Jedro

Drugi odstavek 211. člena KZ-1 inkriminira pripravljalna dejanja za storitev zavarovalniške goljufije, ki so v razmerju do dokončanega kaznivega dejanja goljufije subsidiarne narave - po že izoblikovanem stališču sodne prakse je kriterij za razmejitev med na novo inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže zavarovalnici, od katere zahteva plačilo zavarovalnine z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi. Ker je v obravnavanem primeru sodišče ugotovilo, da obsojenec zavarovalnici ni le lažno prikazal škodnega dogodka, temveč je zavarovalnica na podlagi obsojenčeve prijave tudi izplačala višjo odškodnino, je dejanje pravilno pravno opredelilo kot dokončano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 17182/2010 z dne 23. 11. 2010 obsojenega M. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 750,12 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2004 do plačila ter premoženjskopravnega zahtevka za stroške izdelave izvedeniškega mnenja v znesku 484,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2004 do plačila, v presežku pa je Z. d. d. napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso, oprostilo pa ga je plačila stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 17182/2010 z dne 7. 6. 2011 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti dne 10. 8. 2011 obsojenčeva zagovornica zaradi kršitev pravil postopka in kršitev določb kazenskega zakona. Opozarja tudi na očiten dvom v pravilnost in popolnost odločilnih dejstev. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbo sodišča prve oziroma druge stopnje razveljavi, podredno pa predlaga izrek milejše kazenske sankcije.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dne 30. 9. 2011, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Po oceni vrhovne državne tožilke se očitki v zahtevi nanašajo na nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da ima sodba sodišča prve stopnje ustrezne razloge glede obsojenčevega goljufivega namena, sodišče prve stopnje pa je pravilno obrazložilo tudi pravno kvalifikacijo dejanja.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in ne presoja pravilnosti zaključkov sodišča prve in druge stopnje glede obstoja pravno relevantnih dejstev (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče zato ni vsebinsko preizkušalo zatrjevanj zagovornice, da je v prometni nesreči prišlo do poškodb vseh delov vozila; da ni dokazov glede višine preveč izplačanega zneska ter da ni dokazan namen pridobitve protipravne premoženjske koristi. Iz istih razlogov Vrhovno sodišče tudi ni presojalo dela zahteve, v katerem zagovornica podaja drugačno oceno izvedenskega mnenja izvedenca C. ter izpovedb zaslišanih prič, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje. Ne gre namreč za uveljavljanje t. im. protispisnosti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot to prikazuje zagovornica, temveč za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Vrhovno sodišče prav tako ne more pritrditi očitku zagovornice, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Drži sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ob kakšni priložnosti naj bi sporne poškodbe na vozilu nastale, vendar je slednje za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ povsem irelevantno. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa vsebuje tudi vse potrebne razloge glede subjektivnih znakov kaznivega dejanja. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da se je obsojenec ob prijavi škodnega primera zavedal, da je navedel lažne podatke, saj je vedel, da v predmetni prometni nesreči niso nastale poškodbe desnega bočnega dela ter sprednjega dela vozila ter da vozilo ni podrsalo po brežini. Po oceni sodišča je obsojenec dejanje izvršil z namenom, da mu zavarovalnica izplača višji znesek odškodnine, do katerega je bil dejansko upravičen (8. in 9. stran sodbe). Sodišče prve stopnje je torej obsojenčev goljufiv namen ugotavljalo ter svoje zaključke tudi ustrezno obrazložilo. Kolikor pa zagovornica z navedeno presojo sodišča ne soglaša, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Zagovornica nadalje zatrjuje, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede pričakovane odškodnine, pač pa naj bi sodišče zgolj domnevalo, da je obsojenec pričakoval korist ravno v višini 750,12 EUR. Po oceni zagovornice je očitno, da je obdolženec lahko zasledoval le majhno premoženjsko korist in bi sodišče dejanje moralo kvalificirati po tretjem odstavku 217. člena KZ, za to kaznivo dejanje pa je kazenski pregon že zastaral. Tudi tem očitkom Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Milejša oblika kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 217. člena je podana, kadar je storilec povzročil majhno premoženjsko škodo (objektivni pogoj) in je šlo storilcu za to, da pridobi majhno premoženjsko korist (subjektivni pogoj). Ker je v obravnavanem primeru sodišče ugotovilo, da povzročena škoda presega znesek, ki po določbi 1. točke trinajstega odstavka 126. člena KZ predstavlja majhno premoženjsko škodo, in tako že po objektivnem kriteriju ni bila mogoča pravna kvalifikacija kaznivega dejanja po tretjem odstavku 217. člena KZ, se vprašanje obsojenčevega namena glede višine premoženjske koristi sploh ni postavilo.(1)

