Jedro

Glede na to, da je bil sklep o davčni izvršbi tožniku pravilno vročen, bi tožnik svoje ugovore, da ni dolžan, ker njegov dolg ne obstoji, oz. da njegov dolg še ni zapadel, lahko uveljavljal kvečjemu v ugovoru zoper sklep o izvršbi skladno z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2. Tozadevni tožnikovi ugovori v njegovi pritožbi zoper izpodbijano odločbo so zato neupoštevni, ker jih v tej fazi postopka s takšno vsebino ni mogoče podajati. Poleg tega pa tudi ne drži, da bi bilo s sklepom o davčni izvršbi od tožnika zahtevano plačilo v roku 15 dni, torej pred zapadlostjo 15. 9. 2013. S sklepom o davčni izvršbi je bila dolžničina terjatev do tožnika le zarubljena, tožniku pa je bilo naloženo, da zarubljeni znesek plača na predpisani račun, kot to določa prvi odstavek 173. člena ZDavP-2, pri čemer mora dolžnikov dolžnik (torej v danem primeru tožnik) takšno plačilo izvesti seveda šele ob zapadlosti dolga. Nikjer v sklepu o izvršbi ne piše, da bi tožnik moral zarubljeni znesek plačati v 15 dneh.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z odločbo št. 42914‑38/2012‑35 (11‑3201‑05) z dne 18. 9. 2013 (v nadaljevanju izpodbijana odločba) odločil, da mora tožnik plačati neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi št. 42914‑38/2012‑11 (11‑3201‑05) z dne 16. 11. 2012 (v nadaljevanju sklep o davčni izvršbi), v znesku 225.498,70 EUR, in sicer v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Gre za ponovni postopek vsled predhodno vodenega postopka, v katerem je tožnik zoper izpodbijano odločbo v odprtem pritožbenem roku vložil vlogo, naslovljeno kot ugovor. V tej vlogi je navedel, da A.A. res dolguje 550.000,00 EUR, ki pa ji jih zaradi določenih okoliščin ni mogel pravočasno vrniti in ji bo zato predal zastavljene nepremičnine, zato naj se poplačilo njene davčne obveznosti izterja od nje oz. iz prodaje predmetnih nepremičnin. Namreč, s sklepom o davčni izvršbi je bila terjatev davčne dolžnice A.A. (v nadaljevanju dolžnica), ki jo ima do tožnika na podlagi pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu št. SV 977/08, zarubljena, tožniku kot dolžničinemu dolžniku pa je bilo naloženo, da znesek 225.498,70 EUR plača na designirani račun. V ponovnem postopku je tožnik po pozivu prvostopenjskega davčnega organa glede svoje vloge podal pojasnilo, na podlagi katerega je bila ta vloga obravnavana kot pritožba zoper izpodbijano odločbo. V svojem pojasnilu je tožnik navedel, da je svoj dolg do dolžnice poravnal in da ji več ničesar ne dolguje, saj je ustanovil zemljiški dolg, dolžnici pa je sodišče izdalo zemljiško pismo, s katerim je bila tožnikova obveznost poplačana in torej od 16. 12. 2012 več ni obstajala, posledično pa tudi ne more biti predmet davčne izterjave.

