l. št. 3 – prvi odstavek in zadnja poved drugega odstavka, l. št. 47 – prvi odstavek 7. točke).

13. Glede na navedeno pritožbeni razlogi, ki sta jih uveljavljali obe pravdni stranki, niso podani. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe prav tako ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo tožeče stranke zoper točko I. izreka izpodbijane sodbe in pritožbo tožene stranke zoper točko II. izreka izpodbijane sodbe zavrnilo ter v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških postopka

14. Tožeča stranka se je pritožila tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Slednje je odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka (točka III. izreka izpodbijane sodbe).

15. Pritožba tožeče stranke je v tem delu utemeljena. V obravnavani zadevi je bil zavrnjen primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti skupščinskih sklepov, ugodeno pa je bilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev istih skupščinskih sklepov. Tako en kot drugi zahtevek zasledujeta isti cilj, to je, da se ugotovi, da so sprejeti skupščinski sklepi neveljavni. V obravnavanem primeru je podrejeni tožbeni zahtevek nadomestil primarnega, tožeča stranka pa je tako v pravdi uspela. Tudi sicer pa zaradi zavrnitve primarnega zahtevka oziroma odločanja o utemeljenosti podrejena zahtevka niso nastali nobeni posebni stroški. Tožena stranka je tako v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške, ki so tej nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje.

16. Sodišče je tožeči stranki stroške odmerilo v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP in veljavno Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 67/2003), ki se v skladu s prvim odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) uporablja v obravnavanem postopku. Tako ji je priznalo 600 točk za pripravljalno vlogo z dne 25. 4. 2006 (tar. št. 19/1 OT), 450 točk za pripravljalno vlogo z dne 10. 5. 2006 (tar. št. 19/2 OT), 300 točk za pripravljalno vlogo z dne 21. 11. 2013 (tar. št. 19/3 OT) in 2 % pavšal za materialne stroški v višini 23,5 točke (člen 13/III OT). Skupaj je tako sodišče tožeči stranki priznalo storitve v vrednosti 1373,5 točk, kar ob vrednosti ene točke v višini 0,459 EUR znaša 630,44 EUR. K temu znesku pa je še potrebno prišteti 22 % DDV v znesku 138,70 EUR (člen 14/II OT) in znesek sodne takse v višini takratnih 51.000,00 SIT oziroma sedaj 212,82 EUR, ki jo je plačala za tožbo. Potrebni pravdni stroški tožeče stranke so tako znašali 981,96 EUR. Sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih 600 točk za tožbo, saj je ni sestavil pooblaščenec, ki je odvetnik. Priglašenih 200 točk za posvet s stranko sodišče stranki ni priznalo iz razloga, ker je vrednost te storitve vsebovana že v vrednosti storitve vložitve pripravljalnih vlog oziroma oprave drugih pravdnih dejanj, glede katerih so stranki stroški že bili odmerjeni. Priglašenih 100 točk za poročilo stranki pa sodišče ni priznalo, ker ti stroški za pravdo niso bili potrebni.

17. Sodišče je zato v skladu s 3. točko 365. člena ZPP pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških ugodilo in izpodbijano sodbo v točki III. izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh od vročitve te odločbe plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 981,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

18. Glede stroškov pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je namreč s pritožbo uspela zgolj v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških. Ti glede na vrednost spora predstavljajo zgolj nesorazmeren del, pri čemer gre tudi za stransko terjatev. Tožena stranka na drugi strani s pritožbo ni uspela.

(1) Dr. Marijan Pavčnik, Teorija prava, Ljubljana 1999, stran 322. (2) Dr. Saša Prelič, Dopustnost preklica sklicane skupščine delniške družbe s strani uprave, Pravna praksa, 2009, št. 9, str. 6-8. (3) Ibidem.

(4) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 139/2005 z dne 17. 10. 2006.