8. Na navedbe zagovornice, da je dejanje, ki se očita obsojencu, potrebno kvalificirati po drugem odstavku 211. člena KZ-1, sta odgovorili že sodišči prve in druge stopnje, ki sta pravilno pojasnili, da drugi odstavek 211. člena KZ-1 inkriminira pripravljalna dejanja za storitev zavarovalniške goljufije, ki so v razmerju do dokončanega kaznivega dejanja goljufije subsidiarne narave. Sodišči sta se oprli na že izoblikovano stališče sodne prakse, po katerem je kriterij za razmejitev med na novo inkriminiranimi pripravljalnimi dejanji in poskusom kaznivega dejanja goljufije trenutek, ko storilec lažni škodni dogodek prikaže zavarovalnici, od katere zahteva plačilo zavarovalnine z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi.(2) Ker je v obravnavanem primeru sodišče ugotovilo, da obsojenec zavarovalnici ni le lažno prikazal škodnega dogodka, temveč je zavarovalnica na podlagi obsojenčeve prijave tudi izplačala višjo odškodnino, je dejanje pravilno pravno opredelilo kot dokončano kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Dejstvo, da naj bi tožilstvo modificiralo obtožnice, ki se nanašajo na druge soobtožence, tako da je dejanje opredelilo po drugem odstavku 211. člena KZ-1, pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne more imeti vpliva.

9. Vrhovno sodišče prav tako ne more slediti stališču zagovornice, da sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti sodne odločbe na mnenje izvedenca T., ki je bilo izdelano za potrebe zavarovalnice, ter bi moralo to mnenje izločiti iz spisa. Strokovnega mnenja, ki je bilo izdelano za potrebe oškodovanca, sicer ni mogoče enačiti z izvedenskim mnenjem, ne gre pa za dokaz, ki bi ga bilo potrebno po določbah 83. člena v zvezi z drugim odstavkom 18. člena ZKP izločiti iz spisa. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče na navedeno strokovno mnenje tudi ni oprlo sodne odločbe. Pri ugotavljanju dejstev, ki je zahtevalo posebno strokovno znanje, se je sodišče oprlo izključno na izvedensko mnenje izvedenca C., ki je bil postavljen s strani sodišča, medtem ko je strokovno mnenje, ki ga je predložila oškodovana družba, ocenilo v okviru ostalih listinskih dokazov.

10. Ker zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi nepravilne odločbe o pogojni obsodbi, razen kadar je bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (peti odstavek 372. člena ZKP), Vrhovno sodišče ni presojalo navedb zahteve, s katerimi zagovornica nakazuje na nesorazmernost kazenske sankcije ter daje drugačno težo olajševalnim okoliščinam, kot sodišče prve stopnje.

11. Neutemeljena pa je zahteva za varstvo zakonitosti tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Ker je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da si je obsojenec na škodo oškodovane družbe pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 750,12 EUR, je imelo sodišče podlago tudi za prisojo premoženjskopravnega zahtevka v navedeni višini. Če bi sodišče zavarovalnico napotilo, da v pravdi uveljavlja premoženjskopravni zahtevek, čeprav je v obsodilni sodbi ugotovilo višino škode, povzročeno s kaznivim dejanjem, bi odločilo v nasprotju z drugim odstavkom 105. člena ZKP.(3) Sodišče pa je zavarovalnici utemeljeno prisodilo tudi stroške izdelave strokovnega mnenja, saj je zavarovalnica navedene stroške priglasila v okviru premoženjskopravnega zahtevka, sodišče pa je ugotovilo, da je bilo mnenje plačano. Kolikor zagovornica temu nasprotuje, ponovno nakazuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in s tem uveljavlja nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Glede na izid postopka je obsojenec, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Op. št. (1): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 27/2002 z dne 19. 2. 2004. Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 32/2009 z dne 4. 6. 2009 ter I Ips 133/2009 z dne 28. 5. 2009. Op. št. (3): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 76/2010 z dne 20. 1. 2011.