3. Drugostopenjski davčni organ je v ponovnem postopku z odločbo št. DT‑499‑29‑742/2016‑2 z dne 25. 4. 2017 to pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Drugostopenjski davčni organ meni, da so bila pri izdaji izpodbijane odločbe zakonska določila pravilno uporabljena, tožnik pa se ni ravnal skladno s sklepom o davčni izvršbi. Tožnik bi lahko navedbe glede neobstoja njegovega dolga podal kvečjemu v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi, ki pa ga ni vložil, predmet tega postopka pa je tožnikova odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo, ker tožnik kot dolžničin dolžnik ni ravnal po sklepu o davčni izvršbi. Z izdajo izpodbijane odločbe je namreč dolžničin davčni dolg prešel na tožnika, vsebinska presoja ugovorov v zvezi z obstojem dolga pa v pritožbenem postopku zoper izpodbijano odločbo več ni možna.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in odločbe drugostopenjskega davčnega organa, vrnitev zadeve v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da: - je sklep o davčni izvršbi vrsta sklepa, s katerim je prvostopenjski davčni organ razširil davčno izvršbo na novo izvršilno sredstvo, medtem ko 175. člen ZDavP-2 določa, da se davek izterja od dolžnikovega dolžnika, če se le-ta ne ravna po sklepu o izvršbi, - sklepa o davčni izvršbi ni prejel in mu zato tudi ni mogel ugovarjati ter tudi ni mogel ravnati v nasprotju z njim, - terjatev dolžnice do tožnika 16. 11. 2012 več ni obstajala in zato ni mogla biti predmet izvršbe, posledično pa je izpodbijana odločba nezakonita; terjatev dolžnice je bila zavarovana z notarskim sporazumom št. SV 977/08, na podlagi katerega je bila vknjižena hipoteka pri dogovorjenih nepremičninah, dolžnica pa je nepremičnine prevzela in z njimi razpolagala z zemljiškim pismom št. 27/2012 z dne 16. 2. 2012, kar je bilo pred izdajo sklepa o davčni izvršbi; z izdajo zemljiškega pisma pa je bila terjatev tožnika do dolžnice (op. sodišča: pravilno terjatev dolžnice do tožnika) poplačana in ji tožnik ni več ničesar dolgoval, - obveznost tožnika do dolžnice je zapadla šele 15. 9. 2013, torej po izdaji sklepa o davčni izvršbi, po sklepu o davčni izvršbi pa je bilo plačilo brez pravne podlage zahtevano v roku 15 dni, torej pred zapadlostjo, - stališče toženke o poplačilu davčnega dolga dolžnice, ki iz predmetnih nepremičnin ne bi bilo mogoče zaradi bremen na le-teh, je brezpredmetno, saj to ne vpliva na obveznost tožnika; nekorektno pa je to tudi, ker so ostala bremena na teh nepremičninah, razen tistega s prvim vrstnim redom, ki je v korist dolžnice, vsa v korist toženke.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Pojasni, da je iz upravnega spisa razvidno, da je sklep o davčni izvršbi tožniku bil vročen, in sicer je bila dne 22. 11. 2012 najprej poizkušena vročitev, sporočilo o tem pa je bilo tožniku vloženo v nabiralnik z ustreznim opozorilom o posledicah morebitnega neprevzema tega pisanja. Ker tožnik pošiljke v postavljenem 15-dnevnem roku ni prevzel, mu je bila le-ta puščena v nabiralniku dne 8. 12. 2012 ob 8.25 uri, vročitev pa je bila torej opravljena s fikcijo. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o neobstoju dolžničine terjatve, saj vsebinska presoja ugovorov v zvezi z obstojem terjatve v pritožbenem postopku zoper odločbo po 175. členu ZDavP-2 več ni možna. V tem pritožbenem postopku je mogoče uveljavljati le še ugovore glede izpolnitve obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi.

6. Tožnik je kot repliko na odgovor na tožbo vložil pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da odgovora na tožbo ni vložila pooblaščena oseba, saj pooblastilo sploh ni izkazano in naj ga sodišče zato ne upošteva. Ker toženka svojemu odgovoru na tožbo ni priložila nobenega dokaza, pa so njeni ugovori v odgovoru na tožbo nedokazani.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu upravnega spisa in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Kolikor se v sodbi ne ugotavlja drugače, so pravilni in skladni z zakonom tudi njeni razlogi in razlogi odločbe drugostopenjskega davčnega organa, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje tako na izpodbijano odločbo, kot tudi na odločbo drugostopenjskega davčnega organa, v stvari sami pa dodatno zavzema stališča, kot sledi.

9. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je odgovor na tožbo za toženko podala upravičena oseba. Pooblaščenka se je pri podaji odgovora na tožbo pravočasno (tj. ob prvem procesnem dejanju v predmetnem upravnem sporu) in pravilno izkazala (tj. s sklicevanjem na pri tem sodišču deponirano generalno pooblastilo) kot takšna, sodišče pa je vpogledalo v Su vpisnik pod cit. številko in je tam jasno razvidno, da pooblaščenka ima pooblastilo Ministrstva za finance, med drugim tudi za vsa dejanja v postopku upravnega spora. Zato je toženkin odgovor na tožbo v predmetnem upravnem sporu upošteven. Sodišče dodaja še, da vprašanje upravičenosti posameznega subjekta za zastopanje v postopku v nobenem primeru ni predmet kontradiktornega postopka med obema strankama, temveč gre za vprašanje, odločanje o katerem je pridržano sodišču, ne da bi se o njem kakorkoli morala izjasnjevati nasprotna stranka.

10. Sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika št. 42914-38/2012-11 (11‑3201‑05) z dne 16. 11. 2012 je sklep o izvršbi v smislu prvega odstavka 175. člena ZDavP-2, saj to izhaja iz besedila drugega odstavka 143. člena ZDavP‑2 (Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (v nadaljnjem besedilu: sklep o izvršbi).) ter nenazadnje tudi iz besedila 172. in nadaljnjih členov ZDavP-2, kjer je določilo naslovljeno „vročitev sklepa o izvršbi“, v besedilu člena pa je nato govora o sklepu o izvršbi na denarno terjatev dolžnika, v nadaljnjih členih pa zakon govori samo še o sklepu o izvršbi. Sklep o davčni izvršbi ima v danem primeru vse sestavine sklepa o izvršbi iz 151. člena ZDavP-2, zato ne gre „samo“ za sklep o razširitvi izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, kot to navaja tožnik.

11. Tožbena navedba, da tožnik sklepa o davčni izvršbi ni prejel, je nedovoljena tožbena novota po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). To dejstvo bi namreč tožnik moral in mogel uveljavljati že v upravnem postopku, še posebej, ker je to, da je bil sklep o davčni izvršbi tožniku vročen dne 7. 12. 2012, jasno navedeno tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pa vendar niti iz tožnikove vloge z dne 9. 10. 2013 niti iz njegove izjave oz. dopolnitve z dne 31. 8. 2016, na podlagi katere je prvostopenjski davčni organ nato tožnikovo vlogo obravnaval kot pritožbo, ne izhaja, da bi tožnik ugovarjal, da sklepa o davčni izvršbi ni prejel. Že na tej podlagi sodišče te tožbene navedbe zavrača, a jih je sodišče vseeno preverilo še v upravnem spisu, iz katerega jasno izhaja, da tožniku sklep o davčni izvršbi je bil vročen, točno tako, kot je to toženka navedla v odgovoru na tožbo in kot je to tudi že sodišče ugotovilo v sodbi I U 580/2015 z dne 7. 6. 2016. V tej zvezi sodišče dodaja še, da ne drži tožnikova navedba o nedokazanosti stališč toženke, saj iz odgovora na tožbo toženke jasno izhaja, da so njene ugotovitve osnovane na upravnem spisu, ki ga je svojemu odgovoru na tožbo priložila.

12. Glede na to, da je bil sklep o davčni izvršbi tožniku pravilno vročen, bi tožnik svoje ugovore, da ni dolžan, ker njegov dolg ne obstoji, oz. da njegov dolg še ni zapadel, lahko uveljavljal kvečjemu v ugovoru zoper sklep o izvršbi skladno z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2. Tozadevni tožnikovi ugovori v njegovi pritožbi zoper izpodbijano odločbo so zato neupoštevni, ker jih v tej fazi postopka s takšno vsebino ni mogoče podajati. Posledično sodišče tudi v tej zvezi ne more izvajati predlaganih dokazov (tj. kot tožbena novota treh zemljiškoknjižnih izpiskov, ki jih svoji tožbi prilaga tožnik, pri čemer ne pojasni, zakaj le-teh ni mogel predložiti že v postopku izdaje izpodbijane odločbe). Poleg tega pa tudi ne drži, da bi bilo s sklepom o davčni izvršbi od tožnika zahtevano plačilo v roku 15 dni, torej pred zapadlostjo 15. 9. 2013. S sklepom o davčni izvršbi je bila dolžničina terjatev do tožnika le zarubljena, tožniku pa je bilo naloženo, da zarubljeni znesek plača na predpisani račun, kot to določa prvi odstavek 173. člena ZDavP-2, pri čemer mora dolžnikov dolžnik (torej v danem primeru tožnik) takšno plačilo izvesti seveda šele ob zapadlosti dolga. Nikjer v sklepu o izvršbi ne piše, da bi tožnik moral zarubljeni znesek plačati v 15 dneh. Piše pa to, pravilno, v izpodbijani odločbi, skladno s prvim odstavkom 175. člena ZDavP-2. 13. Glede tožbene navedbe o brezpredmetnosti stališč toženke o poplačilu davčnega dolga dolžnice, ki iz predmetnih nepremičnin ne bi bilo mogoče zaradi bremen na le-teh, sodišče sklepoma sodi, da so le-te nerelevantne, saj je šlo za vprašanje, ki ga je prvostopenjski davčni organ obravnaval v prvotnem postopku, ko je tožnikovo vlogo obravnaval kot vlogo za poplačilo davčne obveznosti davčne dolžnice iz prodaje nepremičnin (in s tem utemeljeval zavrnitev takšne vloge). Glede na to, da v tem upravnem sporu sodišče presoja zakonitost izpodbijane odločbe, ki se sama po sebi ne nanaša na predmetne nepremičnine, pa so tozadevne tožbene navedbe za odločanje nepomembne.

14. Po ugotovitvah sodišča so bili dokazi v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izvedeni in po presoji sodišča pravilno presojeni, novi dokazi (trije s strani tožnika predloženi zemljiškoknjižni izpiski) pa so neupoštevni, ker tožnik z njimi dokazuje v tej fazi postopka nedopustne ugovore in tudi zato ker jih tožnik ni opravičil skladno z 52. členom ZUS-1. Zato je sodišče na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

15. Ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.